Jedro

Tožnik je dolžan opravljati dimnikarsko službo. Uporabniku mora zagotoviti redno in pravočasno storitev. Čeprav gre za javno gospodarsko službo, pa je tožnik prost svoje obveznosti, če mu uporabnik neupravičeno onemogoči izvajanje storitve. Tudi za ta primer velja, da obveznost ugasne, kadar njeno izpolnitev prepreči nasprotna stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88614/2008 z dne 31. 10. 2008 v veljavi glede zneska 15,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2008 dalje. V preostalem je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu pa je naložilo, da mora tožniku povrniti 9,54 EUR izvršilnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se je zoper zavrnilni del sodbe pravočasno pritožil s predlogom za njeno spremembo. Pri tem se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Napačno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da sta bila preostala dva tožnikova obiska pri tožencu nepotrebna, ker je tožnik že s prvim neuspešnim obiskom izpolnil svojo dolžnost po uredbi in pridobil podlago za prijavo toženca pristojni inšpekciji. Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju: Uredba) namreč koncesionarja zavezuje, da svoje storitve opravi pri vseh uporabnikih dimnih naprav. Uredba pa nikjer ne določa, da je koncesionar z odklonitvijo uporabnika prost te svoje obveznosti in tudi ne, da je dolžan opraviti le en obisk pri uporabniku. Po navodilu pristojne inšpekcije je moral tožnik v takšnih primerih opraviti tri obiske. Prijavo je lahko podal šele po tem, ko je uporabnika o svojem obisku obvestil dvakrat, prvič priporočeno in drugič priporočeno s povratnico. Tožnik je po navedenem tožencu upravičeno izstavil račun za tri neuspešne obiske, zato bi moralo sodišče zahtevku v celoti ugoditi.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je že plačal znesek, ki mu ga je naložilo sodišče, čeprav je prepričan, da ni kršil predpisov. Vztraja, da mu je tožnik pošiljal dimnikarje brez najave. V spornem obdobju ni imel koncesije in tudi še danes je nima za vse kurilne narave na območju občine Novo mesto. Tožnik naj zato predloži seznam, na katerem je tudi toženčeva kurilna naprava. Če takšnega seznama nima, je tožnik nepooblaščeno obdeloval toženčeve osebne podatke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbe, s katero se konča postopek v sporu majhne vrednosti, po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v pritožbi poskuša prav to, ko se sklicuje na domnevno navodilo pristojne inšpekcije o pogojih za prijavo uporabnikov, ki odklanjajo ali onemogočajo izvajanje obveznih dimnikarskih storitev. Tožnikova trditev, da je v ta namen dolžan pri uporabniku opraviti vsaj tri neuspešne obiske, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi v nobenem primeru ne sme upoštevati. Sicer pa morebitna takšna koncesionarjeva dolžnost nima opore v Uredbi, medtem ko zatrjevanega navodila tožnik v dokaznem postopku ni predložil, ampak ga je prvič omenil šele v pritožbi, torej prepozno.

6. Uporaba storitev dimnikarske službe je po Uredbi obvezna (drugi odstavek 6. člena). Brez dvoma je tožnik dolžan opravljati dimnikarsko službo v skladu z Uredbo in s koncesijsko pogodbo. Uporabniku mora zagotoviti redno in pravočasno storitev (prvi odstavek 22. člena Uredbe). Čeprav gre za javno gospodarsko službo, pa je tožnik prost svoje obveznosti, če mu uporabnik neupravičeno onemogoči izvajanje storitve. Tudi za ta primer velja splošno pravilo iz prvega odstavka 117. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da obveznost ugasne, kadar njeno izpolnitev prepreči nasprotna stranka.

7. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da sme tožnik terjati od toženca plačilo samo za en svoj neuspešen obisk, ne pa tudi na preostala dva. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

8. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Tožnik do njihovega povračila ni upravičen, ker je s pritožbo propadel, zato jih mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sam.