Jedro

Tožnikova pravica do denarne socialne pomoči in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je v odločbi z dne 15. 11. 2016 trajala do 31. 5. 2017. V tem času Center za socialno delo ni ugotovil, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na spremembe odločbe. Vendar lahko Center za socialno delo po 43. členu ZUPJS v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev ob pogojih, ki jih ta člen določa. Pogoji pa so, da je oseba podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov, ali je sporočila neresnične podatke. CSD, ki je postopek po uradni dolžnosti začel 2. 6. 2017 bi tako moral uporabiti 43. člen ZUPJS, ta pa mu ne omogoča izdajo izpodbijane odločbe iz navedenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4. 12. 2017 ter odločbo Centra za socialno delo z dne 2. 6. 2017. Ugotovilo je, da dejanski stan konkretnega primera ne omogoča uporabe 43. in 44. člena ZUPJS.

2. Zoper odločitev se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnik vložil laično tožbo v kateri ni določeno in nedvoumno opredelil tožbenega zahtevka. Sodišče je v predmetni zadevi samo generiralo tožbeni zahtevek. V predmetni zadevi je prišlo do sodbe presenečenja. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2018 kot relevantno pravno podlago štelo določbe 42. do 44. člena ZUPJS, v izpodbijani sodbi pa zavzelo stališče, da dejanski stan konkretnega primera ne omogoča uporabe 43. in 44. člena ZUPJS. Tožena stranka tako ni imela možnosti izjave v postopku. Tožnik se je z dnem 15. 11. 2016 nehal voditi v evidenci brezposelnih oseb, kar pa se ob izdaji prvostopenjske odločbe še ni videlo, temveč šele ob izdaji odločbe z dne 2. 6. 2017, izdane po uradni dolžnosti. Vpis in izbris iz evidence brezposelnih oseb oziroma iskalcev zaposlitve ne vodijo centri za socialno delo, temveč Zavod RS za zaposlovanje. Tako je stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka pravno relevantno dejansko stanje morala upoštevati že v postopku izdaje odločbe z dne 15. 11. 2016, materialnopravno zmotno, saj s temi podatki organ prve stopnje takrat ni razpolagal. Navedeno izkazujejo že listine v upravnem spisu. Tako se izkaže, da so ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne. Vprašanje zakonitosti samega izbrisa iz evidence brezposelnih oseb je bil predmet ločenega socialnega spora, ker je pritožbeno sodišče v zadevi Psp 492/2017 z dne 1. 3. 2018 zaradi kršitve načela zaslišanja stranke v postopku tožniku ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Toženka meni, da je dokončna ugotovitev glede zakonitosti izbrisa tožnika iz evidence brezposelnih predhodno vprašanje v tem postopku. Sodišče pa ni ugotovilo, kakšna je bila oziroma je ugotovitev upravnih organov v ponovnem postopku in je tako tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem povzema stališče sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 4. 12. 2017 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. z dne 2. 6. 2017. 7. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik 8. 11. 2017 vložil pri CSD A. vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči, do kritja do polnih vrednosti zdravstvenih storitev in prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. CSD A. je 15. 11. 2016 izdal odločbo, s katero je odločil, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v višini 292,56 EUR mesečno, za čas od 1. 12. 2016 do 31. 5. 2017, do pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za isto obdobje in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za isto obdobje.

8. CSD A. je 2. 6. 2017 po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je odpravil odločbo z dne 15. 11. 2016 in odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Tožniku je naložil vrnitev neupravičeno prejetih javnih sredstev, prejetih v posameznem mesecu od decembra 2016 do maja 2017 v mesečni višini po 292,56 EUR. Odločba je bila izdana po uradni dolžnosti zato, ker je CSD A. pridobil podatek, da je tožnik od 15. 11. 2016 prijavljen pri ZRSZ v evidenci iskalcev zaposlitve. Tožnikova pritožba je bila z dokončno odločbo toženke z dne 4. 12. 2017 zavrnjena. Toženka je navedla, da je CSD po uradni dolžnosti pravilno pričel postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči, ko je ugotovil, da je na strani tožnika podan krivdni razlog iz 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ker ni prijavljen pri pristojnem organu za zaposlovanje, da bi se po predpisih, ki urejajo trg dela, lahko štel za brezposelno osebo.

9. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi so določila Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji).

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in z uporabo 43. člena ZUPJS s strani sodišča prve stopnje. Glede na očitke o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka še dodaja.

