Jedro

S tem, ko je tožena stranka tožeči stranki za dela in naloge, ki jih je opravljala, izplačevala nižjo plačo kot njenim sodelavcem, jo je diskriminirala oz. ji ni izplačevala plače, kot je določena v zakonu, predpisih oz. kolektivnih pogodbah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da so odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 3. 2009, št. ... z dne 1. 2. 2010 ter št. ... z dne 28. 9. 2011 nezakonite, tako da se razveljavijo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki od 1. 2. 2009 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati in izplačati razliko med prejeto plačo in plačo za 39. plačni razred, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka I izreka sodbe).

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, da je za čas od 23. 10. 2004 do 14. 4. 2005 tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači med plačo z upoštevanjem količnika 2,30, ki jo je tožeča stranka prejemala, in plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati, od te razlike obračunati in odvesti davke in prispevke, neto razliko pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, da je za čas od 15. 4. 2005 do 31. 1. 2008 tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači med plačo z upoštevanjem količnika 2,40, ki jo je tožeča stranka prejemala, in plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati, od te razlike obračunati in odvesti davke in prispevke, neto razliko pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, in da je za čas od 1. 2. 2008 do 31. 7. 2008 tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači med plačo z upoštevanjem količnika 2,65, ki jo je tožeča stranka prejemala, in plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati, od te razlike obračunati in odvesti davke in prispevke, neto razliko pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (točka I izreka sklepa). Zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo razlike med dodatkom za delovno dobo in dodatkom za stalnost (med 0,33 % in 0,5 % osnovne plače za vsako leto delovne dobe oz. za vsako začeto leto na vojaški dolžnosti nad 5 let), je postopek ustavilo (točka II izreka sklepa). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 62,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (od zamude) do plačila (točka III izreka sklepa).

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 23. 10. 2004 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (razen za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 1. 2009). Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na obdobje do 1. 2. 2009, zavrnilo, češ da ne gre za uveljavljanje čistega denarnega zahtevka, tako da bi bilo treba, da bi bilo sodno varstvo dopustno, predhodno uveljavljati varstvo pravic pri toženi stranki. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da tožeča stranka ni upravičena do višje plače, kot je določena za delovno mesto (dolžnost), na katero je razporejena oz. kot je bila na podlagi tako določene plače prevedena z uveljavitvijo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.).

Zoper navedeno sodbo in zoper sklep v točkah I in III izreka se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v izpodbijani sodbi (zavrnitev tožbenega zahtevka za odpravo odločb tožene stranke in za plačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2009) izhajalo iz ugotovitve, da za dolžnost, na katero je razporejena tožeča stranka, to je dolžnost tehnik letalec ..., višji količnik po 65. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Uradni list RS; št. 15/90 in nadalj.) ni določen. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje ni sporno, da je tožeča stranka v omenjenem obdobju opravljala povsem enaka dela in naloge, kot sta jih opravljala sodelavca A.A. in A.B., le da je bila tožeča stranka formalno razporejena na drugo formacijsko dolžnost. Sodelavca sta za opravljanje enakega dela in nalog prejemala plačo z višjim količnikom po 65. členu ZDDO. Drži, da je v pristojnosti delodajalca, da ovrednoti posamezna delovna mesta, kot izhaja iz sodne odločbe, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (odločba VS RS opr. št. VIII Ips 421/2007), vendar pa je treba upoštevati, da že Ustava Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91 in nadalj.) zagotavlja vsem državljanom enake pravice, kar pomeni, da bi morali delavci za enako delo prejemati tudi enako plačilo. Tožeča stranka je zaradi formalne razporeditve na formacijsko dolžnost, za katero ni bil predviden količnik po 65. členu ZDDO, prejemala za enako delo nižje plačilo kot že omenjena sodelavca. Vse v postopku zaslišane priče so potrdile, da je bilo v formaciji predvideno le določeno število delovnih mest, ki so bila ovrednotena z višjim količnikom, in da so vsi zaposleni opravljali enaka dela in naloge. Delavci, katerih plača je bila določena z višjim količnikom, niso imeli nobenih posebnih zadolžitev v primerjavi z ostalimi delavci. Priči A.D. in A.C., ki sta bili v spornem obdobju nadrejeni tožeči stranki, sta poleg tega, da je bilo le omejeno število formacijskih dolžnosti z višjim količnikom, izpovedali, da so zaposlene na te formacijske dolžnosti razporejali le v primeru, če se je delovno mesto sprostilo, pri čemer niso upoštevali nobenih kriterijev, saj so vsi opravljali enako delo. Smiselno enako je izpovedala tudi priča A.E.. Če upoštevamo načelo enakega plačila za enako delo bi bilo treba tožeči stranki - ne glede na pravico delodajalca, da ovrednoti delovna mesta - priznati plačo s količnikom po 65. členu ZDDO. Takšno plačo so prejemali njeni sodelavci, ki so opravljali enaka dela in naloge.

Glede sklepa o zavrženju tožbe tožeča stranka v pritožbi oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so bili količniki določeni z več odločbami tožene stranke, zoper katere tožeča stranka ni ugovarjala oz. da je ugovarjala le zoper odločbo št. 1005-2/2011-5801 z dne 28. 9. 2011 in da je vložila zahtevo za varstvo pravic (za izplačilo razlike v plači) z dne 12. 1. 2009, pri čemer je glede na odločbo/zahtevo tožbo vložila prepozno, to je po poteku 90-dnevnega roka, ki ga določa osmi odstavek 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr; Uradni list RS, št. 82/94 in nadalj.). Takšne ugotovitve za odločitev niso bistvene. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da se tožbeni zahtevek nanaša na obračun in izplačilo razlike v plači (na razliko med plačo po dejanskem delu in plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala), kar je čista denarna terjatev. Gre za denarni zahtevek, glede katerega je dopustno neposredno sodno varstvo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka uveljavlja pravice (razliko v plači) le za čas od vložitve zahteve za varstvo pravic. Takšno stališče delavcu odvzema pravno varstvo, ki mu ga ne nazadnje daje URS. Glede na vse navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožeča stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za ... z dne 23. 2. 2004 kot kandidat za vojaka. Z ukazom z dne 6. 10. 2004 je bila imenovana na dolžnost tehnik letalec - pripravnik v nazivu poddesetnik, z odločbo z dne 23. 11. 2004 je bila razporejena v plačni razred s količnikom 2,30. Z ukazom z dne 22. 4. 2005 je bila na isti dolžnosti imenovana v naziv desetnik, z odločbo z dne 10. 5. 2005 je bila razporejena v plačni razred s količnikom 2,40. Na podlagi ukaza z dne 30. 9. 2005 je bila začasno razporejena na dolžnost kandidata za podčastnika v vojaški šoli za obdobje od 3. 10. 2005 do 21. 4. 2006, izdana ji je bila odločba z dne 30. 11. 2005, s katero je bila razporejena v plačni razred s količnikom 2,40. Izobraževanje v vojaški šoli je bilo skupaj s pravicami podaljšano do 20. 10. 2006 (ukaz z dne 19. 4. 2006, odločba z dne 13. 6. 2006). Z ukazom z dne 4. 7. 2006 je bila tožeča stranka razporejena na dolžnost tehnik letalec ... v naziv vodnik, z odločbo z dne 9. 8. 2006 je bila razporejena v plačni razred s količnikom 2,40. S sklepom z dne 24. 4. 2008 je z dne 1. 2. 2008 napredovala za dva plačna razreda do količnika 2,65. Z ukazom z dne 26. 1. 2009 je bila imenovana na formacijsko dolžnost podčastnik tehnik letalec, tehnik letalec ... v nazivu višji vodnik tehnik letalec, z odločbo z dne 20. 3. 2009 je bila razporejena v 32. plačni razred. Na zadnje je bila z ukazom z dne 22. 9. 2011 razporejena na dolžnost podčastnik letalski tehnik v nazivu višji vodnik in z odločbo z dne 28. 9. 2011 razporejena v 32. plačni razred.

V sporu je tožeča stranka za obdobje od 15. 4. 2004 do 31. 7. 2008 uveljavljala pravico do plače po količniku 3,60 na podlagi sklepa Vlade RS o določitvi višjih količnikov za določene formacijske dolžnosti v A. Slovenske vojske po 65. členu ZDDO, za obdobje od 1. 2. 2009 dalje pa do plače, določene za 39. plačni razred, kot bi ga dosegla s prevedbo (višje določene) plače. Priznanje pravice do višje plače in izplačilo višje plače je pri toženi stranki uveljavljala z zahtevo za varstvo pravic z dne 12. 1. 2009 (priloga A7), kateri ni bilo ugodeno.

O pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje: Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločalo po vsebini le za obdobje od vložitve zahteve za varstvo pravic, to je od 1. 2. 2009 dalje. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi stališča, da je vrednotenje delovnih mest v pristojnosti delodajalca in da za delovno mesto (dolžnost), na katero je bila razporejena tožeča stranka, ni določen višji količnik za določitev plače po 65. členu ZDDO. Zato je tožeča stranka pred prevedbo plače utemeljeno prejemala plačo, kot je bila določena za dolžnosti, na katero je bila razporejena (količniki 2,30, 2,40 in 2,65), po prevedbi pa na podlagi takšne plače prevedeno plačo. Ker je takšna plača izvirala iz dolžnosti, na katero je bila tožeča stranka razporejena, je sodišče prve stopnje zaključilo, da do višje plače ne more biti upravičena. Takšen zaključek je najmanj preuranjen, saj ne upošteva, da je tožeča stranka v tem sporu pravzaprav uveljavljala plačilo po dejanskem delu. Zatrjevala je, da ves čas opravljala vsebinsko enaka dela in naloge kot sodelavci, ki so prejemali višjo plačo, to je plačo po količniku 3,60, ki je bil določen za nekatere dolžnosti po 65. členu ZDDO. Navedla je še, da sama ni bila razporejena na takšno dolžnost, ker je bilo le omejeno število delavcev, ki so bili upravičeni do plače z višjim količnikom.

Najmanj preuranjena je presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičen do višje plače - do plačila po delu, ki ji je bilo odrejeno, oz. do plačila, kot ga prejemajo drugi delavci, ki z enako izobrazbo in enakimi zadolžitvami opravljajo enaka dela in naloge, le da so formalno razporejeni na zahtevnejše formacijske dolžnosti. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča, ki ga je v več zadevah sprejelo Vrhovno sodišče RS, da je delavec upravičen do plačila za delo, ki ga dejansko opravlja ne glede na to, na katero delovno mesto oz. formacijo je razporejen (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011). Res je v tretjem odstavku 3. člena ZSPJS določeno, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.) v tretjem odstavku 16. člena pa določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Vendar je treba glede na citirane določbe najprej ugotoviti, da tožeča stranka ne zahteva plače v drugačni višini niti ne zahteva pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, drugimi predpisi in akti, izdanimi na njegovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami. Zahteva le plačo, ki je za dela in naloge, ki jih je opravljala v spornem obdobju, določena na podlagi zakona oz. po sklepu Vlade RS v formaciji, oz. zahteva razliko od plače, ki jo je prejemala glede na formalno razporeditev, do te plače. S tem, ko ji je tožena stranka izplačevala za dela in naloge, ki jih je opravljala, nižjo plačo kot sodelavcem, je tožečo stranko diskriminirala oz. ji ni priznala plače, kot jo določajo navedeni predpisi.

V zvezi z delom, ki ga je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala, je sodišče prve stopnje sicer zaslišalo priče, vendar njihovih izpovedb ni dokazno ocenilo. Ni se opredelilo do navedb tožeče stranke, ki jih je doslej podala (in ki jih ponavlja v pritožbi), da je tožeča stranka opravljala vsebinsko povsem enaka dela in naloge kot delavci, ki imajo plačo določeno s količnikom po 65. členu ZDDO, da pa ni bila upravičena do takšne plače, ker je bilo do nje upravičen le zaprt krog delavcev. Plačilo za delo tožnika v spornem času ni moglo biti odvisno od tega, ali je v formaciji še kakšno nezasedeno mesto, za katero je plača določena s količnikom po 65. členu ZDDO. Delavec je upravičen do izplačila plače v višini količnika, ki je predviden za dolžnost, ki jo dejansko opravlja.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje: ZJU v 24. in 25. členu ureja pravno varstvo pravic javnih uslužbencev. Za javne uslužbence na obrambnem področju velja posebna ureditev glede postopka za uveljavljanje pravic iz dela, ki je določena v 100.a členu ZObr. Navedeno pravno podlago je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, vendar je presodilo, da tožeča stranka ne uveljavlja čistega denarnega zahtevka, za katerega bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo. Takšna presoja ni pravilna. Zahtevek tožeče stranke ne izhaja iz odločb delodajalca o pravicah in obveznostih, pač pa iz dejanskega dela. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači, do katere je prišlo zaradi tega, ker ni prejemala enake plače za delo, ki ga je opravljala, kot so jo prejemali nekateri njeni sodelavci. Takšno denarno terjatev lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj ZObr in ZJU nimata posebnih določb o uveljavljanju denarnih terjatev. Tožbeni zahtevek v konkretnem sporu, čeprav je oblikovan le opisno, predstavlja čisti denarni zahtevek, za uveljavljanje takšnega zahtevka pa je dopustno neposredno/direktno sodno varstvo. Takšno stališče potrjuje sodna praksa (sodba VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 137/2008 z dne 25. 1. 2010).

Ker je sodišče prve stopnje tožbo neutemeljeno delno zavrglo in ker zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo relevantnih dejstev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP oz. 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (delno zavrženje tožbe, stroški postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožbo (tožbeni zahtevek) v celoti obravnavati po vsebini, pri čemer bo moralo glede na pravočasno podane navedbe, da naj bi tožeča stranka dejansko opravljala višje vrednoteno delo oz. enako delo, kot njeni sodelavci, ki prejemajo višjo plačo, odločiti o njenem zahtevku za plačilo plače, izračunane s količnikom po 65. členu ZDDO (razlike do takšne plače). Pri odločanju bo moralo upoštevati tudi zgoraj citirana stališča sodne prakse. Glede na opisno postavljen tožbeni zahtevek, ki ni izvršljiv, pa bo moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tudi pozvati, da prikrajšanje pri plači, ki ga uveljavlja, določno (zneskovno) opredeli.

V konkretnem primeru so upoštevaje 355. člen ZPP podane okoliščine, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V dosedanjem postopku je sodišče prve stopnje sprejelo preuranjeno odločitev, da je tožba v delu nedopustna in da v preostalem tožbeni zahtevek ni utemeljen, pri čemer zaradi zmotne materialno pravne presoje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede tega, kakšno delo je tožeča stranka dejansko opravljala v spornem obdobju. O dejstvih, ki so s tem povezana, so sicer izpovedale nekatere zaslišane priče, vendar sodišče prve stopnje njihovih izpovedb ni ocenilo. Tako bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, ponoviti že izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek, saj lahko sodišče prve stopnje po določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP, ko strankama omogoči, da se izjavita, odloči, da se stranke oziroma priče ne zaslišijo znova, ampak se zgolj prebere zapisnike o izpovedih v postopku. S tem, da bi dejansko stanje, ki je bistveno za odločitev, ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi po drugi strani tudi strankam odvzelo možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.