Jedro

Tožnik s tožbenim zahtevkom, da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas dela med prestajanjem kazni zapora, uveljavlja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz razmerja, ki je podobno delovnemu razmerju, za sporno obdobje. Zato gre za socialni spor v smislu 1. točke 1. odstavka 7. člena ZDSS-1. Za odločanje v tem sporu je zato podana stvarna pristojnost socialnega sodišča v okviru Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se obravnavani socialni spor odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 335,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni stvarno pristojno za sojenje v sporu tožeče in tožene stranke zaradi priznanja delovne dobe za čas prestajanja zaporne kazni (točka I izreka), zato bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper sklep se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi, kjer gre nesporno za spor med obsojencem in Republiko Slovenijo, ne gre za pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, pač pa za pravico iz naslova opravljanja dela, torej za premoženjsko pravni zahtevek. Tožnik se s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za delovno razmerje, strinja, saj gre pri delu oseb, ki med prestajanjem kazni zapora na območju Republike Slovenije delajo s polnim delovnim časom, za posebno ureditev. Zato tožnik meni, da mu kot osebi, ki med prestajanjem kazni zapora na območju Republike Slovenije dela s polnim delovnim časom, v skladu s ZPIZ-1 pripada pravica do obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja najmanj v obdobju od 1. 1. 2005 do 1. 1. 2013. Pravica iz pokojninskega zavarovanja nikakor ni pravica iz naslova opravljanja dela, zato tožnikov zahtevek nima nikakršne narave premoženjsko pravnega zahtevka. S prenosom pristojnosti sodišče prve stopnje prejudicira sam tožbeni zahtevek. V skladu s 1. točko 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 je delovno in socialno sodišče vsekakor pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in kot stvarno pristojno določi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v A., tožeči stranki pa prizna stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, temveč za spor med obsojencem in Republiko Slovenijo, poleg tega pa predmet spora niso pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ampak pravice iz naslova opravljanja dela, torej gre za premoženjsko pravni zahtevek. Za odločanje v tem sporu delovno in socialno sodišče po stališču sodišča prve stopnje ni stvarno pristojno, zato se je na podlagi 274. člena ZPP izreklo za nepristojno in bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v A. ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi, ker ne gre za individualni delovni spor. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da za odločanje o tožbenem zahtevku ni stvarno pristojno redno sodišče, ker tožbeni zahtevek nima le narave premoženjskega zahtevka, zato je določitev sodišča prve stopnje, da po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani, napačna. Tožnik s tožbenim zahtevkom, da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas dela med prestajanjem kazni zapora, uveljavlja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz razmerja, ki je podobno delovnemu razmerju, za obdobje od 1. 1. 2005 do 1. 1. 2013. Zato gre za socialni spor v smislu 1. točke 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Za odločanje v tem sporu je podana stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vendar, iz že navedenih razlogov, za odločitev ni pristojen Zunanji oddelek v A., ampak socialno sodišče v okviru Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Kot izhaja iz navedenega, je pritožba delno utemeljena, zato ji je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki II izreka spremenilo kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišče prve stopnje .

Pritožbeno sodišče je po 2. odstavku 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožeča stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 2. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka in sicer za postopek s pritožbo znesek 254,80 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22% DDV na odvetniške stroške, kar je skupaj 355,00 EUR.