11. Tožnik je v laični tožbi izpodbijal odločbi CSD A. in tožene stranke. Po vsebini je jasno razvidno, da se z izdanima odločbama ni strinjal in je tako začrtal meje spora. Tožbeni zahtevek je sodišče pravilno opredelilo kot zahtevo za odpravo obeh odločb. S tem ni prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka.

12. Sodišče je na pripravljalnem naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2018 jasno navedlo pravno podlago, ki jo šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku, to so določbe 42. do 44. člena ZUPJS. V tem pravnem okviru je sodišče prve stopnje tudi razsodilo. Zgolj to, da ni sledilo pravnim naziranjem tožene stranke ne more pomeniti sodbe presenečenja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage za odločitev v svojem izrednem pravnem sredstvu, to je v 42. do 44. členu ZUPJS in to tudi podrobno obrazložilo. Kakšna so naziranja tožene stranke do materialnega prava je razvidno iz izdanih odločb in vlog tožene stranke. Temu sodišče prve stopnje pač ni sledilo. S tem pa toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem niti ni prišlo do kršitve pravice do izjave v postopku.

13. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izpodbijanih odločb v smislu uporabe 42., 43. in 44. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji). V zvezi s tem je ugotovilo, da tožnik podatkov ni prikazoval lažno, jih ni zamolčal, niti ni sporočil neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev. Niti ni bila odločba izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja osebe.

14. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, ki se nanaša na to, da sodišče kljub vpogledom v upravni spis pri ZRSZ ni ugotovilo, kakšna je bila ugotovitev upravnih organov v ponovnem postopku in je v posledici tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajata, da je sodišče vpogledalo v upravni spis, vendar za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb štelo kot relevantno dejansko stanje, kot je obstajalo v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je upravni spis Zavoda RS za zaposlovanje tudi pridobilo. V njemu pa je tudi uradni zaznamek z dne 24. 5. 2018 v zvezi z nesmotrnostjo ponovne izvedbe postopka nadzora nad brezposelno osebo B.B., rojenim 22. 4. 1979, stanujočega C.. ZRS za zaposlovanje je štel, da bi bila izvedba postopka nadzora nad B.B. nesmotrna iz več razlogov. Tudi v kolikor bi torej sodišče prve stopnje sledilo toženi stranki in počakalo na odločitev glede zakonitosti izbrisa iz evidence brezposelnih oseb, kot predhodnega vprašanja, bi prišlo do istega rezultata, saj so bile s strani pritožbenega sodišča odpravljene odločbe Zavoda RS za zaposlovanje o tem, da tožnik na podlagi prvega odstavka 129. člena v povezavi s 130. členom ZUTD ni aktivni iskalec zaposlitve in da se ga preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb z dnem dokončnosti te ugotovitve. V času odločanja sodišča prve stopnje je že bila pravnomočna odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Psp 492/2017 z dne 1. 3. 2018 na podlagi, katere je status tožnika pri Zavodu RS za zaposlovanje bil takšen, da je bil v spornem obdobju v evidenci brezposelnih oseb. Navedeno je po stališču pritožbenega sodišča pomembno za odločitev v tem postopku.

15. Držijo navedbe v pritožbi, da morajo pogoji za pridobitev pravic biti izpolnjeni ves čas prejemanja pravic iz javnih sredstev. Pri tem mora CSD ves čas trajanja pravic iz javnih sredstev po uradni dolžnosti spremljati, ali so nastopile spremembe iz drugega oziroma tretjega odstavka 42. člena, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice, ker upravičenec do pravice iz javnih sredstev ni več upravičen, ali je upravičen v nižjem znesku ali za krajše obdobje, in začeti postopek po uradni dolžnosti.

16. Tožnikova pravica do denarne socialne pomoči in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je v odločbi z dne 15. 11. 2016 trajala do 31. 5. 2017. V tem času Center za socialno delo ni ugotovil, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na spremembe odločbe. Vendar lahko Center za socialno delo po 43. členu ZUPJS v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev ob pogojih, ki jih ta člen določa. Pogoji pa so, da je oseba podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov, ali je sporočila neresnične podatke. CSD, ki je postopek po uradni dolžnosti začel 2. 6. 2017 bi tako moral uporabiti 43. člen ZUPJS, ta pa mu ne omogoča izdajo izpodbijane odločbe iz navedenih razlogov.

17. Dosedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena. V posledici tega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).