Jedro

Za pridobitev azila iz humanitarnih razlogov ne zadostuje zgolj ogroženost v obliki subjektivnega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo, ampak mora biti podana objektivna ogroženost v obliki utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (spremenjene s protokoli), ki določa, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1914/2001-9 z dne 7.12.2001.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo, ki so jo tožniki vložili proti odločbi z dne 5.11.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njihove vloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravomočnosti odločbe. Z 2. točko izreka je sodišče prve stopnje tožnike oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je na podlagi 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) zavrnila tožnikove vloge. Ocenila je vse okoliščine, pomembne za odločitev, pri čemer je dala prvemu tožniku možnost, da v svojem imenu in imenu mladoletnih tožnikov predloži vse dokaze, s katerimi razpolaga, ter navede in utemelji razloge, na katere se opirajo njihove vloge, in ga dne 12.3.2001 tudi zaslišala. Pridobila je dokumentacijo o stanju na področju varstva človekovih pravic v Republiki Slovaški, katere državljani so tožniki in od koder so prišli. Pravilno je ugotovila, da za priznanje azila niso izpolnjeni pogoji iz 2. niti iz 3. odstavka 1. člena ZAzil. Že iz njihovih vlog izhaja, da ne prosijo za zaščito zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Prvi tožnik je sam izjavil, da prosijo za zaščito zaradi osebnih in ne političnih razlogov. Glede na takšne dejanske okoliščine je pravilna ugotovitev, da tožniki niso izkazali obstoja razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija), na katero se sklicuje določba 2. odstavka 1. člena ZAzil. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Glede izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov je tožena stranka ugotavljala subjektivno in objektivno ogroženost tožnikov, in sicer, ali bi njihova vrnitev v Republiko Slovaško ogrozila njihovo varnost ali fizično intergriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Svojo odločitev je oprla tudi na informacije iz Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o praksi na področju človekovih pravic v Republiki Slovaški za leto 2000 in iz Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o praksi na področju človekovih pravic v Republiki Slovaški za leto 2001, iz katerih izhaja, tudi po presoji sodišča, da se splošno stanje na področju človekovih pravic v Republiki Slovaški iz leta v leto izboljšuje in da ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, izvajanje zakonodaje pa nadzoruje policija. Zato ni mogoče sklepati, da tožniki ne bi mogli zavarovati svojih pravic v matični državi. Glede subjektivne ogroženosti se tudi sodišče strinja z ugotovitvijo, da tožniki niso z ničemer potrdili svojih navedb glede grozeče nevarnosti preprodaje mladoletnih tožnikov. Sama okoliščina, da želi njihova mati priti v stik z njimi, pa po presoji sodišča ne more predstavljati strahu, ki bi utemeljeval pridobitev statusa azila po določbah ZAzil. Iz podatkov upravnih spisov tudi izhaja, da prvi tožnik ni niti zatrjeval, da bi mu bivša žena ali kdor koli drug grozil z njihovo preprodajo. Ker je tožena stranka pravilno ocenila vse elemente za priznanje azila, niso utemeljene tožbene navedbe, da ni ugotavljala resničnega stanja stvari ter da ni upoštevala vseh dejstev in okoliščin ter pridobila vseh razpoložljivih dokazov.

