Jedro

Ko toženec vloži nasprotno tožbo, ki izpolnjuje pogoje iz 183. člena ZPP, jo sodišče praviloma obravnava skupaj s tožbo v istem postopku (načelo ekonomičnosti). Lahko pa pravdi razdruži (300. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo s sklepom z dne 8. 6. 2006, opr. št. P 71/2004-16. Celo ko o razdružitvi ne bi izdalo posebnega sklepa, ne bi zagrešilo niti relativne bistvene kršitve postopka. Sodišče samo presodi, ali bo nasprotno tožbo obravnavalo skupaj s tožbo ali ne. Če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe zaradi tega v svojih pravicah ne more biti prizadet. Določba 55. člena ZTLR ni preprečevala priposestvovanja služnosti na sleherni nepremičnini v družbeni lastnini, temveč le na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (primerjaj sodbo VS RS II Ips 34/2000 z dne 20. 9. 2000 ter sodbo VSL II Cp 1434/2003 z dne 7. 1. 2004).

Smisel vsake (dajatvene) sodbe je v možnosti njene prisilne izvršitve. Ta je glede na načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku (2. čl. ZPP) in načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku (1) odvisna predvsem od vsebine tožbenega zahtevka, ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe. Zato mora biti tožbeni petit konkretiziran do te mere, da bo v morebitnem izvršilnem postopku vsebina obveznosti tožene stranke razvidna povsem jasno, brez dodatnega pravnega sklepanja; v nasprotnem primeru sodba (njen izrek, ki povzema tožbeni zahtevek) ne bo izvršljiva (21. čl. ZIZ). Tožnika sta v predmetni pravdi zahtevala zaščito pred vznemirjanjem (actio negatoria, 99. čl. SPZ). Njun zahtevek, da mora toženka "s parcele št. 1042/5, k. o. ..., v roku 15 dni odstraniti vse stvari, ki so njena last in se ji v bodoče prepoveduje vsakršno poseganje v parcelo št. 1042/5, k. o. ...", ni dovolj določen (180. čl. ZPP). Stvari, katerih odstranitev se zahteva, so sicer prostorsko zadosti opredeljene (navedba parcele), a je za ugotovitev njihove istovetnosti potrebno dodatno sklepanje - da so last toženke. Še bolj nedoločen je prepovedni del zahtevka ("vsakršno poseganje").

Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. čl. ZPP ali 2. odst. 21. čl. ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. čl. OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tako začnejo teči šele prvi dan po poteku tega roka in ne morda že z izdajo sodbe (načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 13.12.2006).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj s parcele št. 1042/5, k. o. ..., v 15 dneh odstrani vse svoje stvari in ji prepovedalo vsakršno bodoče poseganje v to parcelo; poleg tega jo je zavezalo, naj tožeči stranki v 15 dneh plača njene pravdne stroške v znesku 1.295,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Sodišču prve stopnje očita, da v tem postopku ni obravnavalo njene nasprotne tožbe za ugotovitev obstoja služnostne pravice na parceli št. 1042/5, k. o. ..., čeprav je glede na 1. odst. 183. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; od tu ZPP) dovoljena. O nedovoljenosti nasprotne tožbe ni sprejelo ustreznega sklepa, odločitve o ločenem obravnavanju zahtevkov pa tudi ni obrazložilo. Takšno postopanje je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče v tej pravdi zavrnilo ugovor priposestvovanja služnosti na parceli tožnikov, čeprav o tem vprašanju pri istem sodišču (celo pri istem sodniku) še teče postopek po omenjeni nasprotni tožbi. Hkrati je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, saj sodišče v zvezi s priposestvovanjem služnosti sploh ni ugotavljalo dejstev oziroma ni izvajalo dokazov. Razlogi sodbe glede zavrnitve predloga za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja iz nasprotne tožbe niso jasni oziroma si nasprotujejo. Sodišče najprej ugotavlja, da je bil obstoj lastninske pravice sporen, nato pa, da toženka lastništva ne prereka; ob tem pritožnica opozarja, da je bilo sporno zgolj vprašanje obstoja služnostne pravice. Sodišče nadalje ni upoštevalo ugovora toženke, da tožbeni zahtevek ni izvršljiv oziroma sklepčen (1. odst. 99. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ), saj tožnika nista navedla, za katere stvari gre in kje na njuni parceli se nahajajo. Toženka že vrsto let ne uporablja vrta in služnosti na njem z nasprotno tožbo ne zahteva, zato tožnika za tožbo glede vrta nimata pravnega interesa. Opozarja še, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 55. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6-88/80 in naslednji; od tu ZTLR); po tej določbi je bilo namreč priposestvovanje izključeno le za družbena sredstva v družbeni pravni osebi, kar je ožji pojem od družbene lastnine iz določbe 29. čl. ZTLR. Del parcele tožnikov, na katerem toženka uveljavlja obstoj služnosti, je po nacionalizaciji služil izključno potrebam hiše na sosednji toženkini parceli, zato se na ta del 55. čl. ZTLR ne nanaša. Ob tem se sklicuje na sodno prakso, posebej še na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 9. 2000, opr. št. II Ips 34/2000. Pritožnica dodaja, da je starejša oseba in da jo je odločitev sodišča prve stopnje prizadela, ker se ji ne zdi objektivna. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša tudi stroške.

(3) Tožnika v odgovoru na pritožbo nasprotujeta razlogom pritožbe in se pridružujeta zaključkom sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne ter toženki naloži stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Ko toženec vloži nasprotno tožbo, ki izpolnjuje pogoje iz 183. člena ZPP, jo sodišče praviloma obravnava skupaj s tožbo v istem postopku (načelo ekonomičnosti). Lahko pa pravdi razdruži (300. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo s sklepom z dne 8. 6. 2006, opr. št. P 71/2004-16 (list. št. 31). Celo ko o razdružitvi ne bi izdalo posebnega sklepa, ne bi zagrešilo niti relativne bistvene kršitve postopka. Sodišče torej samo presodi, ali bo nasprotno tožbo obravnavalo skupaj s tožbo ali ne. Če jo obravnava posebej, vložnik nasprotne tožbe zaradi tega v svojih pravicah ne more biti prizadet (primerjaj sodbo VSL I Cp 395/2001 z dne 14. 11. 2001), zato pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni.

(6) Toženka v predmetni pravdi motenja ni zanikala, pač pa je smiselno ugovarjala njegovi protipravnosti. Iz njenih trditev namreč izhaja, da je parcelo 1042/5 uporabljala vse od leta 1958, tožnika pa sta temu nasprotovala šele s tu obravnavano tožbo, čeprav sta za ravnanja toženke vedela. Sodišče prve stopnje je glede na te navedbe presojalo, ali je toženka priposestvovala služnost na parceli tožnikov in ugotovilo, da temu ni tako. Menilo je, da je priposestvovanje služnosti v konkretnem primeru onemogočala določba 55. čl. ZTLR, saj je bila sporna nepremičnina do leta 1992 družbena lastnina, od tedaj do vložitve tožbe pa priposestvovalna doba dvajsetih let še ni potekla.

(7) Opisano stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Kot pravilno opozarja pritožnica, določba 55. člena ZTLR ni preprečevala priposestvovanja služnosti na sleherni nepremičnini v družbeni lastnini, temveč le na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi (primerjaj sodbo VS RS II Ips 34/2000 z dne 20. 9. 2000 ter sodbo VSL II Cp 1434/2003 z dne 7. 1. 2004). Ker v trditveni podlagi sodbe ni najti razlogov, ki bi opravičevali sklep, da je nepremičnina parc. št. 1042/5 takšne narave, je zavrnitev ugovora priposestvovanja preuranjena, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih elementov priposestvovanja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati pogoje za priposestvovanje služnosti (54. čl. ZTLR) in se opredeliti do trditev toženke, da je sporno parcelo tožnikov nemoteno uporabljala vse od leta 1958 dalje, tožnika pa sta se temu uprla šele leta 2004. V kolikor bo zaključilo, da je toženka služnost (določene vrste in obsega) priposestvovala, bo moralo glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje presoditi še, ali je bilo tožnikoma izvrševanje služnosti znano, kot je zatrjevala toženka. S priposestvovanjem pridobljena, a nevpisana služnost namreč proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice ne učinkuje (primerjaj § 1500 Občega državljanskega zakonika z dne 1. 6. 1811 in 2. odst. 44. čl. Stvarnopravnega zakonika; od tu SPZ).

(8) Razveljavitev izpodbijane sodbe sta narekovali tudi dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (1. odst. 354. čl. ZPP), ki sta (skupaj z napotki za njuno odpravo) opisani v nadaljevanju. Tako pritožnica utemeljeno opozarja na nasprotujoče si razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za prekinitev postopka. Svojo odločitev je (med drugim) oprlo na ugotovitev, da je v konkretni pravdi poleg služnostne pravice sporen še obstoj lastninske pravice, v naslednjem odstavku obrazložitve pa je navedlo, da toženka lastništva tožnikov ne prereka. V tem obsegu gre za pomanjkljivost iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (nejasni oziroma nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih), ki jo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odpraviti.

(9) Smisel vsake (dajatvene) sodbe je v možnosti njene prisilne izvršitve. Ta je, glede na načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku (2. čl. ZPP) in načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku (1) odvisna predvsem od vsebine tožbenega zahtevka, ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe. Zato mora biti tožbeni petit konkretiziran do te mere, da bo v morebitnem izvršilnem postopku vsebina obveznosti tožene stranke razvidna povsem jasno, brez dodatnega pravnega sklepanja; v nasprotnem primeru sodba (njen izrek, ki povzema tožbeni zahtevek) ne bo izvršljiva (21. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami; od tu ZIZ). Tožnika sta v predmetni pravdi zahtevala zaščito pred vznemirjanjem (actio negatoria, 99. čl. SPZ). Njun zahtevek, da mora toženka "s parcele št. 1042/5, k. o. ..., v roku 15 dni odstraniti vse stvari, ki so njena last in se ji v bodoče prepoveduje vsakršno poseganje v parcelo št. 1042/5, k. o. ...", ni dovolj določen (180. čl. ZPP). Stvari, katerih odstranitev se zahteva, so sicer prostorsko zadosti opredeljene (navedba parcele), a je za ugotovitev njihove istovetnosti potrebno dodatno sklepanje - da so last toženke. Še bolj nedoločen je prepovedni del zahtevka ("vsakršno poseganje"). Posledično se izkaže, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožnika, naj popravita oziroma dopolnita tožbo tako, da bo ta vsebovala določen zahtevek in da jo bo tako sploh možno obravnavati (108. čl. ZPP).

(10) Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, pritožbeno sodišče zgolj opozarja na zmotno uporabo materialnega prava (341. čl. ZPP), ki je bila v škodo toženke storjena z obrestnim delom stroškovne odločitve. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. čl. ZPP ali 2. odst. 21. čl. ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tako začnejo teči šele prvi dan po poteku tega roka in ne morda že z izdajo sodbe (načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 13.12.2006).

(11) Okoliščina, da je izpodbijana sodba pritožnico prizadela, ker se ji ne zdi objektivna, ne zadostuje za odreditev nove glavne obravnave pred drugim sodnikom posameznikom (356. čl. ZPP).

(12) Odločitev o stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Izvršilno sodišče je vezano na terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu (Triva, Belajec, Dika: Građansko parnično procesno pravo, str. 44, 45).