Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja in dejanje torej ni težje od tistega v obtožnici.

Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na specifično dokazno naravo in krhkost elektronskih dokazov ter v točkah 72-75 obrazložitve posebnega sklepa utemeljilo svojo oceno niza vrzeli in pomanjkljivosti ravnanja preiskovalcev v razmerju do načel in postopkov digitalne forenzike v zvezi s samim zajemom inkriminiranih elektronskih podatkov v razmerju, predvsem zagotovitve integritete le-teh in vodenju ustrezne dokumentacije. Tako se je tudi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca prepričalo, da sedaj v ospredje postavljeni postopek zasega elektronskih podatkov, ki naj bi bil ustno razglašen med izvajanjem, ni dokumentiran, prav tako pa skozi spisovne podatke ni najti nobenega podatka o tem, iz katere elektronske naprave predmetni elektronski dokazi z dne 22. 8. 2012 sploh izhajajo. Tako je pritrdilo upravičeni kritiki sodnega izvedenca, da postopek po sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, zaupan v izvršitev preiskovalcem NPU, ni ne sledljiv in ne ponovljiv ter je bil kot tak v neskladju s pravili in načeli računalniško forenzične stroke ter ga v posledici neustrezne dokumentacije v podrobnosti izvedbe ni šlo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje v celoti povzelo stališče sodnega izvedenca o vprašljivosti izvora podatkov in možnosti ugotavljanja istovetnosti ter nastanku forenzične kopije.

Zagovorniki torej prezrejo, da je sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenim ugotovitvam in argumentaciji sodnega izvedenca brez pomislekov sledilo, pri čemer je navkljub temu, da so bili elektronski podatki po oceni sodnega izvedenca zajeti brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezno dokumentirani, pravilno zaključilo, da obravnavanim dokazom vseeno ne gre pripisati nezakonitosti na ravni dokaza, ki ga je treba iz kazenskega spisa izločiti. Vnovič je pravilno izpostavilo določbo štirinajstega odstavka 219.a člena ZKP in presodilo, da je imel zaseg za obrambo spornih DVD-jev in tam zapisanih elektronskih podatkov zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način pridobitve oziroma zaseg elektronskih podatkov bančnega strežnika ne pomeni nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice elektro podjetij od družbe C. d.o.o., ni mogoče šteti kot merodajne. Tak dokazni zaključek je napravilo po predhodni analizi toka prodaje obravnavanih delnic, pri čemer se je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb navedenih oseb jasno opredelilo do vlog oziroma povezav D. D., E. E., F. F. in obdolženega G. G. (točka 39 izpodbijane sodbe). Povezavo med družbo C. d.o.o. in E. E. je zanesljivo prepoznalo v ugotovljenem osebnem prijateljstvu med njim in D. D. ter dejstvu, da je družba C. d.o.o., ki jo je vodila D. D., s pomočjo kredita H. H. d.d. delnice najprej kupila od E. E., ta pa jih je nato v imenu družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o., nakar je pri sklenitvi poravnave z I. d.d. nastopal še kot pooblaščenec družbe J. d.o.o., katere direktorica je prav tako D. D. (točka 30 izpodbijane sodbe). Zagovorniki obdolženega G. G. se tako sprenevedajo, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni raziskalo povezave med družbo C. d.o.o. in E. E., ki bi utemeljevala obravnavano kupovanje vrednostnih papirjev. Na nemerodajnost vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice od družbe C. d.o.o., je sodišče prve stopnje dodatno sklepalo tudi na podlagi okoliščin v točki 122 izpodbijane sodbe, zato zagovorniki z navedbami o financiranju nakupa delnic s strani H. H. d.d. v nasprotno ne morejo prepričati. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče D. D., ki se podrobnosti glede cene delnic ni spomnila, zaradi česar zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na njeno izpovedbo glede kupovanja delnic po tržni ceni. Takšno nestrinjanje zagovornikov z oceno verodostojnosti navedene priče pa tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obdolženega K. K. in obdolženega G. G. ter okrožne državne tožilke se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati vsak 360,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega K. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega G. G. pa storitve kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Obdolženemu K. K. je bila po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora, obdolženemu G. G. pa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 kazen eno leto in štiri mesece zapora.

V skladu z določbo 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili obdolženemu G. G. naloženi v plačilo tudi stroški vročanja po detektivu, ki so nastali po njegovi krivdi. V skladu z določbo tretjega odstavka 95. člena ZKP pa je sodišče odločilo tudi, da sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in vsak posebej tudi sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer bo višina stroškov odmerjena naknadno, s posebnim sklepom.

Zoper uvodoma navedeno sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega K. K., odvetnik L. L., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi kršitev ustavnih in konvencijskih pravic obdolženega ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom sodišča prve stopnje, oziroma temu podrejeno, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo,

- zagovornik obdolženega G. G., odvetnik M. M. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP, predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 371. člena ZKP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v povezavi s 373. členom ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v povezavi s 372. členom ZKP) in zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 374. člena ZKP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega G. G. oprosti obtožbe in oprosti tudi plačila vseh stroškov, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

- okrožna državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu K. K. izreče dve leti zaporne kazni, obdolženemu G. G. pa eno leto in deset mesecev zaporne kazni.

Na pritožbi obeh zagovornikov je odgovorila okrožna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi obeh zagovornikov zavrne kot neutemeljeni.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor tudi zagovornik obdolženega K. K. s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo Specializiranega državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega K. K. pa je podal tudi odgovor na odgovor Specializiranega državnega tožilstva v zvezi s pritožbo obrambe s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbenemu predlogu obrambe.

Na seji pritožbenega senata je pritožbeni senat izdal sklep, da se predlog zagovornika obdolženega G. G., da se v obravnavani zadevi na pritožbeni stopnji opravi obravnava, zavrne. Senat je namreč ocenil, da obravnava pred pritožbenim senatom ni potrebna.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je tudi sicer pokazal, da pritožbe niso utemeljene.

K pritožbenim navedbam obeh zagovornikov glede uveljavljanih kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi naj prvostopno sodišče prekoračilo obtožbo:

6.Oba zagovornika sodišču prve stopnje očitata prekoračitev obtožbe, s čimer uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvo njunih (vsebinsko podobnih) navedb je, da je prvostopno sodišče prekoračilo obtožbo s tem, ko je očitek obdolžencema, da je šlo pri poslih nakupa in prodaje delnic za prikrito kreditiranje družbe B. d.o.o., zamenjalo z očitkom, da naj bi pri teh poslih šlo za zagotavljanje finančnih sredstev družbi B. d.o.o. Po mnenju zagovornikov bi naj namreč sodišče prve stopnje z navedenim v bistvenem spremenilo vsebino očitkov obdolžencema, tako da je očitek obdolžencema po spremembi širši (pojem zagotavljanja finančnih sredstev je po oceni pritožnikov namreč širši od pojma kreditiranja) in ju je torej obsodilo za popolnoma drugo ravnanje, kot jima je bilo očitano v obtožnici (zagotavljanje finančnih sredstev je po oceni obeh zagovornikov povsem nekaj drugega, kot kreditiranje). Na ta način pa je po oceni pritožnikov prvostopno sodišče tudi kršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZKP, ki zahteva subjektivno in objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč po oceni zagovornikov, glede na nesklepčen očitek obtožbe, ki nesmiselno in napačno opisuje vsebino poslov, obdolženca oprostiti, ne pa posegati v bistvo obtožbe. Izpodbijana sodba je tako za obdolženca, ki sta svojo obrambo gradila na očitku domnevnega prikritega kreditiranja družbe B. d.o.o., sodba presenečenja. Obdolžencema pa je bilo ob tem tudi onemogočeno, da bi bila z v bistvenem spremenjenimi očitki vnaprej seznanjena in da bi se lahko tudi učinkovito branila, s čimer je bilo poseženo tudi v njuno ustavno in konvencijsko pravico do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Ob tem se zagovornik obdolženega K. K. med drugim sklicuje tudi na sodno prakso Višjega sodišča v Kopru II Kp 25362/2015 z dne 12. 5. 2016, Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 58104/2017 z dne 16. 9. 2020 in odločbi Ustavnega sodišča Up-729/03 in U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004.

7.Iz odgovora na pritožbi, ki ga je podalo državno tožilstvo, izhaja, da tožilstvo z navedbami zagovornikov o prekoračitvi obtožbe ne soglaša. V odgovoru na pritožbo tako državno tožilstvo izpostavlja, da je bil očitek obdolžencema, kar se tiče njunega namena, enak v prvotni in modificirani obtožnici, saj se jima očita, da sta delovala z namenom pridobitve velike premoženjske koristi družbi B. d.o.o. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zgolj izpustilo očitek, da je posel po vsebini predstavljal kredit družbi B. d.o.o., sledilo pa je očitku obtožnice, da je šlo za pridobivanje premoženjske koristi družbi B. d.o.o., torej ni prekoračilo obtožnice, saj je smiselno enako navedlo, da je šlo pri obravnavanih poslih za zagotavljanje finančnih sredstev družbi B. d.o.o.

8.Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja.

9.Po pregledu opisov (v modificirani obtožbi in v izreku sodbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je identiteta med obtožbo in sodbo vsekakor še vedno podana. Bistvo očitka obdolženima K. K. in G. G. po (modificirani) obtožbi in po sodbi je namreč enako, in sicer tako glede opisa izvršitvenega ravnanja obdolžencev, njunega namena, kot tudi pridobljene premoženjske koristi. Kot pravilno izpostavlja tudi državno tožilstvo v odgovoru na pritožbo, se je obdolžencema že s prvotno obtožnico z dne 3. 6. 2019 očitalo, da sta ravnala na opisan način z namenom pridobitve velike premoženjske koristi družbi B. d.o.o., enako pa se jima je očitalo tudi po modifikaciji obtožbe z dne 28. 4. 2023 in 18. 8. 2023, tak namen obdolžencev pa izhaja tudi iz izreka sodbe. Takšen opis namena obdolžencev (pridobiti veliko premoženjsko korist družbi B. d.o.o.) za konkretizacijo obravnavanega kaznivega dejanja povsem zadostuje, saj je zakonski znak "zato, da bi sebi ali drugemu pridobil premoženjsko korist" določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu konkretnega dejanskega stanja v izreku sodbe ni potrebno ponavljati ter ga niti ni mogoče konkretizirati, na namen pa se sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin.

10.S tem, ko je tožilstvo z modifikacijo obtožnice z dne 28. 4. 2023 v opis dejanja dodatno vneslo tudi okoliščino, da sta obdolženca na opisan način ravnala zaradi prikritega kreditiranja družbe B. d.o.o., se očitek obdolžencema glede njunega namena (pridobitve velike premoženjske koristi družbi B. d.o.o.) v svojem bistvu ni spremenil, ampak gre le za dodatno osvetlitev motiva ravnanja obdolžencev, ki pa za opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja ni bistvena. Gre torej za nebistveno okoliščino, ki ne pomeni zakonskega znaka kaznivega dejanja, temveč le njegovo natančnejšo opredelitev. Sodišče torej nikakor ni drastično poseglo v opis očitanega kaznivega dejanja, kot to v svoji pritožbi zatrjujejo zagovorniki obdolženega K. K. Sodišče prve stopnje s tem, ko je na podlagi izvedenih dokazov to nebistveno okoliščino (da je pri navedenih poslih nakupa prodaje delnic šlo za prikrito kreditiranje družbe B. d.o.o.) samo spremenilo na način, da gre pri teh poslih za zagotavljanje finančnih sredstev družbi B. d.o.o., ni v ničemer poseglo v samo bistvo očitka v smislu, da bi šlo za drugo ali v bistvenem drugačno kaznivo dejanje in z navedenim tudi ni prekoračilo svojih pooblastil iz ZKP in ni prekoračilo obtožbe. Gre zgolj za nebistveno spremembo opisa kaznivega dejanja, ki se ne nanaša na zakonske znake kaznivega dejanja, prav tako pa se s tem posegom tudi ni v ničemer preseglo mej historičnega dogodka, povečalo kriminalne količine ali teže dejanja in so zato tudi vse navedbe obeh zagovornikov, da je očitek obdolžencema širši in sta bila obsojena za popolnoma drugo ravnanje, kot jima je očitalo tožilstvo, neutemeljene. Iz enakih razlogov so povsem neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti očitanega kaznivega dejanja zaradi "nesklepčnosti" obtožnice in ne bi smelo samo popravljati obtožnice. Iz opisa dejanja v obtožnici namreč izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je v opis, kot je že navedeno, poseglo le v nebistvenem delu, kar ni v ničemer spreminjalo zakonskih znakov kaznivega dejanja.

11.Glede sodne prakse, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornik obdolženega K. K., pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena sodna praksa ni primerljiva z obravnavano zadevo. V prvem primeru (sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 25362/2015 z dne 12. 5. 2016) je sodišče prve stopnje spremenilo obtožnico tako, da je prvotni očitek (o prodaji in hrambi drog z namenom prodaje), zamenjalo s popolnoma drugim očitkom (omogočanje uživanja drog) in obdolženca obsodilo za drugo kaznivo dejanje (po prvem odstavku 187. člena KZ-1), kot mu je to bilo očitano v obtožnici (po prvem odstavku 186. člena KZ-1). V drugem primeru (sodba Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 58104/2017 z dne 16. 9. 2020) pa je prvostopno sodišče izdalo oprostilno sodbo, ker je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do drugačnih zaključkov glede načina izvršitve kaznivega dejanja, kot je bilo navedeno v obtožbi, pri čemer so se razhajanja nanašala na odločilna dejstva in okoliščine, zato zaradi ohranjanja identitete obtožbe in sodbe sodišče prve stopnje v opis ni posegalo. V obravnavani zadevi pa, kot je že navedeno, se obdolžencema ves čas očita povsem enako ravnanje (po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1) in se je s posegom v obtožnico očitek obdolžencema spremenil zgolj v nebistveni okoliščini, ki samega bistva očitka obdolžencema ne spreminja in se ne nanaša na odločilna dejstva.

12.Pritožbi obeh zagovornikov sodbo prvostopnega sodišča izpodbijata med drugim tudi, ker bi naj sodišče, po oceni pritožnikov, nekritično sledilo neskladni izpovedbi priče N. N., na izpovedbo katerega se sodba tudi opira. N. N. je med drugim izpovedal tudi, da bi naj videl obdolženega K. K. konec leta 2011 in v začetku leta 2012 na zabavah pri obdolženemu G. G., K. K. pa bi se naj tudi vozil z G. G. avtomobilom. Navedene, in še nekatere druge izpovedbe N. N., pa so v nasprotju z izpovedbami prič O. O. in P. P. ter R. R. in S. S., ki bi naj, ko so bili kot priče zaslišani v kazenski zadevi opr. št. X K 42541/2015 potrdili, da nihče od njih ni videl obdolženega K. K. v bloku, kjer je živel G. G. in tudi niso vedeli nič o zabavah, ki bi jih naj le ta pripravljal. Navedeno bi naj po oceni pritožnikov potrjevalo, da med obdolžencema ni bilo osebnih stikov. Novinarju je zgodbo lansiral zgolj en sosed - N. N., katerega izpoved pa ni verodostojna, zaradi njegove tesne vezi z lobistično družbo Š. pa N. N. tudi ni nepovezana oseba, pri čemer so se njegove izpovedbe tudi sicer, recimo glede prisotnosti T. T. pri G. G., razlikovale. Verodostojnost priče N. N. bi moralo sodišče glede na to, da navedeni goji določeno zamero do obdolženega K. K., ki je v preteklosti proti N. N. vodil tudi kazenski postopek po zasebni tožbi, kot to izpostavlja pritožba zagovornika obdolženega K. K., presojati še posebej kritično, kar pa sodišče ni storilo.

13.Zagovornik obdolženega K. K. je v zvezi z zgoraj navedenim po vloženi pritožbi pritožbenemu sodišču poslal še posebni vlogi s predložitvijo listin, in sicer prepise zvočnih posnetkov zaslišanja prič, s čimer obramba predhodno ni razpolagala, navedeno pa bi naj po oceni pritožnika v celoti ovrglo izpovedbo N. N.

14.Obramba obdolženega G. G. pa je glede pričanja N. N. pritožbenemu sodišču s posebno vlogo podala tudi predlog za obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje bi naj na seji senata odločilo, da se opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje, ker je potrebno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ponoviti že prej izvedene dokaze, in sicer zaslišati pričo N. N., čigar izpoved je kriva, a jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno in se je na to izpoved tudi oprlo v razlogih sodbe. V izpovedbi N. N. je v primerjavi z njegovo predhodno izpovedbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku opr. št. I K 55232/2012 z dne 8. 10. 2014 neskladje, na obravnavi pred sodiščem druge stopnje pa bi se vpogledalo tudi v druge listine, ki jih zagovornik v predlogu našteva, pri čemer se sklicuje predvsem na zaslišanja N. N. ter prič P. P., O. O. ter R. R. in S. S. Vse navedeno pa bi dokazalo, da je izpoved N. N. neverodostojna in je navedena priča podala krivo izpovedbo, sodišče prve stopnje pa je pričanje N. N. napačno ovrednotilo in zato tudi napravilo napačne zaključke o osebnem poznanstvu med K. K. ter G. G. in o njunem obarvanem naklepu. Kot zagovornik obdolženega K. K., tudi obramba obdolženega G. G. pri tem izpostavi še, da priča N. N. ni nepovezana oseba brez interesa glede na njegove tesne vezi z lobistično družbo Š., kjer je bil zaposlen on sam in njegov polbrat U. U.

