Jedro

Spori v zvezi s pravico do odkupa stanovanj (117. člen Stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) so premoženjskopravni spori, v katerih je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva od tožene stranke prodajo stanovanja, niti v tožbi, niti v tožbenem zahtevku pa ni opredeljeno navedla niti vrednosti spornega predmeta, niti denarnega zneska, ki naj bi ga toženi stranki ob prodaji stanovanja plačala.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka omogočiti odkup dvosobnega stanovanja št. 1 v stanovanjski hiši v Ljubljani, s 60 % popustom pri takojšnjem plačilu ob vrednosti točke na dan vložitve zahteve za prodajo, to je na dan 14.11.1991, ali pa mu omogočiti odkup enakovrednega stanovanja v istem stanovanjskem okolišu. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, je zmotno. Po 4. odstavku 8. člena Stanovanjskega zakona je hišniško stanovanje v solastnini ene ali več stanovanjskih hiš. Tožnik je v času od 1.5.1975 do 31.8.1979 opravljal delo hišnika. Stanovanje mu je bilo dodeljeno kot hišniku. Ker je prišlo do spremembe zakonodaje, bi morala drugo stanovanje tožeči stranki preskrbeti Samoupravna stanovanjska skupnost Občine Ljubljana Šiška. Ta je s tožnikom tudi sklenila stanovanjsko pogodbo, v kateri pa ni bilo nič govora o tem, da gre za hišniško stanovanje. Pravni naslednik stanovanjske skupnosti je tožena stranka. Zato bi ta morala tožeči stranki omogočiti odkup stanovanja. Upoštevati bi bilo tudi potrebno, da je bilo v času, ko je bila zahteva za odkup vložena, v stanovanjski hiši, kjer stanovanje leži, še 53 % družbene lastnine. Tožnik je bil imetnik stanovanjske pravice, saj ima odločbo in pogodbo. Zato mu pripada tudi pravica do odkupa. Stanovanje, ki ga mora tožena stranka tožeči stranki prodati, se že 15 let ne uporablja kot hišniško. Sicer pa je tudi za hišniška stanovanja 16. člen zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 določal, da se tudi na hišniškem stanovanju pridobi stanovanjska pravica. Do stanovanjske pogodbe z dne 12.8.1980 pa pritožbeno sodišče sploh ni zavzelo stališča. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Spori v zvezi s pravico do odkupa stanovanj (117. člen Stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) so premoženjskopravni spori, v katerih je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva od tožene stranke prodajo stanovanja, niti v tožbi, niti v tožbenem zahtevku pa ni opredeljeno navedla niti vrednosti spornega predmeta, niti denarnega zneska, ki naj bi ga toženi stranki ob prodaji stanovanja plačala. Gre tedaj za primer, v katerem je pristojnost, sestava sodišča in pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta (382. člen ZPP), ta vrednost pa predstavlja obvezno sestavino tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP).

Tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedla. Samo navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe pa bi bila način, s katerim bi tožeča stranka sebi (in za primer svojega uspeha v pravdi seveda tudi toženi stranki) zagotovila pravico do revizije. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije iz 2. odst. 40. člena ZPP, je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ni bil izveden.

Po vsem povedanjem se je izkazalo, da pravdnima strankama pravica do revizije v tej pravdni zadevi ni bila zagotovljena, ker ni bila na način iz 2. odstavka 186. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP v tožbi navedena sploh nobena vrednost spornega predmeta, zlasti pa ne taka, ki bi presegala z zakonom določeno mejo za dovoljenost revizije. Zato je bilo potrebno revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči.