Jedro

ZKP v 562. členu določa, da osebam, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1. januarjem 1954 in ki zaradi preteka roka iz 1. odstavka 539. člena zakona ne bi mogle uveljavljati pravice do povrnitve škode, ta pravica zastara v treh letih od dneva uveljavitve zakona, torej od 1. januarja 1995. Dne 5.6.2002 postavljeni odškodninski zahtevek je glede na določbo 562. člena ZKP že zastaran.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnicam plačati odškodnino v znesku 7.403.220 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.8.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo proti delni zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki jo je vložila tožeča stranka, je sodišče druge stopnje zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in glede teka zakonskih zamudnih obresti sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odločilo, da te obresti tečejo od 1.1.2000 dalje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v okviru zavrnitve tožbenega zahtevka preko zneska 7.403.220 SIT (torej glede zneska 4.476.780 SIT) uveljavlja revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, ali pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje. Pri izračunu oškodovanja tožnic sodišče ni upoštevalo vrednosti otroškega dodatka, ki bi ga dobival pokojni L. K., čeprav je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 10.11.1999 svoj zahtevek glede prikrajšanja tožnic zaradi očetove odsotnosti natančno razčlenila tudi glede otroških doklad. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v nasprotju s podatki spisa pritožbeno izpodbijanje v tej smeri smatralo za pritožbeno novoto. Zmotna je tudi pravna presoja glede zastaranja zahtevka tožeče stranke za izgubljeni zaslužek matere kot gospodinje v času neutemeljenega odvzema prostosti. Pri tem se revizija sklicuje na določilo 562. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta daje osebam, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1.1.1954 in za katere zaradi preteka roka iz 1. odstavka 539. člena zakona ne bi bilo mogoče uveljavljati pravice do povrnitve škode, pravico, da lahko uveljavljajo povrnitev škode v treh letih od dneva, ko začne veljati zakon (torej od 1.1.1995 dalje). Ker so tožnice zahtevek toženi stranki podale dne 25.8.1997, so glede na določbo 540. člena ZKP uveljavljale plačilo odškodnine v zakonsko določenem 3-letnem roku. Sicer pa po mnenju revizije ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, ni bil pravočasen. Tožeča stranka je namreč svoj zahtevek opredelila že v tožbi z dne 12.2.1998, zaradi česar bi morala tožena stranka podati ugovor zastaranja najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, ko je bil ta končan vsaj glede temelja tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na revizijsko trditveno podlago se revizijsko izpodbijanje nanaša le na oceno sodišča druge stopnje, da gre pri pritožbeni graji neupoštevanja otroških doklad, ki jih je poleg plače dobival pokojni oče tožnic, za pritožbeno novoto in na odločitev, s katero sta nižji sodišči sprejeli ugovor zastaranja zahtevka za povrnitev škode iz naslova izgube materialne koristi, ki bi jo tožnice imele, če bi njihova mati v času, ko ji je bila odvzeta prostost, opravljala gospodinjsko delo. Vendar pa revizijski očitki v omenjenih smereh niso utemeljeni.

L. K. je bil pred izvršitvijo zaporne kazni višji finančni inšpektor V. in je glede na svoj položaj prejemal plačo, ki je v izpodbijani sodbi prevedena v današnje razmere z upoštevanjem plače, ki jo sedaj dobiva državni uslužbenec enakega ranga. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve, po katerih primerljiva plača državnega uslužbenca v razmerah ob sojenju predstavlja bruto znesek 295.256 SIT, kar predstavlja neto izplačilo v znesku 205.645 SIT. Navedeni znesek je bil upoštevan za obdobje 36 mesecev, kar znese 7.403.220 SIT. Res je, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 10.11.1999 navedla, da so bile tožnice prikrajšane poleg plače tudi za vse dodatke, ki jih je oče prejemal, torej otroške, družinske in položajne doklade, zaradi česar bi primerljiv dohodek glede na današnje razmere znašal 330.000 SIT na mesec, vendar pa je prišlo na glavni obravnavi dne 5.6.2002 do "spremembe" tožbenega zahtevka: tožeča stranka je umaknila tožbeno trditveno podlago, ki se nanaša na dodatke k plači, saj je dobesedno navedla, da uveljavlja "neto plačo očeta tožnic, ki ob primerjavi znese 295.256 SIT na mesec". Omenjeni znesek predstavlja primerljivo bruto plačo, ki jo je tožeča stranka opredelila kot neto plačo, vendar očitno brez dodatkov in doklad.

Tožbeni zahtevek, postavljen dne 5.6.2002 (list. št. 78 spisa) potemtakem predstavlja spremembo tožbe, kakor jo je tožeča stranka opredelila v svoji pripravljalni vlogi z dne 10.11.1999. Gre za nov zahtevek, v okviru katerega je sodišče prve stopnje pri izračunu višine odškodnine lahko upoštevalo le neto plačo pokojnega L. K., preračunano na sedanje razmere, ta pa ne znese 295.256 SIT mesečno, temveč le 205.645 SIT na mesec. Ob takšnem stanju je sodišče druge stopnje utemeljeno štelo pritožbeno uveljavljanje otroških doklad, ki naj bi jih dobival L. K., za pritožbeno novoto, ki je po določbi 337. člena ZPP nedovoljena in je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z ugotovitvijo v sodbi sodišča druge stopnje, da otroški dodatki niso sestavni del neto plače, temveč gre za posebne pravice iz socialne kategorije. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena torej ni podan.

Pravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na ugovor zastaranja glede odškodninskega zahtevka iz naslova izgube premoženjske koristi zaradi odvzema prostosti materi tožnic. Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 70/94) v 562. členu določa, da osebam, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1. januarjem 1954 in ki zaradi preteka roka iz 1. odstavka 539. člena zakona ne bi mogle uveljavljati pravice do povrnitve škode, ta pravica zastara v treh letih od dneva uveljavitve zakona, torej od 1. januarja 1995. Vprašanje zastaranja tega dela tožbenega zahtevka je torej treba presojati glede na omenjeno zakonsko določbo. V tem okviru pa izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek, ki se nanaša na škodo zaradi materinega odvzema prostosti, opredelila šele na glavni obravnavi dne 5.6.2002 (list. št. 78). Šele tedaj je bil ta del zahtevka sposoben za obravnavanje in šele tedaj in "takoj za tem" je tožena stranka podala materialnopravni ugovor zastaranja. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ne more biti nobenega dvoma, da je dne 5.6.2002 postavljeni odškodninski zahtevek glede na določbo 562. člena ZKP že zastaran. Revizija v tem obsegu v nasprotju s podatki spisa zatrjuje, da je tožeča stranka ta del zahtevka postavila in opredelila že v svoji tožbi in ga razdelila na del, ki se nanaša na odškodnino po materi in na del, ki se nanaša na odškodnino po očetu. Za obravnavanje sposoben tožbeni zahtevek je namreč glede tega dela tožbe tožeča stranka postavila šele 5.6.2002. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah in na določbi 562. člena ZKP sprejeti pravni razlagi je tudi odveč pravna presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na uporabo določb 8. točke 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja št. XCV1 k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.