15.Pritožbeno sodišče je na pritožbeni seji predlog za opravo obravnave zavrnilo. Za izvedbo obravnave na pritožbeni stopnji namreč niso bili podani upravičeni razlogi. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo namreč ugotovljeno pravilno, izpovedbe N. N., kar izpostavljata obe pritožbi ter vloge obrambe in predlog za obravnavo na pritožbeni stopnji pa za obravnavano zadevo, kot bo to sicer obrazloženo tudi v nadaljevanju te odločbe, ni odločilnega pomena. O poznanstvu obeh obdolžencev je namreč prvostopno sodišče sklepalo na podlagi številnih drugih, v izpodbijani sodbi navedenih in pravilno ocenjenih dokazih, zato ni bilo nobene potrebe po dodatnem zasliševanju priče N. N. in tudi ne drugih prič, ki so stanovale v isti stavbi kot obdolženi G. G. oziroma prič, katerih zaslišanje je predlagala obramba in ki bi naj v glavnem izpovedovale o tem, da obdolženega K. K. v bloku, kjer je stanoval G. G., niso videli in da jim tudi ni znano, da bi G. G. organiziral zabave in da N. N. tudi sicer ni redno prebival v navedeni stavbi, navedene izpovedbe pa bi naj vzbudile dvom v izpovedbo N. N. oziroma bi naj, po oceni zagovornika obdolženega G. G. dokazovale, da je N. N. podal krivo izpovedbo. Ker pa, kot že rečeno, izpovedbe N. N. za zadevo ni odločilnega pomena, je bil predlog za opravo obravnave zavrnjen.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za pribavo spisov I Pg 1837/2013 in I 325/2006:

16.Relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP obramba uveljavlja, ker prvostopno sodišče ni pribavilo in prebralo celotnega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru, ki se vodi pod opr. št. I Pg 1837/2013 ter Okrajnega sodišča v Ljubljani I 325/2006. V navedenem postopku (gospodarskem sporu) je sodišče namreč pravnomočno ugodilo tožbenemu zahtevku družbe I. d.d. na izpolnitev vtoževanih obveznosti, pri tem pa je svojo odločitev izrecno utemeljilo tudi s tem, da naj banka I d.d. (in s tem tudi ne obdolženi K. K. kot predsednik uprave banke) ne bi bila seznanjena z oz. naj ne bi vedela ničesar o dogovoru o "domnevni uslugi" med družbo J. d.o.o. in soobdolženim G. G. Kar pa je za obdolženega K. K., glede na siceršnje očitke iz obtožbe in izpodbijane sodbe v celoti razbremenilno, hkrati pa tudi v celoti potrjuje njegov zagovor in ovrže prav vse očitke, ki jih izpodbijana sodba naslavlja nanj. V nadaljevanju pritožba izpostavlja tudi, da je sodišče s tem obdolžencu onemogočilo, da vpogleda v predmetna spisa in opozori na vse morebitne relevantne in predvsem razbremenilne dokaze in je bilo po oceni obrambe s tem, ko je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo in z obrazložitvijo, da naj bi bile posamezne pravno relevantne listine iz obeh navedenih sodnih spisov že kopirane in vložene v predmetni kazenski spis, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, poseglo pa je tudi v obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in do izvajanja dokazov iz točke d. tretjega odstavka 6. člena EKČP.

17.S povzetimi navedbami pa iz razlogov, navedenih v točki 9 izpodbijane sodbe, ni mogoče soglašati. Kot je to obrazloženo v izpodbijani sodbi in kot to izhaja iz podatkov predmetnega kazenskega spisa, so tako iz spisa I Pg 1837/2013 kot tudi iz spisa I 2325/2006 in spisa X K 21570/2017 že fotokopirane pravno relevantne listine in v kolikor bi sodišče ponovno (predhodni senat je namreč bil prav zaradi tega izločen) pridobivalo celotne predlagane spise, bi se s tem seznanilo z dokazi, na katere sodne odločbe sodišče ne sme opreti, obramba pa glede preostalih listin iz predlaganih spisov (ki niso kopirane v spisu X K 21570/2017) tudi ni pojasnila, kaj želi z njimi dokazati.

18.Ob navedenem pa je izpostaviti tudi, da sta oba v pritožbi izpostavljena spisa (I Pg 1837/2013 in I 2325/2006) v predmetnem kazenskem postopku, kot je že navedeno, bila pribavljena, pravno relevantne listine iz navedenih spisov so bile kopirane in vložene v predmetni kazenski spis in v kolikor bi obramba dejansko imela interes vpogleda v navedena spisa, je torej to možnost tudi imela. Prav tako je obramba imela možnost tudi predlagati, kaj vse se naj (iz navedenih spisov) v dokaznem postopku še prebere, pa tega ni storila. Zato so pritožbena zatrjevanja zagovornika obdolženega K. K., da je prvostopno sodišče, ker ni pribavilo že navedenih sodnih spisov, obdolžencu kršilo pravice iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP in hkrati tudi obdolženčevo pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov, in da je izpodbijana sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, brez podlage.

19.Glede na obširno pritožbeno izvajanje v smeri, da so zaključki sodišča v zadevi I Pg 1837/2013 z dne 2. 11. 2015 diametralno nasprotni zaključkom izpodbijane sodbe, kar bi naj veljalo tudi za izvršilno zadevo I 2325/2006, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je sodišče tisto, ki v skladu z materialno procesnim vodstvom in načelom proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno ocenilo in napravilo tudi ustrezne zaključke, pri čemer na vsebino sodb izdanih v drugih postopkih, tudi ni vezano.

Glede zakonitosti dokazov

20.Zagovorniki obeh obdolžencev sodišču prve stopnje očitajo, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev več ustavnih in konvencijskih pravic, ker se izpodbijana sodba opira na nezakonite dokaze - elektronske podatke, ki so bili pridobljeni s preiskavo strežnikov družbe I. d.d. na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru X Kpd 38157/2012 z dne 6. 8. 2012 in so bili zaseženi ob hišnih preiskavah v prostorih omenjene družbe dne 22. 8. 2012 ter druge dokaze, ki so bili pridobljeni na tej podlagi. Kot razlog nezakonitosti navedenih dokazov zagovorniki navajajo predvsem nevročitev sodne odredbe obdolženemu K. K. in kršitve pri načinu zasega elektronskih podatkov.

21.Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgoraj navedeni elektronski podatki, najdeni na strežnikih banke I. d.d., niso dokazi, ki bi jih bilo v obravnavani zadevi treba izločiti iz sodnega spisa. Glede nevročitve sodne odredbe obdolženemu K. K. kot dejanskemu uporabniku elektronske naprave zagovorniki sicer utemeljeno grajajo razlago sodišča prve stopnje glede drugega odstavka 219.a člena ZKP, da v dani situaciji ni veljala zapoved izročitve odredbe obema, torej imetniku in uporabniku elektronske naprave, marveč opcijsko imetniku oziroma uporabniku, in da je bila zato vročitev odredbe (zgolj) imetnici elektronske naprave, konkretno pooblaščeni predstavnici družbe, pravilna in zakonita (točki 39 in 50 posebnega sklepa). Drugi odstavek 219.a člena ZKP določa, da se v primeru oprave preiskave elektronskih podatkov na podlagi odredbe sodišča, izvod te odredbe pred začetkom preiskave izroči imetniku oziroma uporabniku elektronske naprave, ki naj se preišče. Namen te določbe je po utemeljenih pritožbenih navedbah ravno v tem, da se dejanskega uporabnika elektronske naprave in ne (zgolj) njenega lastnika ali imetnika seznani z odredbo in mu s tem tudi omogoči (aktivno) udeležbo pri samem zasegu oziroma zavarovanju elektronskih podatkov. Takšna razlaga, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo tudi v sklepu V Kp 42541/2015 z dne 9. 12. 2021, je skladna z ustavno zagotovljeno pravico do komunikacijske zasebnosti po 37. členu Ustave, ki jo uživa tisti, ki je ustvaril (elektronske) podatke, ki so predmet zasega in preiskave, torej dejanski uporabnik.

22.Da je obdolženemu K. K. treba priznati status dejanskega uporabnika elektronske naprave po navedeni določbi, pritožbeno sodišče zaključuje na podlagi vsebine izdane obravnavane odredbe, katere namen in fokus je bil usmerjen na elektronske podatke poimensko točno določenih oseb, kot dejanskih uporabnikov elektronskih naprav, med njimi konkretno tudi na obdolženega K. K., čeprav so bile sicer v lasti in imetništvu I. d.d.. Zagovornik obdolženega K. K. ima zato prav, da je bila predmet varstva v zvezi s temi elektronskimi podatki komunikacijska zasebnost dejanskega uporabnika komunikacijskega sredstva, ne pa njegovega imetnika oziroma lastnika, ki je zagotavljal le tehnična sredstva za komuniciranje. Nedvomno je glede vsebine elektronske komunikacije obdolženi K. K. lahko utemeljeno pričakoval zasebnost, četudi v času zasega elektronskih podatkov ni bil več v delovnem razmerju z I. d.d.. Varstvo komunikacijske zasebnosti se namreč ne razteza samo na komunikacijo v realnem času, temveč tudi na shranjene podatke o pretekli komunikaciji.

Tako je pritrditi stališču zagovornikov, da kljub dejstvu, da obdolženec v času zasega elektronskih podatkov ni bil več aktivni uporabnik elektronske naprave, na kateri so ti nastali, za obravnavano presojo ostaja ključno, da je bil njen dejanski uporabnik v času nastanka elektronskih podatkov, ki so tudi predmet zasega in preiskave, zaradi česar ga je nedvomno šteti za dejanskega uporabnika.

23.Čeprav je iz zgoraj navedenih razlogov zaključiti, da obramba pravilno izpostavlja, da bi morala biti odredba vročena tudi obdolženemu K. K., pa je vendarle nadalje treba poudariti, da nevročitev odredbe v skladu z določbo drugega odstavka 219.a člena ZKP ne more biti sankcionirana z izločitvijo dokazov. Štirinajsti odstavek 219.a člena ZKP namreč taksativno določa primere, zaradi katerih sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi elektronskih podatkov, med temi primeri pa ni nevročitev odredbe sodišča dejanskemu uporabniku elektronske naprave. Ta kršitev torej sama po sebi ne terja izločitve dokazov po drugem odstavku 18. člena ZKP. Zaseg in preiskava elektronskih podatkov pa tudi nista pomenila nedopustnega oziroma protipravnega posega v pričakovano komunikacijsko zasebnost obdolženca, zagotovljeno v 35. in 37. členu Ustave RS. Poseg je namreč temeljil na obrazloženi sodni odločbi, to je odredbi preiskovalnega sodnika, ter hkrati zasledoval ustavno dopustni cilj zbiranja dokazov za uvedbo kazenskega postopka zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Da je bil poseg v ustavni pravici do prostorske in komunikacijske zasebnosti obdolžencev ustavno dopusten in skladen s splošnim načelom sorazmernosti, pa je pravilno in izčrpno utemeljilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi posebnega sklepa (točka 44 in naslednje). Glede na drugi odstavek 37. člena Ustave RS, ki dopušča poseg v komunikacijsko zasebnost, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države, ter 36. in 37. člen Ustave RS, po katerih so posegi v prostorsko in komunikacijsko zasebnost dovoljeni zgolj na podlagi vnaprejšnje sodne odločbe, kakor tudi upoštevaje ustrezno odredbo preiskovalnega sodnika z dne 6. 8. 2012, ki je brez dvoma dovoljevala poseg preiskovalcev v pravico do komunikacijske zasebnosti in je zagovorniki ne problematizirajo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil obravnavani poseg dopusten in da ni podlage za uporabo ekskluzijskega pravila iz drugega odstavka 18. člena ZKP.

23.Zagovorniki nadalje problematizirajo način zasega elektronskih podatkov nastanka dveh DVD medijev, ki so ju izdelali predstavniki družbe I. d.d. in ju nato izročili preiskovalcem, šele več dni kasneje pa sta bili predmet postopka zavarovanja v smislu določb ZKP. Zagovornik obdolženega K. K. s sklicevanjem na ugotovitve sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko, A. A., v bistvenem navaja, da je bila zasežena zgolj "navadna" kopija izvornih elektronskih podatkov, ki jo je časovno neopredeljeno izdelal sam oškodovanec, pri čemer pa DVD medija nista bila izdelana na način forenzične kopije oziroma po pravilih računalniško forenzične stroke, da bi se zagotovila istovetnost, integriteta in sledljivost kopiranih elektronskih podatkov ter da bi bilo tako zagotovljeno ustrezno zavarovanje prvotnega "prenosa" takšnih elektronskih podatkov. Odprti ostajata zlasti vprašanji, od kod so bili kopirani elektronski podatki ter kdo in na kakšen način je kopiral te elektronske podatke, saj to iz sodnega spisa ni razvidno, v tej zvezi pa še, ali je ta oseba imela zahtevano strokovno znanje.

24.Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na specifično dokazno naravo in krhkost elektronskih dokazov ter v točkah 72-75 obrazložitve posebnega sklepa utemeljilo svojo oceno niza vrzeli in pomanjkljivosti ravnanja preiskovalcev v razmerju do načel in postopkov digitalne forenzike v zvezi s samim zajemom inkriminiranih elektronskih podatkov v razmerju, predvsem zagotovitve integritete le-teh in vodenju ustrezne dokumentacije. Tako se je tudi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca prepričalo, da sedaj v ospredje postavljeni postopek zasega elektronskih podatkov, ki naj bi bil ustno razglašen med izvajanjem, ni dokumentiran, prav tako pa skozi spisovne podatke ni najti nobenega podatka o tem, iz katere elektronske naprave predmetni elektronski dokazi z dne 22. 8. 2012 sploh izhajajo. Tako je pritrdilo upravičeni kritiki sodnega izvedenca, da postopek po sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, zaupan v izvršitev preiskovalcem NPU, ni ne sledljiv in ne ponovljiv ter je bil kot tak v neskladju s pravili in načeli računalniško forenzične stroke ter ga v posledici neustrezne dokumentacije v podrobnosti izvedbe ni šlo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje v celoti povzelo stališče sodnega izvedenca o vprašljivosti izvora podatkov in možnosti ugotavljanja istovetnosti ter nastanku forenzične kopije.

25.Zagovorniki torej prezrejo, da je sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenim ugotovitvam in argumentaciji sodnega izvedenca brez pomislekov sledilo, pri čemer je navkljub temu, da so bili elektronski podatki po oceni sodnega izvedenca zajeti brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezno dokumentirani, pravilno zaključilo, da obravnavanim dokazom vseeno ne gre pripisati nezakonitosti na ravni dokaza, ki ga je treba iz kazenskega spisa izločiti. Vnovič je pravilno izpostavilo določbo štirinajstega odstavka 219.a člena ZKP in presodilo, da je imel zaseg za obrambo spornih DVD-jev in tam zapisanih elektronskih podatkov zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način pridobitve oziroma zaseg elektronskih podatkov bančnega strežnika ne pomeni nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje pravilnim in argumentiranim razlogom ter zaključkom sodišča prve stopnje v točkah 76-79 obrazložitve posebnega sklepa, da sam način pridobitve oziroma zajem elektronskih podatkov iz strežnika družbe I. d.d., ki ima podlago v ustrezni odredbi preiskovalnega sodnika, ni relevanten za presojo pravne dopustnosti (zakonitosti) teh dokazov, temveč je pomemben zgolj za oceno njihove dokazne vrednosti, ki je zagovorniki posebej ne grajajo. Dvoma v takšno oceno sodišča prve stopnje zato ne vzbujajo sicer pravilne pritožbene navedbe zagovornika obdolženega K. K., da ni mogoča analogija določb ZKP glede hišne preiskave in zasega predmetov pri hišni preiskavi z zakonskimi zahtevami glede pravilnega načina zasega elektronskih podatkov, ter da ZKP med določbami o preiskavi elektronskih naprav v ničemer ne predvideva, da bi se imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave predhodno pozivalo naj izroči iskane elektronske podatke. Pritožbeno sodišče soglaša, da takšnega načina postopanja preiskovalcev glede na naravo predmeta zasega - elektronske podatke in glede teh specialno določbo prvega odstavka 223.a člena ZKP, po utemeljenih pritožbenih navedbah ni mogoče opirati neposredno na določbo 220. člena ZKP oziroma edicijsko dolžnost družbe I., kot je to v točkah 59 in 60 posebnega sklepa storilo sodišče prve stopnje. Vendar, kot že poudarjeno, takšno postopanje preiskovalcev ni v ničemer nasprotovalo vsebini izdane sodne odredbe, zato ne terja sankcioniranja po štirinajstem odstavku 219.a člena ZKP.

26.V zvezi s pomisleki zagovornikov, da je s postopanjem glede vročitve odredbe obdolženemu K. K. in načina pridobitve elektronskih podatkov prišlo do posega v obdolženčevo pravico do izjave in obrambe v postopku ter pravice do poštenega sojenja iz 22., 23., in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, pa je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, pri čemer se lahko določena prikrajšanja obrambe kompenzirajo z ustreznimi ukrepi sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene pravice v obravnavani zadevi niso bile kompromitirane, saj je sodišče prve stopnje v okviru odločanja o predlogih obrambe za izločitev dokazov na narokih dne 26. 3. 2021, 16. 4. 2021 in 17. 6. 2021 neposredno zaslišalo oziroma s soglasjem strank predvajalo izpovedbe številnih prič (zaslišanih v postopku X K 42541/2015, kjer se je odločalo o identičnih zahtevah obrambe po izločitvi dokazov), ki so sodelovale pri obravnavanem zasegu DVD medijev in ga tudi opisale. Obrambi je bilo pri izvedbi teh dokazov docela omogočeno izvajanje aktivne obrambe. Prav tako se je integriteta zavarovanih podatkov oziroma morebitna manipulacija s podatki ugotavljala s pomočjo že navedenega izvedenca za računalništvo in informatiko, pri čemer je sodni izvedenec navkljub strokovnim napakam pri zajemu podatkov, temelječem na izostanku ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov, ki bi bili ustrezno dokumentirani in skladni s pravili stroke, izrazil mnenje, da se v ospredje postavljeni podatki od prostovoljne izročitve policiji dne 22. 8. 2012 zelo verjetno niso več spreminjali. Še več, na podlagi pregledanega vzorca podatkov (e-sporočil, ki so bila izločena v preiskavi strežniških podatkov obdolženega K. K.) sodni izvedenec ni ugotovil sledi ali indicev, da bi kdorkoli posegal ali manipuliral navedene strežniške elektronske podatke obdolženca (točka 32 posebnega sklepa). Pomen teh ugotovitev zagovorniki obdolženega K. K. neutemeljeno poskušajo zmanjšati, saj je sodišče prve stopnje obširno problematizirano dejstvo, da so inkriminirane podatke, kakor so bili opredeljeni v sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, z bančnega strežnika na DVD medija prenesli uslužbenci I. d.d. in ju nemudoma izročili preiskovalcem, podrobno analiziralo, pri tem pa ob dodatnem dejstvu pečatenja zaseženih DVD zgoščenk v fazi zasega, kar je po stališču sodnega izvedenca ena izmed možnih oblik zagotavljanja istovetnosti, ter ob odsotnosti najmanjših indicev, da bi bodisi bančni uslužbenci bodisi preiskovalci NPU ali z njimi sodelujoči kriminalisti in policisti zlonamerno spreminjali ključne podatke, utemeljeno zaključilo, da do zlorab oziroma nezakonitih ravnanj na škodo obdolžencev ni prišlo (točki 61 in 63 posebnega sklepa). Nasprotnega pa zagovorniki niti niso zatrjevali. V luči navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bila obdolžencu skladno s četrtim odstavkom 223.a člena ZKP dne 4. 9. 2012 omogočena navzočnost v uradnem postopku zavarovanja podatkov s strani preiskovalcev. Dejstvo nevročitve odredbe obdolženemu K. K., njegova nenavzočnost v času zasega in sam način zasega spornih elektronskih podatkov, ki so jih uslužbenci I. d.d. sami prekopirali iz strežnika banke na elektronski medij, konkretno dve DVD zgoščenk in ju nemudoma izročili policistom, tako ne utemeljuje zatrjevanih kršitev pravic in ne terja ekskluzijske sankcije.