Tožniki navajajo v pritožbi, da se ne strinjajo z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Zatrjujejo, da je tožena stranka v postopku kršila določbe ZAzil, Zakona o splošnem upravnem postopku in mednarodnih aktov. Sodišče prve stopnje navaja v obrazložitvi, da ni izkazana grozeča nevarnost preprodaje mladoletnih tožnikov, ker v postopku prvi tožnik ni zatrjeval, da bi mu bivša žena ali kdo drug grozil s preprodajo. Takšna obrazložitev je kontradiktorna, saj takšne grožnje ni mogoče uresničiti drugače, kot z izvršitvijo dejanja (preprodaje). Ni namreč mogoče pričakovati, da bi bivša žena zahtevala mladoletne tožnike zaradi preprodaje. Je pa prvemu tožniku grozila z mafijo. Prvemu tožniku je s smrtjo grozil tudi partner bivše žene, ki je vidnejši član mafije. Prvi tožnik je v postopku pojasnil, da je zapustil matično državo, skupaj z mladoletnimi tožniki, iz razloga osebne varnosti. Pojasnil je tudi, da se je za begunstvo odločil, da bi zaščitil sebe in mladoletne tožnike pred mafijo in pred veliko verjetnostjo, da bodo mladoletni tožniki preprodani, če pridejo v njene roke. Zaradi groženj z mafijo je prvi tožnik že iskal pomoč policije v Republiki Slovaški, vendar pomoči in zaščite ni bil deležen. Ker bivša žena za mladoletne tožnike ni nikoli skrbela in so bili zato ti po sodni poti dodeljeni njemu, je njihov strah utemeljen. Tožena stranka pa je tudi sama ugotovila, da se v Republiki Slovaški mafija aktivno ukvarja s preprodajo otrok in da obstajajo primeri tihotapljenja mladih deklic. Zato njihova vrnitev v matični kraj ni varna, ker objektivne okoliščine niso takšne, da bi se mogli vrniti brez škode za svojo varnost in fizično integriteto. Tožena stranka je kršila določbe 24. člena ZAzil, ker ni ugotavljala subjektivne ogroženosti in ni izvedla dokaznega postopka v celoti in ni v zadostni meri obrazložila, zakaj meni, da ob vrnitvi ne bi bili preganjani. Sklicujejo se tudi na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in navajajo, da ta izrecno določa, da naj bodo otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 4. odstavku 24. člena ZAzil mora pristojni organ ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoličine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo. Vendar mora po 3. odstavku 29. člena ZAzil prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Pristojnemu organu mora predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, na katere se v svoji vlogi sklicuje, če dokazov ni. Glede na navedeno je tudi od navedb prosilca odvisno, katera dejstva in okoliščine je dolžan ugotavljati pristojni organ.

Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se pravica do azila pridobi iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, po kateri mora biti za priznanje izpolnjen tudi pogoj, da gre za preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini oziroma zaradi političnega prepričanja. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je ta oprla ugotovitev, da tožniki ne izpolnjujejo pogoje po 2. odstavku 1. člena ZAzil, na navedbe prvega tožnika, da prosijo za azil iz osebnih in ne političnih razlogov in da so zapustili Republiko Slovaško zaradi strahu, da bi bivša žena vzela mladoletne tožnike. Glede na takšne navedbe, ki izhajajo iz listin v upravnih spisih, je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ker na podlagi takšnih navedb, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče sklepati o preganjanju zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se iz humanitarnih razlogov prizna pravica do azila, če bi vrnitev tujca v njegovo izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (spremenjene s protokoli), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, a vseeno predstavljajo zadosten razlog, da se tujca ne vrne v izvorno državo. Navedena konvencija določa v 3. členu, da se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. Glede na navedeno za obstoj pogojev za priznanje azila iz teh razlogov ne zadostuje zgolj subjektivna ogroženost zaradi strahu, na katerega se sklicujejo tožniki v pritožbi, ampak mora biti podana tudi objektivna ogroženost v obliki utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu 3. člena konvencije. Ker izhaja tudi po presoji pritožbenega sodišča iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka presojala obstoj subjektivne in objektivne ogroženosti v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in odločila, na podlagi dokazne ocene vseh pravno pomembnih okoliščin, je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da za priznanje azila iz humanitarnih razlogov ni pogojev.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, da naj bi bila kontradiktorna obrazložitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zatrjevanja o grozeči nevarnosti preprodaje mladoletnih tožnikov. Navedba sodišča prve stopnje, da v postopku prvi tožnik ni zatrjeval, da bi mu bivša žena ali kdo drug grozil s preprodajo mladoletnih tožnikov, je skladna s podatki upravnih spisov. Da bi bil v smislu zakonskih pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov podan utemeljen strah pred nečloveškim in ponižujočim ravnanjem v primeru vrnitve tožnikov v Republiko Slovaško, pa, po presoji pritožbenega sodišča, tudi ne morejo izkazovati pritožbene navedbe, da bivša žena za mladoletne tožnike ni nikoli skrbela in da so bili ti zato po sodni poti dodeljeni prvemu tožniku.

Na pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka v postopku kršila določbe ZAzil, Zakona o splošnem upravnem postopku in mednarodnih aktov, pritožbeno sodišče meni, da takšne kršitve niso podane, saj nimajo podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih niti v odločbi tožene stranke. V zvezi s sklicevanjem na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta konvencija ne ureja pogojev za priznanje azila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe.