Jedro

Trditve, da gre za (neobdavčeno) odškodnino, tožnik kljub večkratnim pozivom v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni dokazal. Dokazov tudi ni predložil ali predlagal v pritožbenem postopku. Šele v upravnem sporu prvič predloži obračun prejemkov, ne da bi pojasnil razloge, zaradi katerih teh dokazov in mogel predložiti oziroma predlagati v postopku izdaje upravnega akta. Navedeni dokazi predstavljajo nedopustno tožbeno novoto in jih sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo.

Obdavčitev z davčnim odtegljajem v državi vira ne preprečuje obdavčitve v državi rezidentstva. Oprostitev plačila davčnega odtegljaja oziroma vračilo davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, pa se uveljavlja v državi vira in skladno z njeno notranjo zakonodajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od obresti (prejetih v letu 2007 pri izplačevalcu zavarovalnici A. iz Švedske) od davčne osnove 41.188,96 EUR po stopnji 15% v znesku 6.178,34 EUR, ki se šteje kot dokončen davek.

Iz obrazložitve odločbe sledi, da je tožnik, ki je od 1. 1. 2007 rezident Republike Slovenije, v letu 2007 prejel obresti v skupnem znesku 41.188,96 EUR in da je izplačevalec švedska zavarovalnica, ki ni plačnik davka. V pravnem pogledu je odločitev utemeljena z določbami 81. (opredelitev obresti), 83. (davčna osnova) in 151. člena (davčna stopnja v letu 2007) Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in prvim odstavkom 11. člena Sporazuma med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Ur. l. RS-MP, št. 12/79, pravilno: Ur. l. RS – MP, št. 7/93 – Akt o nasledstvu sporazuma in Ur. l. SFRJ - MP, št. 7/81, v nadaljevanju Sporazum), po katerem se obresti, nastale v državi pogodbenici in izplačane rezidentu druge države pogodbenice, obdavčijo le v tej drugi državi. Od ugotovljene davčne osnove v višini 41.188,96 EUR se tako tožniku odmeri dohodnina od obresti po stopnji 15%, kar znese toliko, kot je razvidno iz prvega odstavka izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-01-98/2013-2 z dne 15. 5. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da v zadevi do zastaranja ni prišlo. Tožnik napovedi ni vložil, pa tudi sicer bi zastaranje, kolikor bi to sploh začelo teči, pretrgala serija dejanj, ki jih je opravil davčni organ z namenom odmere davka in o katerih je bil tožnik obveščen. V zvezi z navedbo tožnika, da gre za neobdavčeno odškodnino, ki ni obdavčena nikjer v EU, pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik svoje trditve ni dokazal. Davčni organ je podatek, da je tožnik v letu 2007 s strani zavarovalnice A. prejel obresti v višini, ki je upoštevana pri odmeri, pridobil s strani švedske banke, pri kateri je bil tožniku nakazan dohodek. Tožnik je bil v postopku opozorjen, da je za svoje trditve dolžan predložiti dokaze. Po opozorilu je sicer predložil dokumentacijo v švedskem jeziku, njenega prevoda pa, kljub opozorilu, ni predložil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi tožnik prejel iz naslova obresti znesek 41.188,96 EUR, kar predstavlja protivrednost 266.701 švedskih kron. Iz tožbi priloženega prevoda obračuna prejemkov z dne 27. 11. 2006 pa je razvidno, da je celotna obveznost iz naslova obresti znašala 381.002 švedskih kron, od katerih je tožnik že plačal davek v višini 30% tako, da je neto prejemek iz naslova obresti znašal 266.701 švedskih kron. Tako gre v konkretnem primeru za dvojno obdavčevanje, za kar ni podlage niti v Sporazumu, na katerega se sklicuje tožena stranka. Ker je bila davčna obveznost tožnika, čeprav ni bil rezident Slovenije, poravnana že ob izplačilu na Švedskem in gre za obresti iz naslova plačane odškodnine za prometno nezgodo, je izpodbijana odločitev nezakonita, kar terja njeno odpravo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno opozarja, da iz razpoložljive dokumentacije ni zaznati, da bi tožnik ne bil rezident RS, Sporazum pa določa obdavčenje obresti po državi rezidentstva.