27.Zagovornik obdolženega K. K. nadalje navaja, da sodišči prve in druge stopnje v posebnih sklepih X K 21570/2017 z dne 17. 8. 2021 in V Kp 21570/2017 z dne 1. 12. 2021 na navedbe obrambe glede izločitve dokazov vsebinsko nista odgovorili, zaradi česar meni, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitana kršitev ni podana, saj takšen očitek zagovornik utemelji na način, da po podaji svojih pritožbenih stališč glede nevročitve odredbe obdolženemu K. K. in načina zasega elektronskih podatkov v vsakem posameznem razdelku pritožbe zgolj v obliki generalne klavzule navede, da je na vse navedeno obramba že posebej opozarjala, pa so vse s tem povezane navedbe ostale vsebinsko neodgovorjene. Na tako posplošen in nekonkretiziran način pa zatrjevane bistvene kršitve določb ne more uspešno uveljaviti. Sploh, ker se je sodišče prve stopnje kohezivno in obširno opredelilo do vseh nosilnih stališč obrambe glede nevročitve odredbe in načina zasega elektronskih podatkov; sodišče druge stopnje, katerega sicer zavezuje nižji standard obrazloženosti sodne odločbe, pa se je z razlogi prvostopenjskega sodišča v celoti strinjalo in se do pritožbenih navedb v zadostni meri opredelilo.

28.Prav tako zagovornik obdolženega K. K. ne more prepričati, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi neskladja med razlogi v prvostopenjskem sklepu o neizločitvi dokazov, saj ne konkretizira, v katerem delu naj bi sodišče prve stopnje v razlogih navedenega sklepa prišlo v precejšnjo mero s seboj v nasprotje. Navaja le zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec v času opravljanja hišne preiskave na I. d.d. zaradi prenehanja zaposlitve naj ne bi bil več uporabnik strežnikov, na drugi strani pa izraža nestrinjanje z navedenim zaključkom in podaja lastno pravno naziranje, da je v obravnavanem primeru šlo za strežnike banke, na katerih so se še vedno hranili tudi elektronski podatki obdolženca, kateri sicer ne bi mogli biti zaseženi. Očitana kršitev zato ni podana.

29.Zagovorniki obeh obdolžencev nadalje problematizirajo zakonitost hrambe elektronskih sporočil in drugih elektronskih podatkov obdolženega K. K. s strani I. d.d, pri čemer ob sklicevanju na njegov zagovor navajajo, da bi morala I. d.d. elektronske podatke obdolženca po koncu delovnega razmerja izbrisati. Zagovorniki obdolženega G. G. v tej zvezi trdijo, da je I. d.d. s tem ravnanjem kršila ustavne pravice obdolženca, varovane s 35., 37. in 38. členom Ustave ter 8. členom EKČP. Zagovornik obdolženega K. K. pa sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba do zakonitosti hrambe teh elektronskih sporočil oziroma podatkov ni vsebinsko opredelila, s čimer so izostali razlogi o odločilnih dejstvih.

30.Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje mora obrazložiti ključne postopkovne odločitve, od katerih je odvisna zakonitost kazenskega postopka. To je sodišče prve stopnje storilo, ko je v točki 3 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je o zagovornikovih predlogih za izločitev dokazov, podanih na predobravnavnem naroku, že odločilo s posebnim sklepom z dne 17. 8. 2021 in da je o pritožbi zagovornika obdolženega K. K. s posebnim sklepom z dne 1. 12. 2021 odločilo še pritožbeno sodišče. Po drugem odstavku 285.e člena ZKP predsednik senata o predlogu za izločitev dokazov, vloženem na predobravnavnem naroku, odloči s posebnim sklepom. Zoper sklep je dopustna pritožba, o kateri odloči višje sodišče. To ima za posledico, da se sodišču prve stopnje v sodbi ni treba ponovno opredeljevati do predloga za izločitev dokazov, o katerem je bilo že odločeno s posebnim sklepom. Ob tem je bistveno, da zagovorniki obdolžencev predlogov za izločitev dokazov v sedaj zatrjevani smeri niso utemeljevali niti na predobravnavnem naroku niti tekom sojenja na prvi stopnji (zagovornik obdolženega K. K. se je glede utemeljitve predloga za izločitev dokazov tekom sojenja zgolj skliceval na navedbe iz predobravnavnega naroka - zapisnik o glavni obravnavi z dne 17. 2. 2023), zato se sodišče prve stopnje ob pomanjkanju trditvene podlage do teh navedb ni bilo dolžno oziroma niti ni moglo opredeliti, temveč je zadostovala obrazložitev, da se zahteva za izločitev, podana s strani obrambe K. K., (vnovič) zavrne iz istih razlogov, kot izhajajo že iz navedenih sklepov. Šele v pritožbi omenjene zakonitosti hrambe elektronskih podatkov pa ustrezno ne substancirajo niti splošne navedbe obdolženega K. K. o izbrisu podatkov iz računalnika, podane v fazi naroka za izločitev dokazov, zato je bilo po navedenem zaključiti, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

31.Prav tako ni podana kršitev zatrjevanih ustavnih in konvencijskih določb s strani zagovornikov obdolženega G. G., ki bi terjala izločitev predlaganih dokazov domnevno nezakonite hrambe elektronskih sporočil in drugih elektronskih podatkov obdolženega K. K. Njihove pritožbene navedbe v tej zvezi so v prvi vrsti nedovoljene, saj ne povedo, zakaj jih niso navedli že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). V drugi vrsti pa so, kolikor bi jih bilo šteti kot dopustne pritožbene novote, neutemeljene. Zagovorniki pravilno poudarjajo le en vidik komunikacijske zasebnosti na delovnem mestu, to je pravico zaposlenega do določene mere zasebnosti, samostojnosti in zaupnosti na delovnem mestu. Vendar prezrejo, da ta pravica na drugi strani trči v delodajalčeve upravičene interese, kot so nadzor nad lastnimi sredstvi, skrb za varnost in pravnost elektronske komunikacije, skrb za tekoč delovni proces in podobno. Komunikacijska zasebnost ni pravica, ki bi bila absolutno neomejena. Njena omejitev je med posameznikom in državo omejena z izrazito strogimi pogoji iz drugega odstavka 37. člena, med zasebniki pa je dopustna ob splošnih merilih iz 15. člena Ustave. Ni dvoma, da komunikacijska zasebnost velja tudi za službeni elektronski predal, pri katerem pri presoji pričakovane zasebnosti ne more biti odločilno merilo, ali gre za komunikacijo na delovnem mestu ali za izključno zasebno komunikacijo, saj se v elektronskem predalu velikokrat ta vsebina preliva, kot je bilo v obravnavanem primeru. Ko delavec odide iz službe vsekakor lahko še naprej računa na zasebnost in varstvo tajnosti elektronskega predala kot celote. Vendar mora hkrati računati tudi na pravice delodajalca, saj je vsebina podatkov, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe, last delodajalca. Delodajalčeva oblast nad informacijskim gradivom, ki je službena dokumentacija, je namreč varovana s 33. členom Ustave. Dodatna utež delodajalčevega položaja je skrb, da službena komunikacija ni v opreki z bančnimi predpisi ali s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Tudi ta skrb je namenjena varovanju poslovnih in premoženjskih interesov delodajalca. Delavec, zlasti na vodilnem mestu in z dolgoletnimi poslovnimi izkušnjami, tako lahko pričakuje, da bo delodajalec, če se bo izkazala takšna utemeljena potreba, dostopal do službene dokumentacije v njegovem bivšem elektronskem predalu. To sicer ne pomeni, da lahko do vsebine hranjene poštne baze dostopa kdorkoli, temveč zgolj pooblaščena oseba in še to na podlagi utemeljenih razlogov. Neaktivni predal elektronske pošte nekdanjih zaposlenih se ob zagotovitvi ustreznih varnostnih ukrepov, s katerimi se prepreči nepooblaščena obdelava (osebnih) podatkov, torej lahko arhivira oziroma shrani, zato je neutemeljeno subjektivno pričakovanje obdolženca in zagovornikov, da bi I. d.d. vsebino elektronskih sporočil in drugih podatkov morala izbrisati iz strežnika. Dogovora, dolžnostnega ravnanja ali predpisa, ki bi I. d.d. zavezoval k izbrisu, zagovorniki konkretizirano niso navedli, zato pritožbene navedbe v tej zvezi ostajajo nedorečene in jih ni mogoče preizkusiti. Obdolženi K. K. je ob prenehanju zaposlitve imel možnost iz svojega službenega računalnika izbrisati vso elektronsko pošto in ostalo vsebino, kar je tudi storil, pri čemer pa, kot navajajo obdolženec in zagovorniki, zaradi količine podatkov niti sam ni mogel ločevati privatnih in službenih vsebin. Tako v tem konkretnem primeru ni mogoče razumno pričakovati, da bi takšno razmejitev pri hrambi podatkov na strežniku potemtakem napravil delodajalec oziroma da bi to samodejno terjalo izbris vseh podatkov. Pri dostopu do delavčevega predala elektronske pošte je treba izhajati iz dejstva, da lahko delavec na službeni elektronski naslov prejme tudi povsem zasebno pošto, pri čemer je to dejstvo dolžan spoštovati tudi delodajalec. Da I. d.d. tega ne bi spoštovala, zagovorniki ne zatrjujejo in še manj izkažejo. Pritožbena teza zagovornikov, da I. d.d. z vzpostavitvijo baze ter neselektivno in nenamensko hrambo takšne baze ni imela zakonitega interesa oziroma podlage, je zato neutemeljena. Pomembno pa je razumeti, da vpogled v elektronske podatke obdolženega K. K. ni temeljil na nepooblaščenem in samovoljnem posegu delodajalca, temveč na zakoniti sodni odredbi sodišča, ki je dovoljevala poseg v obdolženčevo pravico do komunikacijske zasebnosti.

32.Zagovorniki obdolženega G. G., smiselno enako kot v predlogu za izločitev dokazov, kjer so želeli doseči tudi izločitev uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah pri pregledu elektronskih podatkov osebe K. K. z dne 12. 9. 2016, še navajajo, da odredba X Kpd 38157/2012 ni bila izdana v postopku zoper obdolženega G. G., niti glede kaznivih dejanj, ki so predmet tega postopka, prav tako pa odredba ne vsebuje obrazložitve, da utegnejo biti tam pridobljeni podatki dokaz tudi v predmetnem postopku. Zagovorniki dodatno opozarjajo še na pogoje incidenčne najdbe, ki jih je razvila sodna praksa, pri čemer menijo, da podatki o sestankih obdolžencev nimajo prima facie obremenilnega značaja, temveč so tak značaj pridobili šele z usmerjeno analizo, kot je razvidno iz navedenega uradnega zaznamka, posledično pa njihova najdba ni bila nenamerna oziroma nepričakovana.

33.Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša s tozadevno presojo sodišča prve stopnje v točki 80 posebnega sklepa. V danem primeru so bili skladno s sodno odredbo zaseženi zgolj digitalni podatki, ki se nahajajo na strežnikih I. d.d. za uporabnika K. K., torej dokazi, ki so bili zakonito pridobljeni na podlagi sodne odredbe in v tem delu usmerjeni izključno zoper K. K., zato se lahko uporabijo tudi zoper drugo osebo, čeprav zoper njo ukrep ni bil odrejen. Tudi okoliščina, da je bila navedena odredba izdana v drugem postopku, je brezpredmetna, saj v sistemu ZKP ni splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega. Pri presoji pogojev v luči dvanajstega odstavka 219.a člena ZKP pa je glede pritožbenega polemiziranja o presoji pogojev za incidenčno najdbo, ugotoviti, da jih zagovorniki v predlogu za izločitev dokazov oziroma tekom postopka na prvi stopnji niso grajali, prav tako pa ne povedo, zakaj jih niso navedli že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). Ob tem pa je vendarle pripomniti, da pri elektronskih podatkih njihov domnevno obremenilni značaj ni tako očiten kot pri drugih predmetih, pri katerih je že ob prvem stiku navzven prepoznavna in povsem očitna njihova povezanost s kaznivim dejanjem, tako je za prepoznavo obremenilnega značaja elektronsko shranjenega podatka treba tak podatek odpreti, ga napraviti dostopnega čustvom in ga nato še pregledati. Iz navedenih razlogov, in ker zagovorniki ne ponudijo nobenih konkretnih navedb in dokazov, ki bi kazali na nezakonito ravnanje pri pregledovanju zaseženih podatkov, na podlagi katerega bi bilo sklepati o kršitvi določb kazenskega postopka oziroma človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki imajo za posledico izločitev dokazov, se kot neutemeljene izkažejo njihove navedbe, da podatkov, pridobljenih na podlagi odredbe ni dopustno uporabiti v tem postopku.

34.Zagovornik obdolženega K. K. navaja, da so se članice razpravljajočega senata seznanile z nezakonitimi in za odločitev očitno relevantnimi dokazi, ki bi morali biti izločeni iz sodnega spisa, zaradi česar je pri njih podan izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Ker članice razpravljajočega senata niso bile izločene iz odločanja o obtožbi v predmetni zadevi, je izpodbijana sodba po njegovem mnenju obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, posledično pa je bilo poseženo tudi v obdolženčevo pravico do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave in prvem odstavku 6. člena EKČP. Zagovornik nima prav. Za izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika po t. i. relativnem izključitvenem razlogu po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da se je seznanil z dokazi, ki se morajo po določbah ZKP izločiti iz spisa, ter da je vsebina dokazov takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Ker v danem stanju stvari ni izpolnjen niti prvi predpogoj, saj problematiziranih dokazov iz spisa ni treba izločiti, ne more biti govora o obstoju absolutne bistvene postopkovne kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi ne o posledično zatrjevani kršitvi do nepristranskega sojenja. Sploh, ker zagovornik v predmetni optiki ni ponudil nobenih drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost razpravljajočega senata.

Glede vrednosti delnic

35.Zagovorniki obdolžencev grajajo stališča izpodbijane sodbe glede ugotovljene vrednosti delnic, pri čemer sodišču prve stopnje očitajo, da je napačno enačilo knjigovodsko in tržno vrednost delnic, posledično pa ni ugotavljalo oziroma ugotovilo njihove realne tržne vrednosti. Pri tem bi moralo angažirati sodnega izvedenca ekonomsko finančne stroke, ki bi ugotovil tržno vrednost delnic v času sklenitve obravnavanih poslov, kar bi bilo tudi nujno za ugotovitev natančne višine domnevne protipravne premoženjske koristi družbe B. d.o.o..

36.Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje nikjer v izpodbijani sodbi ni trdilo, da knjigovodska vrednost delnice predstavlja tudi njeno tržno vrednost, kot si to zmotno razlagajo zagovorniki, temveč je skozi podane razloge zlasti v točkah 50-56 in 119-121 izpodbijane sodbe pravilno in argumentirano pojasnilo, zakaj je bila v obravnavanem primeru relevantna ravno knjigovodska vrednost delnic. Pri tem se je oprlo na vrsto in naravo obravnavanih repo poslov, pa tudi na strokovno mnenje V. V., iz katerega izhaja, da je v primeru, da terminski kupec na dan dospelosti terminske pogodbe delnic ne bi kupil, pomembna nakupna cena delnic oziroma njihova realna cena, v konkretnem primeru, ker delnice niso kotirale na borzi, njihova knjigovodska vrednost, saj bi delnice v tem primeru banka lahko obdržala v lasti kot sredstvo zavarovanja. V nasprotju s prepričanjem zagovornikov se je navedeni vidik zavarovanja tveganja pri poslu (ne zgolj ekonomski vidik) v obravnavani zadevi izkazal kot bistven, saj je glede na dejanske ugotovitve - da banka ni imela ustreznih zavarovanj, da obdolženi K. K. v nobenem primeru ni preverjal bonitete terminskega kupca oziroma njegovo sposobnost za nakup delnic in da je celo vedel, da terminski kupec ne namerava kupiti delnic - sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za banko edino obvladovanje tveganja pri enovitem repo poslu ostalo v vrednosti delnic. V tem primeru je postala relevantna njihova knjigovodska vrednost, ker se z delnicami ni trgovalo na organiziranem trgu vrednostnih papirjev in posledično tržna cena ni mogla biti znana. To je logično tudi po presoji pritožbenega sodišča, saj se tržna vrednost dokazuje s cenami transakcij, ki so se dejansko zgodile na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, zato ob odsotnosti takega trgovanja delnice po logiki stvari tržne vrednosti ne morejo pridobiti, kar utemeljuje prvostopenjski zaključek, da se v takem primeru upošteva njihova knjigovodska vrednost. Takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje utrdilo na podlagi razlage notranjih pravil I. d.d. in končnega izida posla, iz česar izhaja ugotovitev, da je delnice kot predmet zavarovanja treba vrednotiti po knjigovodski vrednosti oziroma celo nižje, če delnice ne kotirajo na borzi in transakcije med tretjimi osebami z njimi banki niso poznane. Relevantna knjigovodska vrednost posameznih delnic in dejstvo, da se z njimi ne trguje, pa je izhajalo iz predlogov za promptni nakup in terminsko prodajo z dne 17. 3. 2010 in 14. 7. 2010, ki jih je za obdolženega K. K. pripravil Z. Z. Izvedba dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca ekonomsko finančne stroke zaradi ugotovitve relevantne vrednosti delnic in posledičnega izračuna protipravne premoženjske koristi zato ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje pa v tej smeri tudi ni imelo opraviti z dokaznim predlogom zagovornikov kot formalnim dejanjem, saj taka izvedba dokaza ni bila predlagana. Zagovorniki obdolženega G. G. zato nimajo prav, ko sodišču prve stopnje v tem delu očitajo kršitev 248. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter kršitev pravic iz 22., 27. in 29. člena Ustave.

