Jedro

Pogodbena določba, ki rok plačila veže na odložni pogoj, sama zase ni nujno neveljavna. Takšna postane, ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči. Takrat je treba šteti, kot da rok izpolnitve ni določen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46447/2014 z dne 7. 4. 2014 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 10.631,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). V preostalem delu, tj. v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 10.631,70 EUR za čas od 29. 11. 2011 do 14. 12. 2011, je zaradi umika tožbe navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči strani plačati 1.479,45 pravdnih stroškov s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (I. in III. točko izreka odločbe) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (izvajalec) je od tožene stranke (naročnika in obenem podizvajalca v razmerju do glavnega naročnika) na podlagi Podizvajalske pogodbe št. 4/2011 z dne 5. 10. 2011 (v nadaljevanju Pogodba) s tožbo zahtevala plačilo zadnjih 15 % pogodbene vrednosti (10.631,70 EUR).

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka dela po Pogodbi v celoti in brez napak opravila. Sporno pa je bilo, ali je vtoževana terjatev tožeče stranke že zapadla, ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke in ali ima tožena stranka do tožeče stranke terjatev iz naslova geodetskih storitev.

Glede zapadlosti vtoževane terjatve - izročitev bančne garancije in menic

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 7) izhaja, da je v Pogodbi kot pogoj za plačilo zadnjega obroka kupnine res navedena izročitev osmih bianco menic in bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi s strani izvajalca del naročniku del. Vendar pa je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka pri pripravi Pogodbe v celoti uporabila predlogo pogodbe, ki jo je ta sklenila s H., d. o. o., in da sta se s toženo stranko dogovorili, da v zavarovanje kvalitetne izvedbe del ne potrebuje nobenega zavarovanja. Ker teh trditev tožena stranka ni prerekala, jih je sodišče prve stopnje štelo za priznane in na podlagi prvega odstavka 214. člena ZPP za dokazane. Posledično je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka pred plačilom zadnjega obroka kupnine toženi stranki ni bila dolžna izročiti ne bančne garancije ne menic, kar nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da so v šestem odstavku 14. člena Pogodbe rubrike o znesku bančne garancije in EMŠO zakonitega zastopnika tožeče stranke ostale neizpolnjene.

8. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izpostavila določbe Pogodbe, ki opredeljujejo plačilne pogoje po Pogodbi oziroma obveznosti tožeče stranke, ki predstavljajo suspenzivni pogoj za plačilo. Po prepričanju višjega sodišča pa te navedbe ne predstavljajo zanikanje dogovora, da zavarovanje ni potrebno, zaradi česar tudi očitek o kršitvi drugega odstavka 214. člena ZPP ni utemeljen. Enako velja za očitek pritožnice, da tega dogovora tožeča stranka ni dokazala, saj se priznanih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člen ZPP). Trditve pritožnice, s katerimi (šele sedaj) izrecno zanika obstoj dogovora, pa so nedovoljene pritožbene novote (pritožnica ne pojasni, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno, prvi odstavek 337. člen ZPP), katerih višje sodišče ne sme upoštevati.

- izpolnitev odložnega pogoja - plačilo glavnega naročnika

9. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da bi bila, upoštevaje 3. člen Pogodbe, vtoževano terjatev dolžna plačati, če bi jo njej plačal glavni naročnik. Da pa do plačila glavnega naročnika ni prišlo, ker se je v noči iz 23. na 24. 2. 2014 objekt, na katerem je gradbena dela izvajala tudi tožeča stranka, zrušil. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da ji generalni naročnik ni plačal del, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko. Tožena stranka torej ni dokazala, da se odložni pogoj ni izpolnil. Ker je obenem tožena stranka 14. 11. 2011 potrdila, da so bila vsa dela izvedena, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je, skladno s Pogodbo, vtoževani račun zapadel v plačilo 14. 12. 2011. 11. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, saj slednja na nobenem mestu ni zatrjevala, da je generalni naročnik že plačal toženi stranki. Takšna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe: v kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da do plačila ni prišlo (kar je tekom celotne pravde zatrjevala tožena stranka), bi to pomenilo, da odložni pogoj ni nastopil in posledično vtoževana terjatev (še) ni zapadla. Tudi sicer pa je po oceni pritožnice na tožeči, in ne na toženi stranki, da dokaže, da se je odložni pogoj že izpolnil. 12. Višje sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da s strani glavnega naročnika ni prejela plačila. Sodišče prve stopnje bi zato te navedbe tožene stranke moralo šteti za priznane. Vendar ugotovljena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot to zmotno meni pritožnica. Kajti tudi če sledimo pritožnici, da s strani glavnega naročnika ni prejela plačila, v konkretnem primeru ni mogoče sprejeti zaključka, da vtoževana terjatev še ni zapadla. Razlogi za takšno stališče so naslednji:

13. V predmetni zadevi je bilo s Pogodbo dogovorjeno, da bo tožena stranka 15 % preostanka kupnine plačala po prejemu plačila glavnega naročnika. Pogodbena določba, ki rok plačila veže na odložni pogoj, sama zase ni nujno neveljavna. Takšna postane, ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči. Takrat je treba šteti, kot da rok izpolnitve ni določen.1

14. Tožeča stranka je na izpolnitev čakala več kot primeren čas: tožena stranka je končno situacijo tožeče stranke potrdila 14. 11. 2011, predlog za sodno varstvo pa je tožeča stranka vložila 7. 4. 2014, torej po več kot dveh letih čakanja. Stališče, da mora tožeča stranka, po tem, ko je sama izpolnila pogodbo, na plačilo čakati še dlje, bi predstavljalo nedopusten odstop od načela sočasnosti izpolnitve (101. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskem razmerju (4. člen OZ) in načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Drži sicer, da je od načela sočasnosti izpolnitve v skladu z načelom pogodbene avtonomije (3. člen OZ) mogoče odstopiti, kar sta tudi storili pravdni stranki, ko sta obveznost plačila tožene stranke navezali na poprejšnje plačilo s strani glavnega naročnika. A takšen dogovor predpostavlja tudi izpolnjevanje obveznosti s strani glavnega naročnika v razumnem časovnem okviru. Zanesljivo pa ne zajema rizika, da se bo dogovor v izpolnitveni fazi sprevrgel v časovno nerazumno nedoločnost in pravno negotovost (kot v obravnavanem primeru).

15. Glede na navedeno je po oceni višjega sodišča treba šteti, kot da s pretekom primernega/razumnega časa za plačilo terjatve (ki je potekel najkasneje z vložitvijo zahteve za sodno varstvo), pogoj ni bil dogovorjen, in uporabiti splošno pravilo o roku izpolnitve obveznosti iz 289. člena OZ. Takšna razlaga je v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava in s tem tudi z načelom zakonitosti; nenazadnje je tudi Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZ) dogovore o plačilnem roku, daljšem od 120 dni, opredelil kot očitno nepravične (kasneje sprejeti ZPreZ-1 pa je plačilne roke še skrajšal).

Glede pasivne legitimacije tožene stranke

16. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da iz asignacijske pogodbe in dogovora o poplačilu terjatev kumulativno izhaja dogovor o poplačilu vtoževane terjatve s strani generalnega naročnika in da zato tožena stranka ni (več) tožničina dolžnica. Čeprav asignacijska pogodba ni podpisana s strani generalnega naročnika, je namreč po oceni pritožnice na podlagi dotedanje prakse (plačevanja preko asignacij) in dogovora o poplačilu terjatev mogoče utemeljeno sklepati, da sta pravdni stranki soglašali s takšnim načinom poplačila vtoževane terjatve. Vendar je takšno stališče pritožnice zgrešeno. Dejstvo namreč je, da niti asignacijska pogodba niti dogovor o poplačilu terjatve nista bila veljavno sklenjena (na obeh dokumentih je manjkal podpis katerega od deležnikov), zaradi česar na tej podlagi do spremembe dolžnika ni moglo priti. Obenem pa tudi ni mogoče šteti, da sta se pravdni stranki strinjali, da bo vtoževano terjatev plačal generalni naročnik, saj v takšnem primeru tožeča stranka logično ne bi vložila tožbe zoper toženo stranko.

Glede geodetskih storitev

17. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka zatrjevala, da je v dogovoru s tožečo stranko družbi G., d. o. o., plačala 2.326,09 EUR za izmere na terenu, ki jih je potrebovala tožeča stranka. In da zato za ta znesek zavrača vtoževano terjatev. Drugih navedb v zvezi s tem tožena stranka ni podala.

18. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da ji je tožeča stranka dolžna plačati stroške geodeta v znesku 2.326,09 EUR, niti ni predložila dokazil, da je račune družbe G., d. o. o., sploh plačala. Po oceni sodišča prve stopnje je tožeča stranka tudi utemeljeno opozarjala, da je bila trditvena podlaga tožene stranke v zvezi s to domnevno terjatvijo pomanjkljiva.

19. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da (med pravdnima strankama spornega) dogovora o tem, da bo tožeča stranka krila stroške geometra, ni dokazala. To pa pomeni, da pasivna stvarna legitimacije tožeče stranke v zvezi s tem stroškom ni podana in je odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna.

20. Tudi sicer pa pritožnica v tem delu pritožbe (drugi do peti odstavek točke C, na strani 4 pritožbe) niza podatke, ki ne samo, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (pritožnica ne pojasni, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji, prvi odstavek 337. člen ZPP), temveč so celo v izrecnem nasprotju z njenim trditvami v postopku na prvi stopnji; tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da bo te stroške krila tožena stranka, v pritožbi pa pojasnjuje, da je te stroške poravnala v dogovoru z glavnim izvajalcem.

21. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. VSL I Cpg 1231/2013, smiselno enako tudi VS RS III Ips 80/2007, VSL I Cpg 130/2013, VSL I Cpg 1231/2013.