Jedro

Z dnem uveljavitve ZST-1 (1.10.2008) je ZST prenehal veljati. V postopkih, ki že potekajo, se takse do pravnomočnega zaključka tega postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Vse ostale določbe ZST-1, torej tudi tiste, ki urejajo pogoje in postopek za oprostitev plačila sodnih taks, pa se uporabljajo že od uveljavitve novega zakona dalje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje napadeni sklep spremeni tako, da zavrne predlog za oprostitev plačila sodnih taks, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o sodnih taksah, upoštevaje, da se je pravdni postopek začel leta 2001. Sodišče bi tudi moralo pozvati toženo stranko, da predloži potrdilo o premoženjskem stanju in da podrobneje pojasni socialne in premoženjske razmere svoje družine. Moralo bi upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih tožena stranka preživlja in dohodke, prejemke ter naravo premoženja, ki ga ima tožena stranka in njegov zakonec. Darila in dediščine predstavljajo v pretežni meri objekt, v katerih živi, ostalo pa so nepremičnine, ki se iz razlogov na trgu ne prodajajo in predstavljajo zgolj računsko vrednost. Sodišče ne opravi presoje, okoliščin, kot so življenje tožene stranke, da je starejši bolan upokojenec s pokojnino 376,00 EUR mesečno, ki si jo deli z zakonsko ženo, ki je brez premoženja, nezaposlena in brez dohodkov. Niso upoštevani tudi izdatki ter izračun, da pride na družinskega člana 189,00 EUR.

Pritožba je utemeljena.

Ni sicer utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba uporabiti še prej veljavni Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004, uradno prečiščeno besedilo – ZST-UPB1; v nadaljevanju: ZST). Po končni določbi 1. odstavka 43. člena novega Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008; v nadaljevanju: ZST-1) je z dnem uveljavitve tega zakona (torej z dnem 1.10.2008 - glej 44. člen ZST-1) prenehal veljati prejšnji zakon. V skladu z določbo 39. člena ZST-1 pa se v postopkih, ki že potekajo (takšen je torej tudi predmetni postopek, ki se je začel z vložitvijo tožbe dne 30.4.2001), takse do pravnomočnega zaključka tega postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. To pa pomeni, da se vse ostale določbe, torej tudi tiste, ki urejajo pogoje in postopek za oprostitev plačila sodnih taks, uporabljajo že od uveljavitve novega zakona dalje.

Pač pa ima pritožnik prav, ko opozarja, da se je sodišče prve stopnje zadovoljilo le z ugotovitvijo, da razpolaga tudi s premoženjem v vrednosti 200.000,00 EUR, katerega je prejel kot dediščino oziroma kot darilo, pri čemer poudarja, da gre za nepremično premoženje, ki ne služi tožnikovemu preživljanju. Pritožnik bi bil zgolj upoštevaje podatke o njegovih izjemno nizkih dohodkih (mesečna pokojnina v višini 376,00 EUR) ter ob dejstvu, da s tem preživlja tudi svojo nezaposleno ženo, ki nima nobenih dohodkov, vsekakor upravičen do oprostitve plačila sodnih taks, kar je mogoče smiselno razbrati tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa. Pravno odločilno okoliščino za diametralno nasprotno odločitev, pa po stališču prvostopnega sodišča predstavlja omenjeno premoženje, ki pa po presoji pritožbenega sodišča vendarle sama po sebi še ne predstavlja ustrezne podlage za zaključek, da se s plačilom sorazmerno visoke sodne takse za pritožbo, ne bodo ne le občutno zmanjšala tožnikova sredstva, namenjena preživljanju dveh oseb, temveč bi bilo v določenem obdobju takšno preživljanje celo v celoti onemogočeno. Zato v konkretnem primeru ni bila v celoti pravilno uporabljena materialnopravna določba 4. odstavka 11. člena ZST-1, po kateri mora sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila taks skrbno presoditi vse okoliščine, predvsem premoženjsko stanje stranke in vseh družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa je bilo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in sicer o tem, za kakšno vrsto premoženja gre, ali gre morebiti tudi za denar ali za premoženje, ki je lahko hitro ali sploh vnovčljivo, torej za takšno, ki bi lahko predstavljalo podlago za kritje potreb preživljanja tožnika in njegove žene kljub plačilu sodne takse za pritožbo, ali pa res za objekt, katerega tožnik potrebuje za bivanje ter za nepremičnine, „ki se iz razlogov na trgu ne prodajajo in predstavljajo samo računsko vrednost“. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijani sklep ter zadevo vrniti v nov postopek.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tudi v okviru pooblastila iz 4. odstavka 12. člena ZST-1 preveriti, za kakšno vrsto premoženja gre, in po potrebi tudi z ustreznim materialnim procesnim vodstvom vzpodbuditi tožnika, da bo predložil dokaze o zatrjevanem nepremičnem premoženju, prav tako pa bo treba ovrednotiti tudi podatek iz tožnikove izjave o premoženjskem stanju, ki prikazuje vrednost 5.000,00 EUR pri postavki – lastništvo kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki daje dohodke (dobiček).