37.V tej zvezi se v luči četrtega odstavka 369. člena ZKP kot nedopustno izkaže še subjektivno pričakovanje zagovornika obdolženega K. K., da bo sodišče prve stopnje sledilo naziranjem obrambe glede knjigovodske in tržne vrednosti obravnavanih delnic, zaradi česar šele k pritožbi prilaga dopolnitev mnenja V. V. glede nakupa in sočasne terminske prodaje delnic. Za predložitev dopolnitve mnenja tekom postopka na prvi stopnji ni bilo nobenih utemeljenih ovir, sploh ker so stranke v tej zvezi na glavni obravnavi imele možnost navedenemu strokovnjaku neposredno postavljati vprašanja, pri čemer so to možnost izkoristile. Tudi sicer pa z navedeno dopolnitvijo V. V. zagovornik utemeljuje enaka stališča (da knjigovodska in tržna vrednost delnice nista enaki ter da je za banko bistvena tržna vrednost), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi temeljito pretreslo in tehtno zavrnilo. Na tem mestu je zavrniti še pritožbene navedbe zagovornikov obdolženega G. G., ki sodišču prve stopnje stopnje očitajo pridobivanje dokazov namesto državnega tožilstva, saj zagovorniki sami ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi pridobilo le dokumente, na katere se je državno tožilstvo sklicevalo že v obtožnici, medtem ko konkretne kršitve v tej zvezi ne konkretizirajo.

38.Ker sodišče prve stopnje ni presodilo, da je knjigovodska vrednost delnice enaka njeni tržni vrednosti, se hkrati kot neutemeljene izkažejo obširne pritožbene navedbe zagovornikov obdolženega G. G., ki navedeno tezo poskušajo ovreči s sklicevanjem na izpovedbi prič Ž. Ž. in AA. AA., dopis borznoposredniške hiše BB. d.o.o. ter ugotovitve strokovnjaka V. V. V zvezi s slednjim zagovorniki sodišču prve stopnje zmotno še očitajo, da je napačno povzelo njegovo izpovedbo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč strokovno mnenje V. V. zelo obširno analiziralo in ga pravilno ocenilo ter tehtno izpostavilo predvsem nasprotja v mnenju, njegovo parcialno podajo ter dejstvo, da je bilo izdelano po naročilu obrambe, brez da bi strokovnjak pogledal sodni spis in se seznanil z vsemi dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno pojasnilo, v katerem delu je njegovemu mnenju sledilo in v katerem ne, pri čemer podlage za (v pritožbi problematiziran) zaključek, da je v konkretnem primeru pomembna knjigovodska vrednost delnic, ker te niso kotirale na borzi, ni prepoznalo le v njegovem mnenju, temveč ga je napravilo v vsoti relevantne pravne presoje in drugih dokazov. Dejstvo, da je strokovnjak knjigovodsko vrednost med drugim označil kot bežen, orientacijski mehanizem, ki ne predstavlja tržne vrednosti, in navedel, da sta bila kupca poslovno sposobna in finančno močna, zaradi česar je bila sama transakcija izvedena po vrednostih, ki so zagotavljale poplačilo banki, pa ne potrjuje teze zagovornikov, da je sodišče prve stopnje zato izpovedbo priče povzelo napačno ali selektivno.

39.Ob upoštevanju že izpostavljenega vidika zavarovanja tveganja pri poslu, ki ga banka mora obvladovati skladno s 177. členom ZBan-1 in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, med drugim zlasti védenja obdolžencev, da terminska kupca nista imela nobenega namena odkupiti delnic in izpolniti pogodbe, o čemer sta zanesljivo izpovedali predstavnici obeh udeleženih družb, priči CC. CC. in D. D., se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe zagovornika obdolženega K. K., da je I. d.d. pri obravnavanih poslih zasledovala izključno lasten ekonomski interes, ker je imela v obeh primerih zagotovljenega terminskega kupca, ki je bil delnice pripravljen kupiti po terminski pogodbi, s čimer je banka (kot posrednik oziroma financer na strani kupca) imela zagotovljen dobiček. V zvezi s tosmerno izpostavljenim vidikom ekonomske upravičenosti posla za banko ter pritožbenimi navedbami, da je za banko pomembna razlika med nakupno in prodajno ceno delnic, je namreč v celoti pritrditi razlogom sodišča prve stopnje v točkah 53 in 119 izpodbijane sodbe, ki je identične navedbe obrambe v tem delu utemeljeno zavrnilo. Drugačne presoje zato ne narekuje selektivno sklicevanje zagovornika obdolženega K. K. na izpovedbe prič AA. AA., Z. Z., DD. DD., Ž. Ž. in EE. EE. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da očitani posli niso bili v škodo banke, je nadalje pritrditi razlogom v točki 72 izpodbijane sodbe, da dejstvo, ali je bila I. d.d. oškodovana, glede na predmet očitka pod obtožbo za obravnavano odločitev ni pomembno. Upoštevaje navedena izhodišča in ugotovljeno ravnanje obdolženega K. K., strnjeno v točki 157 obrazložitve, pa je še ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zaradi nedobrovernosti obdolženca sklicevanje obrambe na načelo podjetniške svobode ne more biti uspešno. Zagovornik obdolženega K. K. se zato neutemeljeno sklicuje na stališča sklepa VSL II Kp 46818/2013 z dne 6. 6. 2019, ki z obravnavano zadevo niso primerljiva. Ravnanje obdolženega K. K. namreč ne more soditi v sfero podjetniške svobode in podjetniškega tveganja, saj je slednji na podlagi povsem primernih informacij, ki jih je v predlogih za promptni nakup in terminsko prodajo delnic zanj pripravil Z. Z., sprejel poslovne odločitve, ki niso bile usmerjene v dobro družbe I. d.d. (ne glede na morebitno profitabilnost odločitve, ki jo poudarja zagovornik obdolženega K. K.), temveč v dobro družbe B. d.o.o., pri čemer so ga pri odločitvah usmerjali interesi obdolženega G. G. Kot rečeno, pa obdolženi K. K. ni ravnal v dobri veri, saj se je dogovoril za posel, za katerega je vedel, da banka pri njem ne bo imela ustrezno zavarovanega tveganja, prav tako pa je vedel, da terminska kupca nimata namena odkupiti delnic, ki jih je po višji ceni od knjigovodske kupil od B. d.o.o..

40.Zagovorniki v pritožbah vztrajajo na stališču, da so bile obravnavane delnice v času odločanja uprave o sklenitvi posla vredne več, kot je znašala knjigovodska vrednost, pri čemer navajajo podatke borznoposredniške hiše BB. d.o.o. z dne 24. 6. 2011, ki jih povzema tudi dokument Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK), naslovljen Ugotovitve o konkretnem primeru z dne 16. 8. 2012. Vendar jim ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tosmerne navedbe pravilno zavrnilo v točkah 55 in 121 izpodbijane sodbe, kjer je upoštevalo vse štiri pritožbeno izpostavljene posle z dne 1. 7. 2010, 14. 7. 2010, 27. 7. 2010 in 30. 7. 2010, v okviru katerih so obravnavane delnice dosegle ceno med 11,00 EUR in 11,60 EUR. Utemeljeno je zaključilo, da šele tekom kazenskega postopka ugotovljene transakcije s temi delnicami izven organiziranega trga vrednostnih papirjev na odgovornost obdolženega K. K. ne morejo vplivati, kajti teh podatkov na I. d.d. niso poznali oziroma jih niso mogli poznati, zato vrednosti delnic po teh zneskih niso mogli ocenjevati, temveč le po podatkih, ki jih je izračunal SIB in po javno dostopnih podatkih o cenah delnic, ki pa so vsi kazali na znatno nižjo ceno, kot je izhajala iz kupoprodajne pogodbe s B. d.o.o.. Drugačne pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki polemizirajo o relevantnosti navedenih poslov (ki so tudi sicer po obsegu in višini neprimerljivi z obravnavanima), so zato neutemeljene. V nasprotju s prepričanjem zagovornikov pa posebne dokazne vrednosti ni mogoče pripisati navedbi iz dokumenta KPK (l. št. 44), da "naj bi" delnice elektro podjetij najvišje cene dosegale v letih 2007 in 2008, ko "naj bi" dosegale vrednost med 10,00 in 13,00 EUR. Tega namreč ne utemeljujejo z nobenimi konkretnimi podatki o transakcijah, prav tako se te ne nanašajo na inkriminirano časovno obdobje, predvsem pa takšne transakcije banki v kritičnem obdobju niso bile niti znane, kot to izhaja iz predloga za odločanje uprave in izpovedbe priče AA. AA.

41.Zagovornik obdolženega K. K. še navaja, da je nerelevantno, ali so bile zgoraj navedene transakcije banki oziroma obdolženemu K. K. predhodno znane ali ne, saj je pomembna zgolj realna vrednost delnic, po kateri bi banka delnice lahko prodala tretjim osebam. Podobno navajajo zagovorniki obdolženega G. G., da je tržna vrednost delnic objektiven pojem, zato presoja ne more biti odvisna od tega, katere posle obdolženi K. K. pozna in katere ne. Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Pri presoji ravnanja in skrbnosti obdolženega K. K. je namreč treba imeti pred očmi stanje, v kakršnem se je obdolženec kot odgovorna oseba oziroma odločevalec posla nahajal v času sprejemanja odločitev, in upoštevati informacije, do katerih je imel takrat dostop. Bistvena je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec odobril posel, za katerega je glede na razpoložljive in dostopne informacije vedel (točka 52 izpodbijane sodbe), da banka z vrednostjo delnic ne bo mogla kriti rizika neizpolnitve s strani terminskega kupca z zadržanjem delnic v svoji lasti, pri čemer pa je tudi vedel, da bo do te situacije pravzaprav neogibno prišlo, saj terminska kupca namena odkupiti delnice po posamezni terminski pogodbi sploh nista imela. Sodišče prve stopnje je zato v pritožbah izpostavljene dokaze, zlasti dokument KPK o ugotovitvah o konkretnem primeru z dne 16. 8. 2012 in odgovor borznoposredniške hiše BB. d.o.o. z dne 24. 6. 2011, pravilno ocenilo. Zato tudi ni nobene potrebe po dodatni prevetritvi okoliščine, da je navedena borznoposredniška hiša opisane posle izvedla za stranke v okviru upravljanja s finančnimi instrumenti, kot profesionalni upravljalec s premoženjem, kar pričakujejo zagovorniki obdolženega G. G. in na tej podlagi zmotno zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

42.Brez podlage so pritožbene navedbe zagovornikov obdolženega G. G., da se je sodišče prve stopnje pri presoji vrednosti delnic napačno oprlo na njihovo vrednotenje s strani vzajemnih skladov v Sloveniji, ker ne gre za primerljive transakcije in ker je pri njihovem vrednotenju prihajalo do velikih odstopanj. Sodišče prve stopnje je namreč glede védenja obdolženega K. K. in I. d.d. o vrednosti delnic v točkah 55 in 121 izpodbijane sodbe zgolj ugotovilo, da bi jim morebiti lahko bili znani kvečjemu javno dostopni podatki o doseženih vrednostih teh delnic v letnih poročilih bank, ki so upravljale s skladi, v katerih so bile te delnice zajete. Vendar sodišče prve stopnje seznanjenosti obdolženca z navedenimi podatki ni ugotovilo, zato je pritožbena graja navedenih razlogov izpodbijane sodbe odveč. Primerjalni zaključek sodišča prve stopnje, da je torej tudi v javno dostopnih podatkih bilo vidno, da knjigovodska cena delnic, ki jo je ugotovil SIB, ni višja od vrednosti delnic v javno dostopnih evidencah podatkov, pa dodatne metodološke razlage, za katero se zavzemajo zagovorniki, ne zahteva.

43.Zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo niti ovreči pritožbene navedbe zagovornikov obdolženega G. G., da so delnice elektro podjetij v regiji oziroma tujini kotirale na dvakratniku knjigovodske vrednosti, kot izhaja iz analize strokovne službe I. d.d., opisane v posameznih predlogih za podaljšanje pogodbe o terminskem nakupu delnic z dne 26. 11. 2010 in 16. 12. 2011. Gre namreč za povsem nekonkretizirane in neizkazane navedbe, ki so se v dokumentih SIB začele pojavljati šele ob podaljšanjih terminskih pogodb in v revizijskih poročilih, ko je bilo obravnavano kaznivo dejanje že dokončano. Ob tem ne gre prezreti, da je že priča EE. EE. v elektronskem sporočilu z dne 20. 9. 2011 ostalim članom nadzornega sveta napisal, da so trditve o tem, da se je cena elektro podjetij gibala v višini dvakratnika, po njegovi oceni igra besed in zavajanje ter da naj mu kdo pove, katere so tiste delnice, ki so se gibale v dvakratniku. Na nekonkretiziranost navedb o ceni delnic elektro podjetij v tujini, ki naj bi se gibale v dvakratniku, pa je sodišče prve stopnje opozorilo tudi v okviru presoje mnenja V. V. Zagovorniki zato v tej zvezi ne morejo uspeti s sklicevanjem na izpovedbi prič AA. AA. in Z. Z. Glede pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listine pod prilogo A13, to je dopisa I. d.d. z dne 13. 12. 2011, pa je le dodati, da se je do omenjene listine sodišče prve stopnje opredelilo v točki 92 izpodbijane sodbe, medtem ko tudi navedeni dokument sega v čas po dokončanem kaznivem dejanju, navedbe o dvakratniku knjigovodske vrednosti delnic pa ostajajo na ravni nekonkretiziranosti.

44.Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje vrednost delnic elektro podjetij utemeljeno presojalo kot sredstvo zavarovanja, pri čemer se je ob upoštevanju, odsotnosti notranjih pravil, ki bi veljala za ocenjevanje vrednosti vrednostnih papirjev v primeru repo poslov, utemeljeno oprlo na Navodila za zavarovanje naložb. Vsebine navedenega akta pa ni napačno povzelo in interpretiralo oziroma brez obrazložitve preslikalo na posel terminskega nakupa delnic, kot to navajajo zagovorniki obdolženega G. G., zato ni podana niti očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti ni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Upoštevalo je namreč bistveno izhodišče navedenih navodil, da je treba vrednostne papirje, ki so bili zastavljeni v zavarovanje na primer kredita in s katerimi se trguje na neorganiziranem trgu, vrednotiti nižje kot vrednostne papirje, ki kotirajo na borzi, pri čemer je dovolj določno navedlo na podlagi kakšnih faktorjev je treba podati oceno. Slednjega zato zagovorniki ne morejo omajati z obširnim povzemanjem vsebine navodil, navedbami o veljavnosti navodil zgolj za zavarovanje kreditov ter nerelevantnem polemiziranju o uporabi faktorjev in zavarovanja, za kar so tudi zmotno prepričani, da bi bilo treba angažirati ustreznega izvedenca.

45.Ocene sodišča prve stopnje glede vrednosti delnic zagovorniki obdolženega G. G. ne morejo omajati z grajo zaključka sodišča prve stopnje v točki 121 izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje kot brezpredmetne označilo navedbe obrambe, da so bile delnice za banko vredne več, kakor je izračunal SIB kot knjigovodsko vrednost. Sodišče prve stopnje je med drugim pravilno opozorilo na ceno, po kateri je ob epilogu zadeve I. d.d. delnice zadržala v lasti, saj se je izpolnil scenarij, da terminski kupec delnic po sklenjeni terminski pogodbi ni nikoli kupil. Nadalje pa je v točki 143 izpodbijane sodbe opozorilo, da je banka omenjene delnice kot svojo lastnino vrednotila po ceni, nižji od ugotovljene knjigovodske vrednosti, ko jih je uveljavila kot zavarovanje svoje terjatve, razliko pa je zahtevala od družbe FF. d.d., zaradi česar je utemeljeno sklepalo, da jih je kot sredstvo zavarovanja vrednotila konzervativno celo po nižji ceni od knjigovodske. Gre za razumno primerjavo, ki je zagovorniki ne morejo omajati z navedbami, da je zahteva po konzervativnem vrednotenju delnic upravičena le v fazi neizpolnitve pogodbe.

46.Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice elektro podjetij od družbe C. d.o.o., ni mogoče šteti kot merodajne. Tak dokazni zaključek je napravilo po predhodni analizi toka prodaje obravnavanih delnic, pri čemer se je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb navedenih oseb jasno opredelilo do vlog oziroma povezav D. D., E. E., F. F. in obdolženega G. G. (točka 39 izpodbijane sodbe). Povezavo med družbo C. d.o.o. in E. E. je zanesljivo prepoznalo v ugotovljenem osebnem prijateljstvu med njim in D. D. ter dejstvu, da je družba C. d.o.o., ki jo je vodila D. D., s pomočjo kredita H. H. d.d. delnice najprej kupila od E. E., ta pa jih je nato v imenu družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o., nakar je pri sklenitvi poravnave z I. d.d. nastopal še kot pooblaščenec družbe J. d.o.o., katere direktorica je prav tako D. D. (točka 30 izpodbijane sodbe). Zagovorniki obdolženega G. G. se tako sprenevedajo, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni raziskalo povezave med družbo C. d.o.o. in E. E., ki bi utemeljevala obravnavano kupovanje vrednostnih papirjev. Na nemerodajnost vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice od družbe C. d.o.o., je sodišče prve stopnje dodatno sklepalo tudi na podlagi okoliščin v točki 122 izpodbijane sodbe, zato zagovorniki z navedbami o financiranju nakupa delnic s strani H. H. d.d. v nasprotno ne morejo prepričati. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče D. D., ki se podrobnosti glede cene delnic ni spomnila, zaradi česar zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na njeno izpovedbo glede kupovanja delnic po tržni ceni. Takšno nestrinjanje zagovornikov z oceno verodostojnosti navedene priče pa tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

47.Zagovorniki obdolženega G. G. navajajo, da je sodišče prve stopnje obravnavane delnice ELOG, EPRG in ECEG napačno uvrstilo med vrednostne papirje, s katerimi se ne trguje, namesto med vrednostne papirje, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Takšna pritožbena navedba je netočna. V obravnavanem primeru gre za vrednostne papirje, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu oziroma borzi, gre torej za netržne vrednostne papirje, s katerimi je bilo mogoče trgovati zgolj na neorganiziranem trgu. Zaključki sodišča prve stopnje, da delnice ne kotirajo na Ljubljanski borzi, da se z njimi trguje na neorganiziranem trgu, da glede na finančno krizo ni znano, da bi se v zadnjem času sklepali posli s temi delnicami, so zato pravilni (točki 30 in 92 izpodbijane sodbe). Drugačnih zaključkov pa na podlagi v pritožbi ponujenih dokazov - splošno znanih dejstev, poročila KPK, dopisa borznoposredniške hiše BB. d.o.o. in izpovedbe priče GG. GG. - ni mogoče sprejeti.

48.Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi obširno pojasnilo, da je bila v obravnavanem primeru relevantna knjigovodska vrednost delnic (ne pa tržna), ker pojmov knjigovodske in tržne vrednosti delnic ni enačilo, in ker je konkretno ugotovilo, da premoženjsko korist družbe B. d.o.o. predstavlja razlika med ugotovljeno knjigovodsko vrednostjo delnice elektro podjetij in višino kupnine, ki jo je banka zanje plačala družbi B. d.o.o., se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek zagovornikov obdolženega G. G., da obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o tem, zakaj je knjigovodska vrednost delnic ustrezna osnova za izračun premoženjske koristi družbe B. d.o.o., zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovorniki obdolženega G. G. zatrjujejo še z navedbami, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno in razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje za dokazan smatralo očitek, da je bila družbi B. d.o.o. pridobljena premoženjska korist v višini najmanj 1.039.263,22 EUR. Obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 155 in 156 je po prepričanju zagovornikov v tej zvezi tudi notranje neskladna, saj sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da je bila vrednost delnic še nižja od knjigovodske, na drugi strani pa, da so delnice imele vsaj knjigovodsko vrednost. Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, ki jo je treba brati in razumeti kot celoto, uporabo besede najmanj utemeljilo na podlagi pravilne dejanske ugotovitve, da je banka delnice kot sredstvo zavarovanja vrednotila celo nižje od knjigovodske vrednosti (točke 54, 70 in 120 izpodbijane sodbe), kar je v nadaljevanju ustrezno povezalo z očitkom obtožbe in logičnim pojasnilom, da beseda najmanj potemtakem lahko zajema tudi višji znesek premoženjske koristi od 180.420,00 EUR in 858.843,22 EUR, skupno torej najmanj 1.039.263,22 EUR, kolikor je znašala razlika med plačano kupnino in knjigovodsko vrednostjo delnic (točke 70-71, 155-157 in 163 izpodbijane sodbe). Ob upoštevanju navedenega pa je ob nadaljnji presoji očitka, da je šlo pri obravnavanem repo poslu za kreditiranje družbe B. d.o.o., v korist obdolžencev izhajalo iz ugotovljene knjigovodske vrednosti delnic in ne njihove morebitne nižje vrednosti, zaradi česar je izključno v takem kontekstu zapisalo, da so tudi delnice imele vsaj knjigovodsko vrednost (točki 71 in 156 izpodbijane sodbe). Zagovorniki, ki razloge izpodbijane sodbe v tem delu razumejo le parcialno, zato ne morejo uspeti.

Glede ostalih pritožbenih navedb obeh zagovornikov, ki se nanašajo na zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitve KZ in ZKP ter EKČP in Ustave RS:

Dejansko stanje obravnavane zadeve je prvostopno sodišče, kljub obsežni graji obeh zagovornikov, ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno je ocenilo zagovora obdolžencev in izpovedbe v postopku zaslišanih prič ter ostale izvedene dokaze, kar je v izpodbijani sodbi tudi obširno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge prvostopnega sodišča tudi v celoti sklicuje in le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

51.Obdolženi K. K. je bil v obravnavanem obdobju (od 21. 5. 2005 do 31. 12. 2011) predsednik uprave I. d.d. in je bil v skladu z v izreku izpodbijane sodbe navedeno zakonodajo dolžan ravnati v dobro družbe, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, v skladu z Zakonom o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), ki je med drugim banki nalagal, da mora pred odobritvijo kredita, pa tudi pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, torej tudi pri povezanem poslu promptnega nakupa in terminske prodaje delnic, oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatve banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja.

52.V imenu I. d.d. je bila za sklepanje pogodb o promptnem nakupu in terminski prodaji delnic pristojna uprava banke, ali pa s posebnim pooblastilom uprave banke, tudi kdo drug. Uprava banke je pri tovrstnih poslih odločitev sprejemala tako, da sta o odločitvi glasovala predsednik uprave, torej obdolženi K. K. in en član uprave. In obdolženi K. K. je 17. 3. 2010, v obravnavani zadevi, tudi podpisal sklep za nakup, na podlagi česar je I. d.d. od družbe B. d.o.o. kupila 31000 rednih delnic ELOG po vrednosti 12,50 EUR za delnico, skupaj torej za 387.500,00 EUR, čeprav na I. d.d. s ponudbo oziroma predlogom družbe B. d.o.o., da bi I. d.d. od njih kupila delnice ELOG sploh niso razpolagali, niti v tej zvezi ne obstajajo zabeležke, da bi se sploh kdo v imenu B. d.o.o. oglasil na I. d.d. in predlagal sklenitev takšne pogodbe. Prav tako pa banka tudi ni razpolagala s predlogom J. d.o.o. za terminski nakup teh delnic (točka 27 izpodbijane sodbe).

53.I. d.d. je kljub navedenemu, torej brez pisne ponudbe od družbe B. d.o.o. kupila 31000 rednih delnic ELOG po 12,50 EUR za delnico, kar je skupaj zneslo 387.500,00 EUR in to kljub temu, da je bila knjigovodska vrednost navedenih delnic znatno nižja, saj je znašala le 6,65 EUR in čeprav navedene delnice sploh niso kotirale na borzi. Ob navedenem pa je še istega dne, torej že 17. 3. 2010 I. d.d. B. d.o.o. tudi nakazala kupnino v znesku 387.500,00 EUR, pri čemer je bilo plačilo izvedeno kot "nujni nalog".

54.Priča AA. AA., ki je bil v tistem času na I. d.d. direktor SIB (sektorja investicijskega bančništva) je v dokaznem postopku povsem jasno in prepričljivo izpovedal, da je njihov sektor sicer vodil nakup in prodajo vrednostnih papirjev, da pa je v konkretni zadevi navodila za nakup in terminsko prodajo delnic elektropodjetja in o tem, da bi jih naj s terminsko pogodbo kupil J. d.o.o. ter o prodajni in nakupni ceni izvedel od obdolženega K. K. Sam je nato podatke, ki jih je sprejel od obdolženega K. K., posredoval podrejenim, da so le ti, v skladu z navodili obdolženega K. K., pripravili predlog za odločanje uprave z osnutki sklepov in obe pogodbi (kupoprodajno in terminsko), nato pa so zadevo dali v tajništvo, da je uprava odločala o predlogu. Pogodba je bila podpisana in denar je bil še istega dne nakazan B. d.o.o., brez da bi bila opravljena kakršnakoli analiza finančne sposobnosti J. d.o.o. za nakup delnic, pri čemer J. pred sklenitvijo terminske pogodbe tudi ni bil komitent I. d.d. in pred tem s to družbo banka tudi ni nikoli sodelovala, kot je to sicer obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi.

55.Družba J. d.o.o. pa, kot je to pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, navedenih delnic tudi nikoli ni imela namena kupiti, kot je to povsem jasno izhajalo tudi iz prepričljive izpovedbe D. D., ki je zaslišana v dokaznem postopku izpovedala, da jo je za podpis terminske pogodbe zaprosil obdolženi G. G., ker njegova podjetja trenutno nimajo kreditne sposobnosti in bo le tako lahko od banke dobil denar (torej zagotovil sredstva). Obljubil je, da bo pogodba sklenjena le za določen čas, nakar bo ena od njegovih družb to pogodbo prevzela s sklenitvijo nove pogodbe. Obdolženi G. G. je nato na I. d.d. tudi uredil vse potrebno, sama pa pred podpisom pogodbe ni komunicirala z nikomer iz I. d.d.

56.Nadaljnji tek dogodkov je pokazal, da je bil enak modus operandi uporabljen tudi pri nakupu delnic elektropodjetij od B. d.o.o. 14. 7. 2010 in sklenitvi terminske pogodbe o nadaljnji prodaji FF. d.d. Tudi v tem primeru je namreč direktorica FF. d.d. prepričljivo izpovedala, da tudi FF. d.d. nikoli ni imel interesa za nakup delnic in je šlo le za uslugo G. G., da je le ta lahko od banke prejel denar (torej finančna sredstva), pri čemer je G. G. tudi njej obljubil, da bo odkup delnic po sklenjeni terminski pogodbi izvedel G. G. preko drugih podjetij. Tudi tokrat na I. d.d. niso razpolagali s ponudbo družbe B. d.o.o. za odkup delnic, prav tako pa tudi ni nobenega dokumenta ali zabeležke, da bi se kdo v imenu B. d.o.o. sploh zglasil pri I. d.d. in jim predlagal odkup delnic, prav tako pa na I. d.d. tudi ni predloga FF. d.d., da bi le ta delnice odkupil.

57.In tudi v tej zadevi bi naj pri terminski pogodbi šlo za uslugo G. G., ki se je ob podpisu pogodbe 15. 7. 2010 tudi zavezal, da bosta HH. d.o.o. in II. d.o.o. pred dospelostjo terminske pogodbe med I. d.d. in FF. d.d. prevzeli obveznosti FF. d.d., kar pa se ni zgodilo, saj kot je to obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi (predvsem točki 83 in 84 obrazložitve), sta bili HH. d.o.o. in II. d.o.o. finančno nesposobnosti prevzeti navedene obveznosti, kar je obdolženi G. G. prav gotovo vedel. HH. je namreč (po izpovedbi stečajne upraviteljice) že od leta 2008 zamujala s plačili obveznosti in je z novimi krediti zgolj reprogramirala stare dolgove in odlagala nastop blokade računov, položaj insolventnosti po 1. točki prvega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), pa je nastopil najkasneje v letu 2010, pri čemer je imela HH. na dan začetka stečaja najmanj 9,500.000,00 EUR obveznosti in prevzete poroštvene obveznosti za 16,400.000,00 EUR. II. d.d. pa so bile pri I. d.d. že predhodno obremenjene za znesek 15,000.000,00 EUR, in so šle kmalu po predmetni pogodbi v stečaj.

58.In kljub navedenemu je bila sklenjena kupoprodajna pogodba med B. d.o.o. in I. d.d. ter terminska pogodba med I. d.d. in FF. d.d., kot je to obširno pojasnjeno v točkah 91, 92 in 93, pa tudi ostalih izpodbijane sodbe. Podatke za pripravo predloga za odločanje uprave in pogodbe je AA. AA. tudi tokrat posredoval obdolženi K. K., AA. AA. pa jih je posredoval Z. Z. in JJ. JJ. Ko jim je bilo s strani obdolženega K. K. naročeno, da morajo skleniti terminsko pogodbo z FF. d.d., so poiskali pooblaščenca oziroma zastopnika FF. d.d., da so dokončno oblikovali pogodbo. Na podlagi podatkov, posredovanih od obdolženega K. K., so torej pripravili tako kupoprodajno kot terminsko pogodbo, oblikovali so predlog in sklep uprave, kar so nato posredovali na upravo, da je le ta podpisala, K. K. pa je AA. AA. pooblastil, da zadevo tudi operativno izvede. Priča AA. AA. je zaslišan na glavni obravnavi pri tem tudi povedal, da pri nobenem drugem poslu promptnega nakupa in terminske prodaje ni bilo tako velikega razkoraka med knjigovodsko in doseženo ceno delnic, kot v opisanih dveh primerih (terminska prodaja delnic FF. d.d. in J. d.o.o.).

59.Vse navedeno pa, upoštevaje tudi ostale razloge prvostopnega sodišča, tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da je v obravnavani zadevi šlo za predhoden dogovor med obema obdolžencema, navedeno pa potrjuje tudi zaključke prvostopnega sodišča, da je bil nakup delnic od B. d.o.o. in njihova terminska prodaja J. d.o.o. in FF. d.d. v nasprotju s koristmi I. d.d., čeprav skuša obramba obdolženega K. K. v pritožbi prepričati o nasprotnem. Že opisano ravnanje obdolženega K. K. pa je bilo vsekakor tudi v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), s svojim ravnanjem pa je obdolženi K. K. tudi brez vsakega dvoma kršil 1. točko 61. člena ZBan-1 ter prvega odstavka 4. člena Sklepa o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (točka 110 izpodbijane sodbe).

60.Obdolženi K. K. je sicer ves čas postopka storitev očitanega kaznivega dejanja zanikal in tudi v pritožbi obdolženčev zagovornik skuša z obširnimi navedbami prepričati, da je šlo v obravnavani zadevi zgolj za povsem običajne posle banke, kar pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi sicer je zatrjevanje, da bi se naj torej delalo na banki brez predlogov strank, brez preverjanja njihove finančne sposobnosti, pri čemer bi naj stranke celo dobile sredstva preden je banka sploh prejela vrednostne papirje, tudi povsem nelogično. Pritožba pa ne more biti uspešna niti, ko skuša prepričati, da je v obravnavani zadevi šlo za dogovorjene posle med prodajalcem (družbo B. d.o.o.) in kupcem (družbo J. d.o.o. oziroma FF. d.d.), banka pa je nastopala izključno le kot financer kupca in torej ni imela nobene izpostavljenosti do prodajalca. V razmerju med prodajalcem in banko bi naj, po navedbah obrambe, šlo namreč zgolj za menjavo delnic za denar pod pogoji, ki sta jih dogovorila prodajalec (B. d.o.o.) in kupec (družba J. d.o.o. in družba FF. d.d.), katerega je banka zgolj financirala. Pa tudi pritožbene trditve, da so bili vsi že navedeni sporni posli odobreni in izvedeni skladno z internimi pravili banke, zaradi česar naj bi bili zaključki izpodbijane sodbe napačni in je sodba zgolj posledica nerazumevanja bančne zakonodaje in poslovanja bank, so v nasprotju z že povzetimi pravilnimi razlogi prvostopnega sodišča. Vse že navedeno pa izkazuje tudi, da ne vzdržijo pritožbene navedbe, da so zaključki izpodbijane sodbe o domnevni aktivni vlogi obdolženca zgolj pavšalni in nedokazani. Pa tudi samo ravnanje obdolženca pri njegovem naročanju SIB, konkretno AA. AA., kako naj se posel izvede, ne daje podlage za pritožbene navedbe, da obdolženi v zadevi ni imel odločilne vloge.

61.Da ni šlo za običajne posle banke, kot skušata v to prepričati pritožbi obeh zagovornikov, temveč za vnaprej dogovorjen posel za zagotovitev sredstev B. d.o.o., pa nenazadnje izhaja tudi iz že izpostavljenih dejstev, da banka tega ali želita družbi J. d.o.o. in FF. d.d. sploh kupiti delnice, ni preverjala, in tudi ni preverjala ali sta navedeni družbi sploh finančno sposobni kupiti delnice. In pritožbeno zatrjevanje, da je šlo za povsem običajen posel, kar bi pomenilo, da so tudi sicer na banki postopali na navedeni način, torej zgolj z naročili po telefonu in brez kakršnegakoli preverjanja terminskih kupcev in njihove finančne sposobnosti odkupa delnic, pri čemer bi tudi vedno znova podaljševali terminske pogodbe, je nenazadnje na meji resnega in samo po sebi govori o tem, čemu je bil posel namenjen. Navedeno, vključno z dejstvom, da je banka, po odredbi obdolženega K. K., nakazala kupnino za delnice preden je sploh prišlo do preknjižbe na račun I. d.d., ko torej na dan, ko je banka nakazala kupnino podjetju B. d.o.o., le ta sploh še ni bil lastnik vrednostnih papirjev, ki jih je prodala banki, vsekakor daje podlago za zaključek, da je v zadevi šlo za dogovarjanje med obema obdolžencema. Prvostopno sodišče je tako na podlagi vseh izvedenih in pravilno ocenjenih dokazov, povsem pravilno zaključilo, da je v obravnavani zadevi šlo za pridobivanje sredstev družbi B. d.o.o. in posledično obdolženemu G. G., ki očitno na drug način ni mogel priti do finančnih sredstev, saj so bile njegove družbe KK. d.o.o., HH. d.o.o. in II. d.o.o. v letu 2010 kreditno nesposobne. Ob navedenem in ob prepričljivih razlogih prvostopnega sodišča pritožbi obeh zagovornikov s prikazovanjem, da ni šlo za zagotavljanje sredstev B. d.o.o. in da obdolženca pri navedenem poslu nista sodelovala in da je šlo za povsem običajne posle banke, nikakor ne moreta prepričati. Nenazadnje pa o tem, da ni šlo za povsem običajne posle banke, govori tudi revizijsko poročilo banke, oziroma poročilo Centra za notranjo revizijo z dne 8. 12. 2011 nadzornemu svetu o ponovni reviziji sklenjenih poslov, povezanih s skupino G. G. in sklepanje poslov z elektropodjetji, od koder med drugim izhaja tudi, da predlog za sklenitev posla sploh ni vseboval osnovnih podatkov za odločanje, da se je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe banka izpostavila potencialnemu tveganju neizročitve delnic, saj je dovolila razliko med datumom nakazila (13. 3. 2010) in datumom preknjižbe v KDD (23. 3. 2010). Predlog pa tudi ni bil pripravljen v skladu s poslovnikom o delu uprave, manjkal je podpis predlagatelja (direktor SIB) in soglasje izvršnega direktorja finančnih trgov. Uprava pa je kljub temu podpisala sklepe, s čimer je bil posel odobren. Napake v poslovanju torej ni ugotovilo zgolj sodišče, kot se to trudi prikazati zagovornik obdolženega K. K. v pritožbi in torej vendarle ne gre le za nepoznavanje poslovanja banke, kar je sodišču očital pritožnik.

62.Ne drži pa niti pritožbeno prikazovanje zagovornika obdolženega K. K., da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi napačno navajalo, da naj banka domnevno ne bi prejela ponudbe za prodajo oziroma nakup elektro delnic, saj iz vsebine predloga SIB za upravo banke izhaja, da je banka tak predlog prejela, kar je s svojim podpisom potrdil tudi kot priča zaslišani Z. Z. Pritožnik namreč pri svojih navedbah povsem prezre, da je priča Z. Z., ko je bil vprašan, kje je dobil podatke o nakupu, ceni, prodajalcu, vrsti in količini delnic in terminskemu kupcu..., da je navedeno lahko vnesel v predlog, ki ga je pripravil, povedal, da je vse navedene podatke dobil od nadrejenih (tako tudi točka 32 izpodbijane sodbe). Da je bil Predlog izdelan na podlagi podatkov, ki jih je ustno posredoval obdolženi K. K. (točka 35 izpodbijane sodbe) pa je povsem določno izpovedal tudi kot priča zaslišan AA. AA., kar je v izpodbijani sodbi na več mestih obsežno obrazloženo, saj je v obrazložitvi sodbe prvostopno sodišče večkrat poudarilo, da banka ni razpolagala z nobeno pisno vlogo, listino ali e-pošto. Ne držijo torej pritožbene trditve o v tej smeri podanem nasprotju med razlogi sodbe in vsebino listin, s čimer pritožnik uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

63.Iz istih razlogov pa so povsem neutemeljene tudi sicer obsežno zapisane pritožbene navedbe zagovornika obdolženega G. G., ki prvostopnemu sodišču v tej zvezi prav tako očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker po njegovi oceni iz izpodbijane sodbe naj ne bi bilo razvidno, na kaj sodišče opira sklep, da bi bilo povsem nerazumno, če bi K. K. sprejel odločitev o poslu nakupa in terminski prodaji delnic brez pisnega predloga strank, če ne bi izvedbe posla zahteval sam. Glede na vse v izpodbijani sodbi navedene in pravilno ter prepričljivo ocenjene dokaze, ki so v bistvenem povzeti tudi v tej odločbi, pa tudi ni napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je posel dogovoril obdolženec sam, kar v pritožbi graja obramba. Ker je prvostopno sodišče ocenilo vse za obravnavano zadevo relevantne dokaze in je pravilno povzelo in ocenilo tudi relevantne dele izpovedb prič Z. Z. in AA. AA., pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve zagovornika obdolženega G. G., da sodišče ni v celoti povzelo in ocenilo izpovedb prič Z. Z. in AA. AA., saj deli izpovedb, ki jih izpostavlja pritožba, za obravnavano zadevo niso relevantni in se ne nanašajo na odločilna dejstva, zato tudi v pritožbi v tej smeri uveljavljane bistvene kršitve določb ZKP niso podane.

64.Glede na pritožbeno izpostavljanje pričanja AA. AA. na glavni obravnavi, ko je AA. AA. zagovarjal ekonomsko upravičenost obravnavanih poslov, pa je potrebno upoštevati, da AA. AA. ni vedel, da terminski kupca nista imela namena kupiti elektro delnic. In AA. AA. ocena, da je šlo za ekonomsko upravičen posel, kar v pritožbi izpostavlja zagovornik obdolženega G. G., ne more vzbuditi prav nobenega dvoma v zaključke prvostopnega sodišča, saj je AA. AA. posle ocenjeval zgolj s stališča, če bi bili posli tudi izvedeni in če bi terminska kupca tudi dejansko imela namen nakupa elektro delnic. Glede na to, da AA. AA. ni vedel, da terminski kupca delnic ne nameravata kupiti, pa tudi njegova ocena ekonomske upravičenosti poslov, ni relevantna. In s tem, ko je sodišče verjelo izpovedbi priče AA. AA., pri čemer je razloge zakaj mu verjame tudi tehtno obrazložilo (točke 35, 45, 90 ter 98 - 106, pa tudi ostale) kljub temu, da se ni spomnil vseh podrobnosti drugih repo poslov (za 12 let nazaj) z G. G. ali s podjetji, ki jih je le ta zastopal, kar za obravnavano zadevo tudi sicer ni odločilnega pomena, sodišče ni zagrešilo v pritožbi zagovornika obdolženega G. G. očitanih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sedmega odstavka 364. člena ZKP, prav tako pa tudi ni kršilo domneve nedolžnosti obdolženih pri presoji dokazov, saj ne drži, da bi selektivno povzemalo izpovedbe prič, kot to v pritožbi uveljavlja obramba. Pa tudi dejstvo, da sodišče ni verjelo priči Ž. Ž. je v izpodbijani sodbi razumno obrazloženo (točke 46, 47, 48 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi ostale).

65.Uspešna pa ne more biti pritožba zagovornika obdolženega G. G. niti v delu, ko prvostopnemu sodišču očita, da je posel nakupa in terminske prodaje napačno tolmačilo kot financiranje B., saj je banka imela terjatev na plačilo kupnine za delnice zgolj do družbe FF. d.d. in do družbe J. d.o.o. Položaj banke do realizacije plačila izvršilne cene je bil tako varovan na dva način, in sicer z obveznostjo plačila kupnine terminskega kupca in z imetništvom delnic, ki jih lahko banka obdrži v primeru neplačane kupnine. Navedeno naj bi po navedbah pritožnika izhajalo tudi iz strokovnega mnenja prof. V. V. Zato ni razumljivo, zakaj sodišče smatra posel kot način financiranja družbe B. d.o.o. Obrazložitev sodbe je zato nejasna, nepopolna, sodba pa po oceni zagovornika tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej je obremenjena z nadaljnjo kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

66.Da je obdolženi K. K., ko je dogovoril in odobril obravnavane posle vedel, da banka nima ustreznih zavarovanj in torej ni varovana, kot to v pritožbi skuša prikazati obramba, izhaja med drugim tudi iz okoliščin, da terminski kupci, kot je že obrazloženo, delnic niso imeli namena kupiti, imetništvo delnic pa, glede na razliko med knjigovodsko vrednostjo delnic in sredstvi, ki jih je prejela B. d.o.o. nikakor ni predstavljalo varovala za banko. Da banka absolutno ni bila zavarovana in da tudi sicer ni šlo za običajni posel banke, pa nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je banka za delnice po pogodbi z dne 15. 7. 2010 nakazala kupnino, čeprav je delnice EPRG pridobila šele 13. 11. 2010. Zakaj zaključkov sodišča ne more omajati strokovno mnenje V. V., naročeno s strani obrambe, na katerega se v pritožbi sklicuje tudi zagovornik obdolženega K. K., pa je v izpodbijani sodbi tudi sicer obsežno obrazloženo v točkah 158 in 159 izpodbijane sodbe, kjer je prvostopno sodišče z razumnimi razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, obrazložilo tudi, zakaj zaključkov o kazenski odgovornosti obdolženega K. K. na tako nedoslednem strokovnem mnenju, ki je temeljilo na ozko in selektivno izbranih dokazih, celo na revizijskih poročilih, ki jim niti člani NS I. d.d. niso verjeli, ni mogoče graditi. Takšne ocene pa ne more spremeniti niti kasnejša dopolnitev mnenja. Dokazni postopek je tako brez dvoma pokazal, da pri obravnavanih poslih promptnega nakupa in terminske prodaje delnic ni šlo za običajen posel, ki je sklenjen z namenom kreditiranja terminskega kupca (kot skušata to v pritožbah ponovno prepričati oba zagovornika), ki ima namen kupiti določene delnice, kot je to navajal V. V., temveč za način pridobivanja sredstev B. d.o.o. in posledično G. G., ki drugače finančnih sredstev ni mogel dobiti, saj so bile njegove družbe KK. d.o.o., HH. d.o.o. in II. d.o.d. v letu 2010 kreditno nesposobne. Pritožbeno sodišče glede na vse izvedene dokaze in razloge izpodbijane sodbe tako v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da so bili v predmetni zadevi obravnavani posli sklenjeni zgolj z namenom zagotavljanja finančnih sredstev prodajalcu delnic, torej B. d.o.o. in posledično G. G., kot je to v sodbi prvostopno sodišče prepričljivo obrazložilo.

67.Pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča pa ne morejo omajati niti obširne pritožbene navedbe obeh pritožnikov v smeri, da dogovarjanje med soobdolženima K. K. in G. G. ni dokazano, in da tudi njuno sodelovanje pri obravnavanih poslih ni podprto z dokazi, kot to obširno izpostavlja zagovornik obdolženega K. K. oziroma, da dokazni postopek ni pokazal, da bi se obtožena G. G. in K. K. kakorkoli dogovarjala glede vsebine pogodb o terminskem nakupu delnic elektropodjetij, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik obdolženega G. G. Po navedbah obrambe tudi sicer ni jasno, kako bi naj G. G. sploh pomagal zlorabiti K. K. položaj v banki in tudi, če bi res imel G. G. interes, da za elektro delnice družbe B. d.o.o. poišče kupce, ki bi delnice kupili na način terminskega nakupa, potem takšno ravnanje ne bi bilo v vzročni zvezi z notranjimi postopki v banki in torej po oceni tega zagovornika, navedeno ne more predstavljati pomoči pri zlorabi položaja, G. G. pa tudi naj ne bi izpolnil zakonskih znakov pomoči pri zlorabi položaja, kot jih določata prvi in drugi odstavek 38. člena KZ-1, kar predstavlja kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v povezavi s 372. členom ZKP. Razlogi, ki jih navaja sodišče v izpodbijani sodbi, ki bi naj utemeljevali, da naj bi se G. G. in K. K. osebno poznala in se celo zasebno družila, pa so za lase privlečeni in tudi časovno nepovezani.

68.Kot je tehtno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, zagovoru obdolženega K. K., da ga je z obdolženim G. G. povezovalo le poslovno in ne prijateljsko razmerje in ni imel interesa pomagati G. G. pri sklepanju omenjenih pogodb, ter da je posel na strani I. d.d. dogovoril AA. AA., sodišče utemeljeno ni verjelo. Kot je to povzeto tudi v točki 101 izpodbijane sodbe, iz elektronske pošte z dne 2. 11. 2009, torej še pred obravnavanimi posli izhaja, da je G. G. K. K. poslal elektronsko pošto z naslovom "ti in Clinton" in priložil fotografijo obdolženega K. K. z Billom Clintonom. Navedeno pa nedvomno daje podlago za zaključek, da sta se obdolženca med seboj dobro poznala, saj sta se očitno tudi tikala. Pa tudi iz koledarja K. K., zaseženega iz strežnika I. d.d. izhaja, da sta se K. K. in G. G. srečevala in komunicirala. Med njima so zabeleženi kontakti tako pred sklenitvijo predmetnih poslov, kot tudi na dan sklenitve, in sicer 1.3., 11. 3., 16. 3. in 17. 3. 2010, ko je bil sklenjen prvi posel in 7.7., 12. 7., 13. 7. in 14. 7., ko je bil sklenjen drugi posel. Ob navedenem, ko sta tudi priča D. D. in CC. CC. izpovedali, da sta posle dogovarjali zgolj z G. G., in ko sta v postopku zaslišani priči AA. AA. in Z. Z. med drugim povedala, da sta vse podatke o poslih dobivala od nadrejenih, pri čemer je AA. AA. tudi povsem določno povedal, da mu je vsa navodila za nakup in terminsko prodajo elektro delnic dajal K. K. in da je K. K. sporočil tudi vse ostale bistvene sestavine obeh pogodb, ki so jih povzeli v dokumentacijo za upravo in glede na okoliščino, da med kontakti K. K. ni bilo ne CC. CC. in ne F. F., torej direktorjev družb, s katerimi je I. d.d. sklenila predmetne pogodbe, pritožbi s prikazovanjem, da obdolženca nista sodelovala na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, in da G. G. obdolženemu K. K. ni pomagal, kot se mu to očita (točka 100, 101 izpodbijane sodbe), nikakor ne moreta prepričati. In pričanje N. N., kar problematizirata oba pritožnika, torej za obravnavano zadevo nikakor ni odločilnega pomena in nikakor ne drži, da bi sodba prvostopnega sodišča v delu, ko ugotavlja povezavo med obema obdolžencema, temeljila prav in izključno na izpovedbi N. N. Kot je že navedeno, je o poznanstvu obeh obdolžencev sodišče sklepalo glede na vse že navedene dokaze in opisane okoliščine in izpovedba N. N. za obravnavano zadevo nikakor ni odločilnega pomena.

69.Da so obravnavani posli bili sklenjeni dejansko za financiranje B. d.o.o. in posledično interesov G. G., in da je tudi sicer posle v imenu B. d.o.o. vodil G. G., pa nenazadnje potrjuje tudi tok denarja iz B. d.o.o., kot je to v točki 69 izpodbijane sodbe obrazložilo prvostopno sodišče. Iz izpisa iz TRR-ja družbe B. d.o.o. namreč izhaja, da je B. takoj po prejemu 387.500,00 EUR od I. d.d. za delnice ELOG na podlagi dne 17. 3. 2010 sklenjene kupoprodajne pogodbe, še istega dne znesek 385.000,00 EUR nakazala KK. d.o.o., direktor KK. d.o.o. pa je bil od 25. 5. 2007 do 24. 5. 2017, ko je šla KK. d.o.o. v stečaj, G. G. Pa tudi ob podpisu pogodbe 15. 7. 2010, ko je B. d.o.o. na TRR prejela nakazilo 1,742.796,00 EUR za nakup delnic, je še istega dne od tega zneska nakazala 870.000,00 EUR kot kredit družbi LL. d.o.o., 800.000,00 EUR pa so plačali C. d.o.o. kot delno plačilo kupnine za delnice elektropodjetij. Nekaj tega denarja pa je prejel kot posojilo tudi G. G., nekaj pa je šlo kot kredit HH. d.o.o. (družbenik in direktor G. G.). Iz seznama pooblaščencev za gotovinsko poslovanje pa izhaja tudi, kot je to obrazložilo v točki 86 izpodbijane sodbe, da je imel pooblastilo za gotovinsko poslovanje za družbo B. d.o.o. tudi G. G., pri čemer je bilo to pooblastilo trajne narave, saj je bilo izdano že 16. 8. 2007. Nobenega dvoma torej ni, da je posle v imenu B. d.o.o. z I. d.d. dogovarjal G. G., ki je tudi sicer poskrbel za prenakazila sredstev, ki jih je B. d.o.o. prejela iz posla z I. d.d. Ob tem pa se kot neutemeljene izkažejo tudi vse pritožbene trditve obrambe obdolženega G. G. v smeri, da ni dokazano, da bi G. G. sploh bil družbenik B. d.o.o. ali njen zakoniti zastopnik. Nenazadnje je tudi F. F., ki je bil tedaj formalno direktor B. d.o.o. povedal, da je posel, ki se je nanašal na delnice elektropodjetij preko B. d.o.o. "peljal" G. G. sam. Za prodajo delnic se je dogovarjal G. G., ki je tudi sicer vse urejal. Pa tudi priča D. D. je, kot je sicer že izpostavljeno, povsem določno povedala, da se je o poslu dogovarjala prav z G. G. Ob navedenem pa pritožba s prikazovanjem, da poslov ni dogovarjal obdolženi G. G., da ni bil on tisti, ki je skrbel za izvedbo že navedenih plačil družbi C. d.o.o. in tudi družbi LL. d.o.o. in s prikazovanjem, da ni bil v ozadju poslov z delnicami elektropodjetij, ki so se izvajali v imenu B. d.o.o., nikakor ne more prepričati.

70.Obrazložitev izpodbijane sodbe pa v tem delu tudi ni popolnoma nekorektna, kot je to v pritožbi med drugim "navrgel" zagovornik obdolženega G. G. in tudi ne drži, da v sodbi ni pojasnjeno s čim in na kakšen način bi naj obdolženi G. G. poskrbel za izvedbo plačil ter s čim se to njegovo ravnanje dokazuje. Kot to navaja pritožba, namreč G. G. ni izvedel denarnih nakazil družbi C. d.o.o. in tudi ne denarnih nakazil družbi LL. d.o.o. Sodišče naj bi v izpodbijani sodbi napačno povzelo izjavo F. F., saj bi naj F. F. dejansko povedal le to, da se ne spomni, da bi G. G. opravljal kakšne transakcije iz bančnega računa družbe B. d.o.o. in da misli, da jih ni opravljal. Glede na navedeno bi naj bila podana še ena od številnih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih v pritožbi uveljavlja zagovornik.

71.Pritožnik pa tudi tokrat nima prav. Svoje trditve namreč utemeljuje s prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 17. 2. 2023, konkretno z izpovedbo priče F. F., ki pa jo povzema selektivno, zgolj v delih, ki gredo v kontekst pritožbenih navedb. Pri tem pa v celoti prezre, da je priča F. F., sicer bratranec obdolženega G. G. in direktor ter edini zaposleni v družbi B. d.o.o. v obravnavanem časovnem obdobju, med drugim povedal tudi, da se podrobnosti zadeve zaradi časovne odmaknjenosti več ne spomni, da pa se je družba B. d.o.o. ukvarjala s "svetovanjem pri medijih" in podobnimi zadevami. Pri svojem pričanju se je F. F. skliceval na to, kar je povedal v fazi preiskave in po predočitvi kaj je tedaj povedal, je tudi na glavni obravnavi potrdil, da ga je G. G. prosil, če lahko zadevo izpelje preko družbe B. d.o.o., o podrobnostih zadeve pa G. G. ni spraševal, saj mu je zaupal. F. F. pa je nadalje povsem določno izpovedal tudi: "Posel se je nanašal na delnice elektro podjetij. Tega posla nisva peljala skupaj, ta posel je peljal on sam. Od koga je družba B. d.o.o. dobila delnice ne vem, ker tega posla nisem peljal jaz." V nadaljevanju se F. F. sicer ni spomnil kako je bilo s sredstvi ob prodaji in tudi ne, kdo je delnice kupil. Sicer pa je med drugim povedal tudi (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 17. 2. 2023, na katerega se sklicuje pritožba), da se sicer sam ni z nikomer pogovarjal v zvezi z nakupom delnic, da ne pozna ne CC. CC. in ne D. D., prav tako ne on, ne njegova družba tudi niso nikoli sodelovali z FF. Glede nakupa delnic elektro podjetij pa je še enkrat ponovil tudi, "...da me je gospod G. G. prosil za to zadevo". Navedeno pa nikakor ne pritrjuje navedbam o napačni ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je G. G. poskrbel za posel z delnicami in torej tudi ne držijo pritožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zagrešenih bistvenih kršitvah določb ZKP in nezakonitostih sodbe.

72.Pa tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo v pritožbi uveljavlja zagovornik obdolženega G. G., ker G. G. "ni izpolnil zakonskih znakov pomoči pri zlorabi položaja, kot jih določa prvi in drugi odstavek 28. člena KZ-1", ni podana. Ne le, da pritožnik ne obrazloži katero konkretno kršitev (po kateri točki 372. člena ZKP) ima v mislih, iz vsebine njegovih pritožbenih navedb tudi sicer izhaja, da kršitev KZ-1 uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le, če sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa pritožba prvostopnemu sodišču ne očita. V nadaljevanju pritožnik tudi navaja, da obdolženi G. G. CC. CC. in D. D. ni grozil in ju ni silil k sklenitvi pogodbe o terminskem nakupu (kakršnakoli sila ali grožnja se tudi sicer obdolžencu ni očitala), da sta navedeni o tem odločali brez kakršnekoli prisile, da torej nista bili prevarani, ob tem pa bi naj tudi šlo zgolj za možnost, da bi obveznost odkupa delnic s sklenitvijo nove pogodbe od terminskih kupcev prevzela druga družba (kar je sicer - pripomba sodišča, glede na izvedene dokaze obljubljal G. G.) in je torej glede na pritožbene navedbe sodišče dogovoru med G. G. in družbami J. d.o.o. in FF. d.d. napačno pripisalo kazenskopravni pomen. Povzete pritožbene navedbe, ki sicer predstavljajo grajo dejanskega stanja in so v nasprotju z izvedenimi in pravilno ocenjenimi dokazi (tudi v tej odločbi je že navedeno, da sta priči skladno izpovedali, da ju je G. G. prosil za uslugo in zagotavljal, da bo kasneje ena od njegovih družb s pogodbo prevzela s sklenitvijo nove pogodbe), so tako povsem neutemeljene.

73.Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zaključkov prvostopnega sodišča, da je obdolženi K. K. vedel, da terminska kupca nista imela namena kupiti delnic. Ob dejstvu, da obdolženi K. K. pred nakazilom denarja družbi B. d.o.o. ni zagotovil niti, da bi le ta delnice preknjižila na banko, ob stalnem podaljševanju terminske pogodbe, pri čemer ob zapadlosti terminskih pogodb K. K. od terminskih kupcev nikoli ni zahteval izvršitev terminske pogodbe, ampak jih je, kot že navedeno, vedno znova podaljševal, pri čemer pred tem sploh ni preveril bonitete terminskih kupcev in torej sploh ni preveril ali sta družbi FF. in J. sploh finančno sposobni kupiti delnice ob razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo tudi prvostopno sodišče, ne puščajo prav nobenega dvoma o tem, da je obdolženi K. K. dobro vedel, da terminska kupca nimata namena kupiti že navedenih delnic. Sicer pa je tudi povsem nelogično, da v kolikor ne bi bilo dogovora med obdolženim G. G. in obdolženim K. K. in če obdolženi K. K. ne bi vedel, da terminski kupci ne nameravajo kupiti delnic, da bi vedno znova AA. AA. naročal, naj podaljša že sklenjene terminske pogodbe. Terminska pogodba z družbo J. je bila tako podaljševana vse do izteka K. K. mandata in šele z nastopom novega predsednika uprave in novih članov uprave je banka pozvala k plačilu obveznosti.

74.Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje zagovornika obdolženega K. K. na notranjo revizijo, konkretno na Revizijsko poročilo z dne 12. 9. 2011, s čimer skuša obramba vzbuditi dvom v pravilnost zaključkov sodišča, saj temu poročilu niso zaupali niti nadzorniki, saj so zahtevali zunanjo revizijo, o sumu storitve kaznivega dejanja pa so pisali celo guvernerju.

75.Pritožba zagovornika obdolženega K. K. pa v nadaljevanju neuspešno problematizira tudi zaključke sodišča, da je v obravnavani zadevi šlo za zagotavljanje sredstev družbi B. d.o.o. za nakup delnic MM. Glede na prepričljive razloge prvostopnega sodišča v tej smeri, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče (točke 85 do 88 ter 101, pa tudi ostale obrazložitve izpodbijane sodbe) in glede na vse, v tej odločbi že obrazloženo, namreč pritožbeno sodišče v pravilnost navedbe in zaključkov prvostopnega sodišča, nikakor ne dvomi.

76.Oba zagovornika pa v pritožbah neuspešno grajata tudi zaključke glede zagotavljanja protipravne premoženjske koristi družbi B. d.o.o. Zagovornik obdolženega G. G. izpostavlja, da I. d.d. v obravnavani zadevi škoda sploh ni bila povzročena, kar po njegovi oceni kaže tudi dejstvo, da banka kot oškodovanec v predmetnem postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, kar po oceni zagovornika tudi pomeni, da B. d.o.o. s sklenitvijo pogodbe o prodaji delnic I. d.d. ni pridobila nikakršne protipravne premoženjske koristi. Vsebinsko podobne navedbe, da sta bila posla za banko rentabilna in dobičkonosna, saj banki ni nastala škoda, tako da banka niti ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka, v pritožbi izpostavlja tudi zagovornik obdolženega K. K., ki meni tudi, da se posledično o očitanem kaznivem dejanju sploh ne more govoriti, ne držijo pa tudi očitki o protipravni premoženjski koristi. Posledično pa se po oceni obrambe postavlja tudi vprašanje o izpolnjenosti vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 (E). Obramba v zvezi z navedenim prvostopnemu sodišču tako očita ne le zmotno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev KZ in določb drugega odstavka 28. člena Ustave.

77.Vendar tudi navedene kršitve po oceni pritožbenega sodišča niso podane. Kot je to obrazloženo v točki 124 izpodbijane sodbe, se obdolženemu K. K. namreč ni očitala povzročitev škode I. d.d., temveč zloraba položaja v I. d.d., zaradi katere je bila B. d.o.o. pridobljena protipravna premoženjska korist vsaj v razliki med knjigovodsko vrednostjo delnic in ceno, po kateri je banka od nje odkupila delnice elektro podjetij. Premoženjska korist pa je protipravna že zato, ker izvira iz obdolženčeve zlorabe položaja ali pravic, ne glede na njen vpliv na premoženje banke. In kot je s povsem razumnimi razlogi obrazložilo prvostopno sodišče, gre okoliščino, da banki ni nastala škoda, nenazadnje pripisati zgolj posegu KPK in posledično NS I. d.d. Do tedaj je namreč obdolženi K. K., ob sodelovanju z G. G., ki je urejal vse potrebno v zvezi s podaljšanji in poplačili stroškov FF. d.d., zgolj podaljševal čas izpolnitve terminske pogodbe, brez pozivov za izpolnitev. Vedel je namreč, kot je bilo že večkrat izpostavljeno, da FF. d.d. nima namena kupiti delnic in da je šlo zgolj za uslugo G. G., da je pridobil sredstva preko kupoprodajne pogodbe med B. d.o.o. in I. d.d. Iz razloga, ker je vedel, da tudi II. d.d. niso sposobni kupiti delnic, pa tudi te družbe iz I. d.d. niso pozivali, da jih odkupi. Ko pa je K. K. odločitve začel presojati nadzorni svet, pa se je K. K., kot je to pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, lotil zakrivanja sledi predhodnih, že dokončanih kaznivih dejanj in FF. d.d. prisilil k plačilu, pri tem pa je, ker FF. d.d. sredstev za plačilo ni imel, FF. celo pomagal pridobiti sredstva za plačilo, da bi zakril svoja predhodna ravnanja. Ker, kot je že navedeno, FF. d.d. ni imel sredstev za plačilo, ki ga je določila banka, so si morali denar izposoditi in so v tem času sklenili v ta namen tudi tri posojilne pogodbe, eno celo s NN. d.o.o., ki je bila tedaj v 100 % lasti I. d.d. Da je prišel predlog za pomoč pri kreditu iz I. d.d., je potrdila tudi v postopku kot priča zaslišana OO. OO., tedaj direktorica NN. d.o.o.. Da je posojilo za FF. d.d. na PP. in RR. dogovoril prav obdolženi K. K., pa je potrdil tudi kot priča zaslišani AA. AA. Na kak način konkretno je FF. d.d. prišel do denarja za plačilo, pa je tudi sicer pojasnjeno v točki 145 izpodbijane sodbe.

78.Ob vsem navedenem je prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča, pravilno povzelo in ocenilo tudi relevantne dele izpovedb AA. AA. in Ž. Ž., pri čemer tega, katere relevantne dele izpovedb navedenih prič bi naj sodišče povzelo nepopolno in selektivno in v čem konkretno je v posledici navedenega v izpodbijani sodbi, glede odločilnih dejstev, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe priče in med samim zapisnikom o izpovedbi, zagovornik obdolženega G. G., ki tudi v tej smeri uveljavlja bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podrobneje obrazložil. Sicer pa bistvene kršitve določb ZKP iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik tudi sicer (nekritično) uveljavlja z nizanjem številnih očitkov o neobrazloženosti sodbe, nejasnosti, dokazni nepodprtosti in z napačnim povzemanjem dokazov, vendar njegovi pritožbeni graji ni mogoče pritrditi, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno in razumljivo opredelilo do vseh pravno odločilnih okoliščin, za katere je sodišče navedlo tudi jasne in logične razloge. Okoliščina, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do letnih poročil družbe J. d.o.o., ko bi naj navedena družba, glede na podatke v izkazu poslovnega izida za leto 2017 bila v dobrem finančnem stanju in je banka I. z njimi leta 2017 tudi sklenila poravnavo in to kljub temu, da je zoper navedeno družbo bil že izdan sklep o izvršbi, kar v pritožbi problematizira zagovornik obdolženega G. G., za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena in prvostopno sodišče tudi v tem delu ni zagrešilo v pritožbi ponovno uveljavljanih bistvenih kršitev določb ZKP, pa tudi dejansko stanje ni zato zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sporna pogodba je bila namreč sklenjena 17. 3. 2010 in relevantno je bilo torej finančno stanje navedene družbe v tem obdobju in ne v obdobju sedem let kasneje, pri čemer pa je bistveno, in kot je bilo to tudi že večkrat poudarjeno, da družba J. d.o.o. navedenih delnic sploh ni nameravala kupiti in jih tudi nikoli ni kupila. Zato tudi ne more dvoma v pravilnost razlogov prvostopnega sodišča vzbuditi pritožbeno zatrjevanje zagovornika obdolženega K. K., da bi naj družba J. d.o.o. bila tudi v kritičnem obdobju v dobri finančni situaciji, saj je še leta 2011 tudi kupovala delnice. Kot je že navedeno, namreč spornih delnic navedena družba nikoli ni imela namena kupiti in jih tudi nikoli ni kupila.

79.Prav tako neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek istega pritožnika, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in pomanjkljivi tudi zato, ker sodišče ni ocenilo okoliščine, da bi naj revizijska poročila ugotovila, da družbi FF. d.d. in J. d.o.o. ustrezata boniteti B. Gre namreč za to, da se v banki ob sklenitvi spornih poslov z realnimi bonitetami obeh navedenih družb sploh niso ukvarjali. Brez podlage je tudi pritožbeno sklicevanje na zaračunavanje obresti in stroškov, kar bi naj predstavljalo korist za banko, saj pritožniki pri tem prezrejo, da nobeden od terminskih kupcev delnic sploh ni kupil in to ne po prvotnih pogodbah in tudi ne po nobeni od pogodb, s katero so bili terminski posli podaljšani. Čeprav za zadevo ni relevantno, pa je vendarle glede na obsežne pritožbene navedbe v tej smeri potrebno izpostaviti, da banka na račun obresti in stroškov financiranja (razen ob prvem podaljšanju) ni ničesar zaslužila. Kar se tiče pritožbenih navedb zagovornika obdolženega K. K., vsebinsko podobne navedbe pa je navajal tudi zagovornik obdolženega G. G., da je banka z obravnavanima posloma zaslužila (oziroma bi vsaj lahko zaslužila), če v letu 2017 ne bi nova uprava sklenila škodljive poravnave in da se odločitev uprave banke, da odobri obravnavana posla pokazala kot dobičkonosna, saj v primeru terminske pogodbe, sklenjene z družbo FF. d.d. zaslužila vsaj 100.196,11 EUR, pa je dodati še, da banki sicer res ni nastala škoda, kar pa je pripisati zgolj posegu KPK in posledično NS I. d.d. Do tega je namreč obdolženi K. K., kot je sicer že nekajkrat izpostavljeno, ob sodelovanju obdolženega G. G., ki je urejal vse potrebno v zvezi s podaljšanji in poplačili stroškov FF. d.d., zgolj podaljševal čas izpolnitve terminske pogodbe. Vedel je namreč, da FF. d.d. nima namena kupiti delnic in so delali le uslugo G. G., da je lahko pridobil sredstva preko kupoprodajne pogodbe med B. d.o.o. in I. d.d. Iz razloga, ker je vedel, da II. d.d. tudi niso sposobne kupiti delnic, pa tudi to družbo ni pozival, da jih odkupi. Ko pa je njegove odločitve začel presojati nadzorni svet, pa se je lotil zakrivanja sledi in skušal FF. d.d. prisiliti k plačilu, pri tem pa mu je, ker FF. d.d. sredstev za plačilo seveda ni imel, celo pomagal pridobiti sredstva za plačilo, kot je bilo to sicer tudi že obrazloženo.

80.Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno prikazovanje zagovornika obdolženega K. K., da tudi če bi v obravnavani zadevi šlo za uslugo G. G., ni z ničemer izkazano, da naj bi obdolženi K. K. vedel za vsebino takega dogovora. Navedene trditve so namreč v nasprotju z izvedenimi dokazi in z že večkrat opisanimi ravnanji obdolženega K. K., da pred sklenitvijo terminskih poslov ni preverjal bonitete terminskih kupcev, ni preverjal ali sta FF. d.d. in J. d.o.o. finančno sploh sposobna kupiti delnice, ob zapadlosti terminskih pogodb od terminskih kupcev pa tudi ni zahteval izvršitve terminske pogodbe in jih je vedno znova podaljševal, pred nakazilom denarja družbi B. d.o.o. pa ni niti zagotovil, da bi te delnice sploh bile preknjižene na banko. In tudi sklicevanje na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 40636/2014 z dne 23. 10. 2018 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. X Kp 40636/2014 z dne 28. 10. 2020, ki bi se naj nanašali na vsebinsko v bistvenem enak očitek, kot v predmetnem postopku, ko bi naj banka vedela da ne gre za financiranje pogodbene stranke (FF., J.), da bodo sredstva s strani slednje plasirane dalje tretji osebi, pa je dodati še, da je v pritožbi izpostavljenih sodbah dejansko stanje povsem drugačno kot v obravnavani zadevi.

81.V izpodbijani sodbi pa je tudi prepričljivo obrazloženo, da je obdolženi K. K. deloval z obarvanim naklepom, da G. G. družbi pridobi protipravno premoženjsko korist, pri čemer je sodišče svoje zaključke pravilno vezalo tudi na okoliščino, da sta G. G. družbi KK. d.o.o. in II. d.o.o. v času, ko je bil obdolženi K. K. predsednik uprave banke, bila odobrena milijonska financiranja (točke 13 in 14 izpodbijane sodbe), pri čemer G. G. družba KK. d.o.o. ni vrnila kredita in tudi ni odkupila delnic po terminski pogodbi, svoje obveznosti pa je kasneje izpolnila z denarnimi sredstvi, ki jih je prejela od družbe II. d.d., le ta pa je denar prejela prav od I. d.d., na podlagi kredita (cca 15,000.000,00 EUR).

82.Glede na navedeno in poznanstvo med obema obdolžencema (...ti in Clinton...), ko tako FF. d.d. kot KK. d.o.o., kot je že večkrat izpostavljeno, sploh nista imela namena kupiti spornih delnic in ob ostalih v izpodbijani sodbi obširno navedenih dokazih, ki brez vsakega dvoma prepričajo o poznanstvu in sodelovanju med obdolžencema na način, opisan v krivdoreku izpodbijane sodbe, tudi pritožba zagovornika obdolženega K. K. z očitki o šibkosti argumentacije in arbitrarnosti sodbe, ne more prepričati.

