Jedro

Ker je upnik upravičeno predvideval, da mu bodo nadaljnji izvršilni stroški v zvezi s premičninsko izvršbo še nastali, ni prepozna njegova zahteva za njihovo povrnitev, podana takoj po tem, ko je upnik umaknil izvršilni predlog za to sredstvo izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tč. II. izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Dolžnica mora v 8 dneh povrniti upnici 149 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 9. dne od vročitve tega sklepa.“ Dolžnica mora povrniti upnici v 8 dneh 112,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 9. dne od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo na dolžničine premičnine ustavilo. Pod točko II. je odločilo, da se upniku v vlogi z dne 8.3.2007 priglašeni stroški izvršitelja ne priznajo. Prav tako je sklenilo, da je dolžnik dolžan plačati upniku 28,09 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21.8.2007 dalje do plačila ( tč. III).

Zoper točko II. navedenega sklepa se je pravočasno pritožila upnica. V pritožbi je navedla, da navedeni sklep izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je z vlogo z dne 8.3.2007 priglasila stroške izvršitelja na podlagi njegovega obračuna z dne 6.11.2003. Upnica navaja, da bi bilo mogoče določbo VII. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju ( ZIZ) razlagati tudi tako, da je pravočasna tudi priglasitev stroškov v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku. Ker se dejansko tolmačenje VII. odst. 38. čl. ZIZ razlikuje od tolmačenja tega člena, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa, je prvostopno sodišče citirano določbo uporabilo napačno. Iz določbe povsem jasno izhaja, da je stroške možno priglasiti v 30 dnevnem roku po končanem ali ustavljenem postopku. Predmetni izvršilni postopek se, kot rečeno, se še ni končal oziroma ustavil. Upnica je torej nadaljnje izvršilne stroške priglasila znotraj zakonskega roka, to je znotraj tridesetih dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku. Na podlagi izpodbijanega sklepa se bo lahko izoblikovala sodna praksa, da morajo upniki ob nastanku vsakih novih stroškov v postopku takoj vložiti novo zahtevo za njihovo povrnitev. Da je takšna bojazen utemeljena, dokazuje priložen judikat Višjega sodišča v Celju opr. št. 1235/2005 z dne 12.10.2005. Višje sodišče je v tej zadevi zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje preozko in prestrogo tolmačilo pomen subjektivnega roka oziroma besede takoj v VII. odst. 38. čl. ZIZ, saj rok šestih mesecev glede na konkretne okoliščine ni nerazumen rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov. Po mnenju upnice so ob sedaj veljavnem besedilu VII. odst. 38. čl. ZIZ razumni vsi roki, ki so podani znotraj zakonsko določenega skrajnega roka –najkasneje v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma po zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Na podlagi izpodbijanega sklepa se bo lahko razvila drugačna sodna praksa kot se oblikuje na podlagi judikata Višjega sodišča v Celju iz leta 2005. Upnica je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnici naloži v plačilo vse stroške izvršilnega postopka upnice, vključno s pritožbenimi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je izvršitelj obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja o opravljenih izvršilnih dejanjih podal sodišču dne 6.11.2003, upnica pa je z vlogo z dne 8.3.2007 zahtevala njihovo povrnitev. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je upnik dne 7.7.2003 pri sodišču podal predlog za nadaljevanje izvršbe z drugim izvršilnim sredstvom in predlagal sodišču prve stopnje, da premičninsko izvršbo odloži do morebitne ugotovitve, da izvršba z drugim izvršilnim sredstvom ne bo uspešna. Sodišče prve stopnje je temu predlogu dolžnika dejansko ugodilo, saj je v dopisu izvršitelju dne 24.10.2003 navedlo, da bo nadaljevalo izvršbo na premičnine v kolikor se bo izvršba z drugim sredstvom izkazala za neuspešno. Glede na navedeno je upnica vse do 8.3.2007 lahko predvidevala, da ji bodo stroški v zvezi s premičninsko izvršbo še nastajali, saj je do tega dne še vedno imela možnost predlagati njeno nadaljevanje.

V izvršilnem postopku je treba povračilo stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina (subjektivni rok), pri čemer je rok 30-ih dni določen kot skrajni oziroma objektivni rok ( čl. 38/VII ZIZ). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določilo VII. odst. 38. čl. ZIZ, ko je zaključilo, da je upničina zahteva za povrnitev stroškov prepozna. Po presoji pritožbenega sodišča upničino vlogo za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so ji bili odmerjeni v obračunu izvršitelja z dne 6.11.2003, ni šteti kot prepozno, saj je upnica povrnitev stroškov zahtevala takoj, ko je izvedela, da nadaljnji izvršilni stroški v zvezi s premičninsko izvršbo ne bodo več nastajali.

Ker tako pritožba utemeljeno napada zaključek sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi upnice na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ ugodilo in sklep sodišča prve stopnji v izpodbijani tč. II izreka spremenilo tako, da je upnici dosodilo stroške izvršitelja določene v dokončnem obračunu izvršitelja z dne 6.11.2003 v višini 149 EUR ( prej 35.705,95 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8- dni od vročitve tega sklepa.

Ker je pritožnica s pritožbo v celoti uspela, je v skladu z določbo V. odst. 38. čl. ZIZ upravičena do povrnitve potrebnih stroškov v zvezi z njeno vložitvijo. Upnica je priglasila, sodišče druge stopnje pa ji je prisodilo kot potrebne naslednje stroške: strošek sestave pritožbe v višini 200 tč., 2% ( 4 tč.) materialnih stroškov, skupaj tako 204 točk oz. 93,64 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 112,36 EUR. Pritožbene stroške je sodišče druge stopnje obračunalo v skladu z veljavno Odvetniško Tarifo in vrednostjo ene odvetniške točke 0,459 EUR. Ni pa prisodilo upnici priglašenega stroška za sodno takso za pritožbo, saj je v pritožbi upnica ni specificirala, niti ni izkazala, da jo je plačala.

K določenim stroškom je sodišče druge stopnje prisodilo še zahtevane zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči po preteku 8-dnevnega paricijskega roka za njihovo prostovoljno plačilo.