V zvezi z navedbami odgovora na tožbo tožnik pojasni, da gre za izplačilo odškodnine v posledici prometne nezgode, ki jo je utrpel leta 1996. Po končanem zdravljenju je šele v letu 2007 zavarovalnica oz. ustrezni prometni urad za reševanje škod ugotovil odškodnino, ki je bila ugotovljena na podlagi predhodno pridobljenega cenzorskega mnenja. Ob izplačilu odškodnine pa je tožnik že bil rezident Slovenije, saj se je tu prijavil v letu 2006, kar tudi izhaja iz že predloženega potrdila o stalnem bivališču. Na dan izplačila v letu 2007, ko se je opravil obračun odškodnine, je po švedskih predpisih tožniku že bil odtegnjen preliminarni davek v višini 30 %, ki je bil tudi zadržan oziroma plačan na Švedskem.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

V pogledu rezidentstva je za odločitev relevantna le nesporna ugotovitev, da je bil tožnik v času nastanka davčne obveznosti (v letu 2007) rezident Slovenije. Po 5. členu ZDoh-2 je namreč rezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije.

V zvezi s pravno naravo prejemka pa med strankama ni (več) spora o tem, da so bile tožniku v letu 2007 nakazane obresti. Sporno ostaja stališče tožene stranke, da gre za obresti iz 6. poglavja ZDoh-2. Tožnik namreč tudi v upravnem sporu (smiselno) vztraja pri navedbi, da gre za obresti „iz naslova plačane odškodnine za prometno nezgodo“, ki so po določbah ZDoh-2 neobdavčene.

Po 5. točki 27. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača od odškodnine na podlagi sodbe sodišča (in pod določenimi pogoji na podlagi sodne ali izvensodne poravnave) zaradi telesnih poškodb, bolezni ali smrti ali škode na osebnem premoženju, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek.

Trditve, da gre za (neobdavčeno) odškodnino, tožnik kljub večkratnim pozivom v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni dokazal. Dokazov tudi ni predložil ali predlagal v pritožbenem postopku, v katerem ga je zastopal pooblaščeni odvetnik. Šele v upravnem sporu prvič predloži obračun prejemkov z dne 26. 11. 2007 z neuradnim prevodom, predlaga zaslišanje strank oziroma „predložitev dodatnih listin“ in vpogled v „fotokopijo dodatne dokumentacije o nastanku poškodbe oziroma škodnega dogodka“, ki tožbi ni priložena, ne da bi pojasnil razloge, zaradi katerih teh dokazov in mogel predložiti oziroma predlagati v postopku izdaje upravnega akta. Navedeni dokazi predstavljajo nedopustno tožbeno novoto in jih zato sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva navajati in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi tožnik sicer lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora hkrati obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Če razlog, ki ga navaja tožnik ni upravičen, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se pri odločanju ne upošteva (52. člen ZUS-1).

Iz predloženih upravnih spisov pa nasprotno sledi, da je davčni organ na podlagi kontrolnih podatkov, pridobljenih iz držav članic EU in dodatnih poizvedb na švedski davčni upravi ugotovil, da je zavarovalnica tožniku obravnavani dohodek izplačala iz naslova obresti in izplačilo kot tako (kot obresti) tudi opredelila.

Trditev tožnika, da gre za odškodnino za telesno okvaro, ki ni obdavčena nikjer v EU, pa je po oceni sodišča neskladna tudi z zatrjevano predhodno obdavčitvijo izplačila v državi vira.

Neutemeljeni so po presoji sodišča tudi pavšalni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo Sporazuma. Obdavčitev z davčnim odtegljajem v državi vira ne preprečuje obdavčitve v državi rezidentstva. Sporazum določa odpravo dvojnega obdavčevanja v državi rezidentstva (Sloveniji) z metodo izvzetja (oprostitve) s progresijo le, če gre za dohodek, ki se po tem sporazumu lahko obdavči v Švedski (peti odstavek 22. člena). V obravnavani zadevi za tak dohodek ne gre, saj se po prvem odstavku 11. člena Sporazuma obresti, nastale v državi pogodbenici in izplačane rezidentu druge države pogodbenice, obdavčijo le v državi rezidentstva. Oprostitev plačila davčnega odtegljaja oziroma vračilo davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, pa se v primeru kot je obravnavani, uveljavlja v državi vira in skladno z njeno notranjo zakonodajo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave skladno z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.