83.Po vsem obrazloženem, in ker pritožbi zagovornikov tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeni.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločbe o kazenskih sankcijah:

84.Odločbo o kazenski sankciji graja zagovornik obdolženega K. K. z navedbami, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo, pri čemer je napačno ocenilo tako olajševalne, kot obteževalne okoliščine na strani obdolženega. Kot olajševalne okoliščine je namreč upoštevalo zgolj obdolženčevo predhodno nekaznovanost ter časovno odmaknjenost očitanega kaznivega dejanja, kot obteževalne okoliščine pa predvsem okoliščine, da bi naj obdolženec zlorabil najvišji položaj v banki ter zatrjevano višino protipravne premoženjske koristi in s tem tudi težo kaznivega dejanja. Pritožba ob navedenem izpostavlja, da je sodišče pri odmeri kazenske sankcije dalo bistveno premajhno težo olajševalnim okoliščinam, pri čemer je v celoti spregledalo, da je obdolženi osebnostno urejen, z urejenim družinskim življenjem in je tudi oče dveh otrok, zaposlen, preživlja mlajšo hčerko, ki še študira ter ima brezmadežno preteklost. Sodišče bi večjo težo moralo dati tudi sami okoliščini časovne oddaljenosti storitve kaznivega dejanja, pri čemer prav časovna oddaljenost storitve kaznivega dejanja kaže, da je obdolžencu moč zaupati, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj in je v tem smislu zanj podana tudi pozitivna prognoza. Sodišče pa, kot ključni obteževalni okoliščini tudi nikakor ne bi smelo upoštevati višine (domnevne) premoženjske koristi, saj gre pri tem za t.i. kvalifikatorni znak očitanega kaznivega dejanja, kot tudi ne okoliščine, da bi naj očitano kaznivo dejanje bilo izvršeno z zlorabo "najvišjega položaja" obdolženega v banki (kar je prav tako zakonski znak, ki kot tak determinira predmetno inkriminacijo). Odmerjena kazen ni pravična in tudi ni smotrna, izpodbijana sodba pa z izrečeno kazensko sankcijo očitno zasleduje zgolj namen povračila. Izrečena kazenska sankcija je torej neutemeljena in bistveno prestroga, pri čemer pritožba izpostavlja tudi, da gre glede na okoliščine konkretnega primera za situacijo, ko je verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj z vidika konkretnega obdolženca že a priori zelo majhna. V nadaljevanju pa pritožnik izpostavlja tudi, da sodišče zaključka, da je kazen primerna in pravična glede na storjeno kaznivo dejanje in kazensko odgovornost storilca ni obrazložilo, s čimer so izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

85.Tudi zagovornik obdolženega G. G. v pritožbi izpostavlja, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, saj je obdolženi G. G. oče mladoletnega otroka, ki obiskuje osnovno šolo, zato bi mu moralo sodišče odmeriti nižjo kazen. Primerna kazen bi bila kvečjemu pogojna obsodba, ob upoštevanju stopnje krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storjeno. Sicer pa sodišče pri odmeri sankcije ni upoštevalo, da se obdolženemu G. G. očita zgolj pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja, pri čemer ni izkazano, da je sploh kakorkoli vplival na interne postopke v banki. Sodišče bi zato moralo upoštevati določbe prvega odstavka 38. člena KZ-1, da se sme pomočnika pri kaznivem dejanju kaznovati mileje. Pri odmeri kazenske sankcije sodišče nadalje tudi ni upoštevalo, da sta obe zakoniti zastopnici terminskih kupcev, CC. CC. in D. D. izpovedali, da ju G. G. ni želel prevarati in nanju ni pritiskal, jima nikoli ni grozil; za sklenitev pogodbe o terminskem nakupu delnic pa sta se odločili sami in samostojno.

86.Okrožna državna tožilka v pritožbi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah navaja, da je prvostopno sodišče obdolženemu K. K. nepravilno kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da ni bil nikoli pravnomočno obsojen. Zakon o bančništvu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja je namreč določal, da je lahko za člana uprave banke imenovana le oseba, ki še ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi določno navedenih kaznivih dejanj, storjenih iz malomarnosti in kazen še ni bila izbrisana. Glede na navedeno tako pri obdolženemu K. K., kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati, da še ni bil nikoli pravnomočno obsojen, saj če bi bil, ne bi mogel pridobiti licence za predsednika uprave banke in tudi ne storiti očitanega kaznivega dejanja. Prav tako sodišče ni dalo ustrezne teže obteževalni okoliščini, da je v banki zlorabil najvišji položaj, saj je drugemu pridobil najmanj 1,039.263,22 EUR protipravne premoženjske koristi, kar več kot dvajsetkrat presega mejo velike premoženjske koristi. Pri izreku kazni prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo obdolženčevega obnašanja po storitvi kaznivega dejanja, ko je v zvezi z inkriminiranimi posli nadzorni svet zahteval revizijo poslov in pojasnila, je obdolženi s svojim osebnim angažmajem, pri predsedniku uprave PP. urejal kredit za družbo FF. d.d., da bi ta lahko delno poplačala terminsko pogodbo in to šele potem, ko je KPK od uprave in nadzornega sveta I. zahtevala poročilo o predmetnih spornih poslih, nadzorni svet pa je zahteval revizijo poslov, od njega pa odgovore. Torej je pri predsedniku uprave PP. za FF. urejal 700.000,00 EUR kredita zato, da bi zakril sledi kaznivega dejanja. Obdolženec pa tudi ni prevzel nobene odgovornosti za to, da so se posli odvili neugodno za banko, ki v nobenem primeru ni dobila celotnega plačila po terminski pogodbi.

87.Pri izreku kazenske sankcije obdolženemu G. G. je po oceni tožilstva sodišče sicer pravilno upoštevalo, da do storitve predmetnega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen. Vendar iz IKE za obdolženca izhaja, da tovrstno protipravno ravnanje ni posamičen dogodek v življenju G. G., saj je bil leta 2015 že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev, leta 2018 pa zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Kot obteževalno okoliščino pa je potrebno pri G. G. upoštevati tudi njegov pretkan način storitve očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je obdolžencu šlo zgolj za to, da je po tem, ko so njegove družbe od I. že dobile milijonske zneske kreditov, ki jih niso vrnile, poiskal še nov način, kako pridobivati denar za svoje posle, preko družbe B. d.o.o., za katero je bil skrit za svojim bratrancem F. F., formalno zakonitim zastopnikom. Upoštevati pa je treba tudi pretkan način, s katerim je D. D. in CC. CC. prepričal v podpis terminskih pogodb. Glede na navedeno tožilstvo predlaga izrek zaporne kazni v višini enega leta in desetih mesecev, kot je predlagalo SDT RS. Tožilstvo tako predlaga, da sodišče obdolženemu K. K. izreče dve leti zaporne kazni, G. G. pa eno leto in deset mesecev.

88.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožbe tudi v tem delu niso utemeljene.

89.Po preizkusu in oceni razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo obdolžencema na prvi stopnji izrečenih kazenskih sankcij. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo krivde obeh obdolžencev, okoliščine v katerih so bila kazniva dejanja storjena, kakor tudi osebnost obdolžencev, njuno prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencema tudi izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni kazenski sankciji, pri odmeri katerih so v zadostni meri prišle do izraza tako olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavljata oba zagovornika, kot obteževalne okoliščine, ki jih v pritožbi navaja tožilstvo.

90. Pri odmeri kazni obdolženemu K. K. sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo prezreti obteževalnih okoliščin, izpostavljenih v izpodbijani sodbi. Prvostopno sodišče je pri tem utemeljeno izpostavilo, da je obdolženec zlorabil najvišji položaj v banki, ob tem pa B. d.o.o. protipravno pridobil premoženjsko korist, ki več kot dvajsetkrat presega mejo velike premoženjske koristi. Pri tem ni mogoče soglašati s pritožbo zagovornika, ko graja ta del izpodbijane sodbe z navedbami, da sodišče prve stopnje navedenih okoliščin, pri odmeri kazni ne bi smelo upoštevati, saj gre pri višini premoženjske koristi za kvalifikatorni znak očitanega kaznivega dejanja, zloraba "najvišjega položaja" v banki pa je zakonski znak, ki kot tak sploh determinira predmetno inkriminacijo. Velika premoženjska korist, kar je kvalifikatorni znak obravnavanega kaznivega dejanja, je 50.000,00 EUR. In okoliščina, da je obdolženec s svojim ravnanjem drugim pridobil znesek, ki za več kot dvajset krat presega mejo, ki predstavlja veliko premoženjsko korist, je prvostopno sodišče upravičeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino. In tudi navedba, da je obdolženi zlorabil najvišji položaj v banki, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je namreč, kot to nenazadnje izpostavlja tudi pritožba "...kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti...", torej gre za kogarkoli, ki pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti... in to, da je obdolženec zlorabil najvišji položaj v banki, saj je bil predsednik uprave banke in bi naj bil kot tak še posebej zaupanja vredna oseba, je prvostopno sodišče, tudi po oceni pritožbenega sodišča, utemeljeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino. V zadostni meri pa so pri odmeri kazni bile upoštevane tudi olajševalne okoliščine, in sicer časovna oddaljenost storitve kaznivega dejanja in obdolženčeva dosedanja nekaznovanost. Okoliščine, da obdolženec živi urejeno družinsko življenje, da ima otroke in je zaposlen ter ostalo, kar v pritožbi izpostavlja njegov zagovornik, pa nimajo takšne teže, da bi lahko to dovedlo do znižanja obdolžencu izrečene zaporne kazni.

91. Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožbenimi navedbami tožilstva, da je potrebno obdolžencu izreči strožjo kazen. Svoje trditve je tožilstvo sicer podkrepilo z navedbami, da sodišče pri odmeri kazni ni dalo ustrezne teže obteževalnim okoliščinam in sicer, da je obdolženec zlorabil najvišji položaj v banki, da je drugemu pridobil premoženjsko korist, ki za dvajset krat presega mejo velike premoženjske koristi in da tudi ni upoštevalo obdolženčevega obnašanja po storitvi kaznivega dejanja in odnosa do storjenega kaznivega dejanja, neutemeljeno pa je kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da obdolženec še ni bil pravnomočno obsojen, saj če bi bil, ne bi mogel pridobiti licence za predsednika uprave banke. Vendar je preizkus odločbe o kazenski sankciji, upoštevaje tudi vse v pritožbah izpostavljene okoliščine pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem ustrezno upoštevalo načelo individualizacije kazenskih sankcij in je obdolžencu upoštevaje tako olajševalne, kot obteževalne okoliščine, izreklo povsem zakonito in pravično kazensko sankcijo, ki je predvsem glede na časovno oddaljenost izvršitve kaznivega dejanja, kar je v svoji sodbi poudarilo tudi prvostopno sodišče, kljub obteževalnim okoliščinam, ki jih izpostavlja tožilstvo, nikakor ne gre spreminjati ne v škodo in ne v korist obdolženca. Glede na to, da je sodišče v točki 167 izpodbijane sodbe povsem določno navedlo vse okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izreku kazenske sankcije in pri tem navedlo tudi zakaj meni, da pri obdolžencu ni pogojev za izrek pogojne kazni, saj le ta ne bi imela preventivnega učinka in je le odmerjena kazen zapora po prepričanju sodišča primerna in pravična glede na storjeno kaznivo dejanje in kazensko odgovornost storilca, pa so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče naj ne bi obrazložilo na čem temeljijo zaključki, da naj bi bila odmerjena kazen primerna in pravična, s čimer bi naj izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar posledično pomeni, da bi naj prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

92. Zagovornik obdolženega G. G. v uvodu pritožbe zoper kazensko sankcijo najprej izpostavlja, da obdolženec kaznivega dejanja sploh ni storil, da obtožba sloni zgolj na indicih in da očitki zoper obdolženega G. G. niso dokazani onkraj razumnega dvoma, kar predstavlja kršitev 373. člena ZKP in 27. člena Ustave Republike Slovenije in bi moralo sodišče torej obdolženca v dvomu oprostiti obtožbe. V nadaljevanju pa pritožnik izpostavi, da pri izbiri sankcije sodišče ni upoštevalo, da sta obe zakoniti zastopnici terminskih kupcev izpovedali, da ju G. G. ni želel prevarati in nanju ni pritiskal in jima ni grozil. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se obdolžencu očita zgolj pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja in tudi ni upoštevalo, da sme sodišče pomočnika pri kaznivem dejanju kaznovati mileje. Po oceni pritožnika bi bila primerna kazen kvečjemu pogojna obsodba, pri odmeri višine kazni pa bi sodišče moralo upoštevati, da je obdolženi G. G. oče mladoletnega otroka, ki obiskuje osnovno šolo.

93. Glede na navedene pritožbene trditve pritožbeno sodišče izpostavlja, da izrečena obsodilna sodba praviloma vselej posledično terja izrek kazenske sankcije, kar samo po sebi ne more pomeniti kršitev, ki jih v tem delu pritožbe navaja obdolženčev zagovornik. Pritožbeno zavzemanje za izrek oprostilne sodbe, torej nasprotovanje dejanskim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, namreč ne more pomeniti, da je odločitev glede sankcije napačna in nezakonita, saj z izrečeno sankcijo obdolžencu, v okviru predpisane, obdolžencu ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu in v pritožbi zatrjevane kršitve ZKP in Ustave RS niso podane.

94. Prvostopno sodišče je v točki 168 izpodbijane sodbe pojasnilo tako olajševalne, kot obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije. Pri tem je v okviru obteževalnih okoliščin upoštevalo tudi obdolženčevo osebnost in pri tem izpostavilo, da iz izpiska iz kazenske evidence sicer izhaja, da tovrstno protipravno ravnanje ni posamičen dogodek v življenju obdolženega G. G., saj je bil leta 2015 že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, leta 2018 pa zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Glede na vse navedene okoliščine pa je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno zaključilo, da pri obdolžencu pogojna kazen ne bi imela preventivnega učinka. Izrečena mu je bila kazen eno leto in štiri mesece zapora in tako odmerjena kazen je tudi po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje tudi olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, kot obteževalne okoliščine, ki jih izpostavlja tožilstvo, povsem primerna in pravična glede na storjeno kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca ter upoštevaje pri tem tudi časovno oddaljenost kaznivega dejanja. Obdolženčeva skrb za mladoletnega otroka, kar pritožba še posebej izpostavlja, pa ob obdolženčevi obsežni predkaznovanosti tudi nima takšne teže, da bi lahko vplivala na spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije.

95. Po obrazloženem, in ker pritožbe tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajajo ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pri tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, v kolikor pa se do posameznih navedb ni izrecno opredelilo, se sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, ki je svoje zaključke prepričljivo obrazložilo.

96. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo, ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obdolžencev.

-------------------------------

(1) Primerjaj: Z. Dežman v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, stran 745-746.

(2) Bistvo očitka obdolžencema po obtožnici in sodbi je sklenitev poslov nakupa delnic in nato njihove prodaje družbama J. d.o.o. in FF. d.d., pri čemer sta že ob nakupu delnic vedela, da so te bile vredne bistveno manj, kot je zanje plačala I. d.d., in da družbi J. d.o.o. in FF. d.d. ne nameravata kupiti delnic ter da družba II. d.o.o. ni sposobna kupiti delnic, obdolženi K. K. tudi ni preveril, ali sta družbi J- d.o.o. in FF. d.d. finančno sposobni kupiti delnice, s čimer je zavestno ravnal v nasprotju s koristmi I. d.o.o. in v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (opis izvršitvenega ravnanja), z namenom, da bi družbi B. d.o.o. pridobila veliko premoženjsko korist (namen obdolžencev), in je družba B. d.o.o. pridobila veliko premoženjsko korist v skupni višini 1,039.263,22 EUR, kolikor je znašala razlika med kupnino in knjigovodsko vrednostjo delnic (velika premoženjska korist).

(3) Primerjaj: Kozina J., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, stran 988-999 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 76857/2010 z dne 18. 4. 2019.

(4) Takšna razlaga je skladna tudi z določbo drugega odstavka 219.a člena ZKP, po kateri se preiskava alternativno opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov, in določbo četrtega odstavka 223.a člena ZKP, po kateri je povabilo za navzočnost pri zavarovanju podatkov potrebno tako imetniku kot tudi znanemu in dosegljivemu uporabniku naprave.

(5) Primerjaj sodbo VS RS I Ips 14501/2010 z dne 10. 10. 2019 ter smiselno sodbo in sklep VSL I Cp 811/2021 z dne 16. 9. 2021.

(6) Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepih VSM V Kp 38157/2012 z dne 24. 2. 2022 in V Kp 42541/2015 z dne 9. 12. 2021, v katerih se je odločalo o identičnih zahtevah obrambe po izločitvi dokazov.

(7) Glej sklep VSM V Kp 42541/2015 z dne 9. 12. 2021, v katerem so bili glede vprašanja izločitve dokazov obravnavani identični razlogi sodišča prve stopnje in navedbe obrambe, kot v predmetni zadevi in katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

(8) Sodba VS RS I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023.

(9) Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Vsebuje tri specialne določbe, ki posebej varujejo a) nedotakljivost stanovanja (in drugih prostorov) ali prostorski vidik zasebnosti (prvi odstavek 36. člena Ustave), b) tajnost pisem in drugih občil ali komunikacijski vidik zasebnosti (prvi odstavek 37. člena Ustave) ter c) varstvo osebnih podatkov ali informacijski vidik zasebnosti (prvi odstavek 38. člena Ustave). Prav tako je v 8. členu EKČP med drugim določeno, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega dopisovanja.

(10) V sodbi VS RS II Ips 38/2022 z dne 7. 12. 2022 je glede protipravnosti posega v komunikacijsko zasebnost nekdanje zaposlene, ko je delodajalka vpogledovala v neaktiven elektronski predal delavkine (bivše) službene pošte, Vrhovno sodišče ob upoštevanju merila razumno pričakovane zasebnosti presodilo, da je bil poseg ustavno dopusten zaradi varstva delodajalkine pravice iz 33. člena Ustave, to je pravice do zasebne lastnine.

(11) Smiselno primerjaj sodbo in sklep VSL I Cp 811/2021 z dne 16. 9. 2021.

Gre za kriterije, ki so se v sodni praksi razvili v povezavi z ameriško doktrino plain view, in sicer: (1) policist mora biti zakonito prisoten na mestu zasega, (2) najdeni predmeti morajo imeti domnevno obremenilni značaj in kazati na drugo kaznivo dejanje ter (3) najdba mora biti nenamerna in nepričakovana (Selinšek L., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 218).

Tudi V. V. je obravnavana repo posla nenazadnje primerjal s kreditom.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 38, 240, 240/1, 240/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 39, 39/2, 39/2-2, 219a, 219a/2, 219a/12, 219a/14, 354, 354/1 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 263/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.