Jedro

Tožnik ni upravičen do valorizacije denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-21/97-10 (Ur.l. RS, št. 58/92), če je v obravnavanem obdobju prejemal nadomestilo v najnižjem znesku in sicer v višini 80% zajamčene plače po zakonu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se od nje obračunavajo. To nadomestilo se je v skladu s 3. odst. 31. člena ZZZPB valoriziralo z vsakokratnim povečanjem zajamčenega osebnega dohodka (plače) po zakonu, zato ni pravne in dejanske podlage za uporabo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, saj se je citirana določba nanašala le na tiste prejemnike denarnega nadomestila, katerim je bilo nadomestilo odmerjeno po 24. členu ZZZPB in se je usklajevalo z gibanjem povprečnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih v RS.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna valorizacija denarnega nadomestila za brezposelnost na osnovi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-21/92-10, z dne 19.11. 1992. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi, kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Tožnik je pri tožencu vložil zahtevo za valorizacijo denarnega nadomestila za brezposelnost na osnovi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-21/92-10 (Ur.l. RS, št. 58/92) in je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec zahtevo utemeljeno zavrnil. Tožnik je namreč prejemal denarno nadomestilo na podlagi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, št. R/45/91, z dne 25.2.1991 v najnižjem znesku in sicer v višini 80% zajamčene plače po zakonu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se od nje obračunavajo. Z navedeno odločbo je bilo torej tožniku odmerjeno denarno nadomestilo po 3. odst. 21. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91-69/98) in se je valoriziralo z vsakokratnim povečanjem zajamčenega osebnega dohodka (plače) po zakonu. Za to ni pravne in dejanske podlage za uporabo navedene odločbe US RS, saj v tožnikovem primeru valorizacija ni bila izvedena na podlagi razveljavljenih sklepov pristojnega ministra.

Vsemu navedenemu pritožba dejansko ne oporeka. Povdarja le invalidnost ter socialno stanje, kar pa glede na vse obrazloženo za presojo konkretne zadeve ne more biti upoštevno.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.