Jedro

Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju direktor tožene stranke in je upoštevaje načelo o svobodnem urejanju medsebojnih pogodbenih razmerij upravičena za plačila za opravljanje funkcije, četudi o tem stranki nista sklenili pisne pogodbe. Za upravičenost do plačila zadošča, da je bil dogovor o plačilu razviden iz konkludentnih ravnanj in da ga je tožeča stranka v sodnem postopku dokazala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da tožeči stranki prisojene zakonske zamudne obresti tečejo od 21.2.2001 do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih zakonskih zamudnih obresti, doseže glavnico; kar zahteva tožeča stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti več, se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki neto znesek 2.190.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2001 do plačila, od tega zneska pa obračunati in plačati vse prispevke in davke iz naslova pogodbenega dela. Glede plačila obresti od zneska 1.440.000,00 SIT za čas od 15.1.2000 do 20.2.2001 in od zneska 750.000,00 SIT za čas od 15.7.2000 do 20.2.2001, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 87.600,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2006 do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov tožene stranke. Odločitev je oprlo na 107. člen ZDR/90, ki predvideva plačilo za začasno oz. občasno delo. V skladu s 109. členom ZDR/90 mora biti pogodba o opravljanju takšnega dela sklenjena v pisni obliki, določati mora delo, ki ga bo delavec opravljal (le-to je omejeno na največ 60 dni v koledarskem letu oz. 8 ur na teden), roke za izvršitev dela in osnovo za določitev zaslužka. Na podlagi 107. člena ZDR/90 bi tožeči stranki pripadalo kvečjemu plačilo za opravljeno delo, kar je ta sprva tudi zahtevala, ne pa plačilo za zasedanje funkcije direktorja v družbi, kar je uveljavljala tekom postopka. Pravna podlaga za vtoževano plačilo ni podana, saj tožeča stranka z M. M. d.o.o. ni sklenila nobene pogodbe in ni izkazala, katera dela naj bi opravila. V tej družbi je opravljala funkcijo direktorja le kot zagovornik interesov slovenskega družbenika T. M. d.o.o., kjer je bila tožeča stranka zaposlena kot direktor. Večina del, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko in so bila vsebovana v tožbenem zahtevku, je bilo opravljenih v letu 1998, tožeči stranki pa je bilo zanje plačanih 5.000,00 DEM. Preostalih, v seznamu naštetih del, pa ni opravila tožeča stranka, ampak zaposleni v družbi T. M. d.o.o., za kar so bili toženi stranki izstavljeni računi. Izpodbijana sodba napačno ugotavlja, da tožena stranka ni zatrjevala, da tožeča stranka ni opravila navedenih del. Tožena stranka je namreč predložila več listinskih dokazov o tem, da tožeča stranka ni opravila del, za katera zahteva plačilo. Nepravilna je tudi ugotovitev, da o opravljenem delu tožeče stranke obstaja pisna dokumentacija, saj le-ta v postopku ni bila predložena. Odločitev o višini plačila ni obrazložena, dejansko stanje v tem delu izpodbijane sodbe pa je nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je navajala, da je bilo dogovorjeno plačilo v višini 30 % plače, ki jo je prejemala pri svojem delodajalcu, vendar ni predložila pisnega dogovora ali drugačnega dokazila o tem, tožena stranka pa je obstoj takšnega dogovora prerekala. Planirani stroški (30 % plače slovenskega direktorja) so bili namenjeni plačilu storitev poslovodstva, ki pa bi jih toženi stranki lahko zaračunala le družbenika, ni pa bilo mogoče tega plačila uveljavljati na podlagi osebnih zahtevkov. Prav tako pa sta za toženo stranko opravljala poslovodske storitve oba družbenika, zato ni bil zgolj eden od njiju upravičen do koriščenja celotnih planiranih stroškov. Plan stroškov ni verodostojen dokaz, saj ni bil sprejet na skupščini. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo odpravi (pravilno: razveljavi) in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo oporeka obstoju dogovora o tem, da naj bi bilo poslovodsko delo plačano po matičnih družbah. Pravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka predstavljajo predpisi o delovnih razmerjih in obligacijsko pravo. Tožeča stranka je ves čas postopka zahtevala plačilo za delo, ki ga je opravila kot direktor tožene stranke. Višina tožbenega zahtevka je oblikovana upoštevaje dogovor z g. A. (30 % plače pri T. M. d.o.o.). Tožeča stranka predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba, toženi stranki pa se naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v postopku, preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe je bila tožeča stranka s sklepom skupščine ustanoviteljev družbe M. M. d.o.o. (tožena stranka) z dne 15.7.1998 imenovana za direktorja tožene stranke, funkcijo pa je opravljala do 14.7.2000. S predmetno tožbo zahteva plačilo za svoje delo, in sicer za leto 1999 ter prvo polovico leta 2000. Prvostopenjsko sodišče je o zadevi enkrat že odločalo (sodba opr. št. Pd 105/03 z dne 9.3.2004), in sicer je tožbeni zahtevek zavrnilo ob razlogovanju, da o medsebojnih obveznostih strank ne obstaja pisna pogodba, glede stroškov poslovodenja tožene stranke pa je bilo dogovorjeno, da bremenijo oba ustanovitelja. Višje delovno in socialno sodišče je citirano sodbo razveljavilo (sklep opr. št. Pdp 802/04 z dne 24.11.2005) in v obrazložitvi odločbe pojasnilo, da dogovor ustanoviteljev o tem, da bosta sama krila stroške poslovanja tožene stranke, lahko vpliva le na razmerje med ustanoviteljema in toženo stranko, v ničemer pa ne posega v razmerje med toženo in tožečo stranko. Slednja je upravičena do plačila za opravljeno delo, pri čemer je bilo v napotilu prvostopenjskemu sodišču naloženo, da razišče dejansko stanje glede tega, kakšno izplačilo bi tožena stranka morala plačati tožeči stranki.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb in dokaznih predlogov tožene stranke. Izpodbijani del sodbe namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so narekovali sprejeto odločitev, prvostopenjsko sodišče pa je tudi pojasnilo, zakaj je, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov, verjelo tožeči stranki in tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

Prvostopenjsko sodišče je ugoditev tožbenemu zahtevku oprlo na 107. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji), ki ureja plačilo za začasno oz. občasno delo delavca. Pritožba uveljavlja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo navedene pravne podlage (upoštevaje 109. člen ZDR bi namreč morali stranki o začasnem oz. občasnem delu skleniti pisno pogodbo, določiti delo, katerega opravljanje je časovno omejeno na 60 dni v koledarskem letu oz. 8 ur na teden, roke za izvršitev dela in plačilo), vendar ta pritožbeni očitek ne more omajati pravilnosti zaključka izpodbijanega dela sodbe o utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka, sicer ob drugačnem materialnopravnem razlogovanju glede temelja tožbenega zahtevka, kot ga je navedlo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju direktor tožene stranke in je upoštevaje načelo o svobodnem urejanju medsebojnih pogodbenih razmerij (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) upravičena do plačila za opravljanje te funkcije tudi, če o tem stranki nista sklenili pisne pogodbe, ampak je obstoj dogovora o plačilu razviden iz njunih konkludentnih dejanj. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v izvedenem dokaznem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obstoj takšnega konkludentnega dogovora med strankama izkazan. Tožeči stranki je bilo izplačanih 5.000,00 DEM za opravljeno delo v letu 1998, kar potrjuje tudi pritožba, izplačilo pa dokazuje, da je bilo s tožečo stranko za opravljanje funkcije direktorja kot protidajatev dogovorjeno denarno plačilo. Nadalje je pomembna tudi izpovedba priče W.M., ki je bil v vtoževanem obdobju prokurist tožene stranke. Pojasnil je, da je bil pri ustanovitvi tožene stranke med ustanoviteljema izražen namen, da stroške za poslovodstvo tožene stranke (kamor sodita tako funkcija zakonitega zastopnika kot prokurista) ustanovitelja zaračunata toženi stranki. Slednje dokazuje, da ni bilo predvideno brezplačno opravljanje poslovodstva za toženo stranko, to dejstvo pa dodatno potrjuje tudi plan stroškov tožene stranke za leto 1999, ki kot eno od postavk navaja stroške za poslovodstvo. Pritožba se zmotno sklicuje, da plan stroškov ni verodostojen dokaz, ker ni bil sprejet na skupščini. V postopku predloženi plan stroškov (dokazilo B2) vsebuje postavko „poslovodenje“, torej je te stroške tožena stranka v trenutku sestavljanja plana nedvomno izkazovala. Ali je skupščina tožene stranke ta plan potrdila ali ne, pa za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno in ne vpliva na drugačno oceno tega dokaza. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala, katera konkretna dela je opravila oz. da je opravljala funkcijo direktorja le kot zagovornik interesov slovenskega družbenika T. M. d.o.o., kjer je bila tožeča stranka zaposlena kot direktor. Plačilo zakonitemu zastopniku gospodarske družbe, kar je tožeča stranka v vtoževanem obdobju nesporno bila, po svoji naravi predstavlja odmeno za zastopanje družbe v pravnem prometu in njeno vodenje, torej za omogočanje družbi, da sploh lahko nastopa na trgu, in ni pogojeno z izvršitvijo konkretnih nalog, ki jih v okviru svoje funkcije opravi zakoniti zastopnik. Upoštevaje vse obrazloženo izpodbijani del sodbe pravilno zaključuje, da tožeči stranki pripada vtoževano plačilo za opravljanje funkcije direktorja tožene stranke v letu 1999 in 2000. Pritožba napačno uveljavlja, da je dejansko stanje v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na višino plačila, nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki prisodilo vtoževanih 30 % plače, ki jo je v letu 1999 in prvi polovici leta 2000 prejemala kot direktor družbe T. M. d.o.o., kjer je bila v delovnem razmerju. Tožeča stranka je tekom celotnega postopka zatrjevala, da se je z g. A. dogovorila za plačilo v navedeni višini, to pa je potrdila tudi priča W.M., ki je v zvezi z obračunom stroškov poslovodenja izpovedal, da se je vzela višina 30 % plače slovenskega direktorja. Kot prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, je glede na predložene obračune plač, ki jih je tožeča stranka prejemala pri T. M. d.o.o., vtoževani glavnični znesek pravilno izračunan in je zato tožeči stranki v zahtevani višini tudi materialnopravno utemeljeno prisojen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so bili planirani stroški (30 % plače slovenskega direktorja) namenjeni plačilu storitev poslovodstva, vendar bi jih toženi stranki lahko zaračunala le ustanovitelja, ni pa bilo mogoče tega plačila uveljavljati na podlagi osebnih zahtevkov. Do tega pritožbenega očitka se je sodišče druge stopnje že opredelilo v zgoraj citiranem razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 802/04 z dne 24.11.2005, in sicer je pojasnilo, da je dogovor o delitvi stroškov iz poslovanja tožene stranke, ki sta ga sklenila njena ustanovitelja, zavezujoč le v njihovem medsebojnem razmerju, ne vpliva pa na pravni položaj tožeče stranke.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijanem delu sodbe tožeči stranki prisojene zakonske zamudne obresti v previsokem znesku. Vtoževana terjatev je nastala v času veljavnosti ZOR, tek zakonskih zamudnih obresti pa se razteza tudi v čas veljavnosti novega Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Ta je v 376. členu določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico, v 1060. členu pa, da se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo – to pomeni, da je glede terjatev, nastalih v času ZOR, upnik upravičen terjati plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti pa vse do plačila (prim. 277. člen ZOR). Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Slednje pomeni, da se za tek zakonskih zamudnih obresti po 1.1.2002 uporabljajo določila OZ. Novela Obligacijskega zakonika (OZ-A - Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je pričela veljati 22.5.2007, je razveljavila zgoraj citirano določilo 376. člena OZ o prepovedi obrestovanja, in tako je plačilo tistih zakonskih zamudnih obresti, ki do uveljavitve novele še niso dosegle glavnice, zopet mogoče uveljavljati vse do plačila. Ker so v obravnavani zadevi zakonske zamudne obresti dosegle glavnico že pred sprejemom novele OZ-A, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti glavnice dne 21.2.2001 pa do dneva, ko vsota zapadlih in ne plačanih obresti doseže glavnico, v presežku pa je obrestni tožbeni zahtevek zavrnilo.

V preostalem pa je sodišče druge stopnje, upoštevaje vse zgoraj obrazloženo, pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe, saj je vtoževana glavnična terjatev materialnopravno utemeljena tako po temelju kot po višini. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni ugotovilo.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka zato, ker je uspela s pritožbo le v nesorazmerno majhnem delu, t.j. glede stranske terjatve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).