Jedro

OZ ni predpisal, katera teorija vzročnosti velja. Ravno zato, ker so primeri zelo različni in ker je treba upoštevati, da vzrok ne sme biti preveč tuj oziroma oddaljen nastali posledici. V obravnavanem primeru je imela tožnica nekaj degenerativnih sprememb pred prometno nesrečo in te so tudi soprispevale po ugotovitvah sodišča prve stopnje k sedanjim težavam, nato je nastopila poškodba v konkretni prometni nesreči in za tem še nova prometna nezgoda s ponovno poškodbo vratne hrbtenice. V tem primeru je treba uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 4.019,20 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3.300,00 EUR s pripadki).

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka v delu, s katerim ni uspela. Odškodnina je prenizka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To izhaja iz ugotovitev izvedenca dr. S.. Gre za srednje hudo poškodbo. Tožnica ima hude posledice, ki se kažejo v funkcionalnem delu, ki ga pritožba povzema. Pred kratkim je rodila. Vse to je opisala, ko je bila zaslišana kot stranka. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je pripisati ¼ posledicam iz nesreče 12.7.2006 in degenerativnim spremembam. Po nesreči 12.7.2006 ni šla na kontrolni pregled, ker kaže na blagost poškodbe, ki jo je takrat utrpela. Do poškodb pa ni imela nobenih težav zaradi degenerativnih sprememb. Opozarja na novejšo sodno prakso, da so upoštevne predhodne degeneracijske spremembe le, če so bile že pred dogodkom in izražene v obliki telesnih bolečin ali zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tega pri tožnici ni bilo. Nikakor pa ne more biti ta delež, tudi če bi to držalo, ¼, največ 1/8. Sodišče je priznalo 3.467,00 EUR, moralo pa bi, če bi bilo 100 %, 5.200,00 EUR oziroma v celoti. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Strah je bil intenziven, saj se je ustrašila ob dogodku in tudi za posledice. Bila bi upravičena do 800,00 EUR. Ne strinja se z odločitvijo glede obsega priglašenih stroškov. Sodišče ni priznalo stroške za zahtevek pred pravdo. Po tarifni številki 38 bi moralo. Tožnica je dobila pred sodiščem dvakrat višjo odškodnino od plačane, zato je upravičena do zahtevka. Treba je priznati tudi stroške izdelave odškodninskega zahtevka. Sodišče ni priznalo 40 točk za dve urgenci za razpis naroka. Gre za potrebne stroške, saj sodišče ni razpisalo naroka skoraj dve leti.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vzročna zveza za tožničine poškodbe v zvezi s škodnim dogodkom oziroma prometno nesrečo moč pripisati zavarovancu tožene stranke do ¾. Meni, da je sodišče zmotno sledilo izvedencu medicinske stroke, ki je ugotovil, da je del fizičnih bolečin in posledic moč pripisati degenerativnim spremembam, ki jih je imela tožnica pred škodnim dogodkom (7.11.2005), del pa škodnemu dogodku, ki se je zgodil in v katerem je tožnica ponovno utrpela zvin vratne hrbtenice po škodnem dogodku (dogodek 17.7.2006), skupaj ocenjeno na ¼. Pritožba meni, da bi sodišče moralo uporabiti novejšo sodno prakso, ki to razmeji drugače. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da če bi sodišče prve stopnje sledilo nekaterim mnenjem iz teorije, da je presežena adekvatna vzročnost (glej priloga Pravne prakse, dr. V. Bergant Rakočević, priloga z dne 29.1.2009), bi bilo treba pripisati poškodbe tisti vzročnosti, ki je bila zadnja in ki je tudi pripeljala do funkcionalnih težav oziroma fizičnih bolečin. To pa je v tožničinem primeru druga nezgoda z zvinom vratne hrbtenice. Pritožbeno sodišče opozarja, da OZ ni predpisal, katera teorija vzročnosti velja. Ravno zato, ker so primeri zelo različni in ker je treba upoštevati, da vzrok ne sme biti preveč tuj oziroma oddaljen nastali posledici. V našem primeru je imela tožnica nekaj degenerativnih sprememb pred prometno nesrečo in te so tudi soprispevale po ugotovitvah sodišča prve stopnje k sedanjim težavam, nato je nastopila poškodba v konkretni prometni nesreči in za tem še nova prometna nezgoda s ponovno poškodbo vratne hrbtenice. V tem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča treba uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti. Izvedenec je namreč lahko razmejil posledice tako, da je iz vtoževane škode iz prometne nesreče tožena stranka odgovorna do ¾, ker so poškodbe v zvezi s protipravnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke v takšni vzročni zvezi. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ni mogoče v vseh primerih avtomatično uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti in da premočrtnega odgovora na to vprašanje ni. V konkretnem primeru pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in nato s sklepanjem sodišča prve stopnje.

Pritožba meni, da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino, saj bi moralo ugoditi zahtevku v celoti (iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti do 5.200,00 EUR, če je 100 % odgovornost tožene stranke). Sodišče prve stopnje je za ¾ vzročnosti prisodilo 2.600,00 EUR odškodnine. Glede na čas sojenja na prvi stopnji in primerljive primere iz sodne prakse, je odškodnina primerna. Pri tožničini celotni škodi je namreč treba še prišteti odškodnino, ki jo je tožena stranka plačala 28.3.2007 in sicer je ta znesek valoriziran na dan glavne obravnave znesel 3.633,30 EUR. Tožnica še dela, čeprav ne več na istem delovnem mestu, saj ima zaradi prisilne drže težave s hrbtenico. Pritožba trdi, da dejstvo, da po drugi prometni nesreči tožnica ni šla na kontrolni pregled, kaže, da ni utrpela tako hude škode, da bi jo upoštevali pri odškodnini za prvo odškodnino. V tem delu se je sodišče prve stopnje oprlo ne le na zdravniško dokumentacijo in izpovedbo tožnice, ampak predvsem na izvedeniško mnenje. Tožeča stranka tega mnenja ni uspela izpodbiti in sodišče prve stopnje mu je sledilo in pritožbeno sodišče tej dokazni oceni ne ugovarja. Višina za 100 % pa je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse (glej primer 329 in naprej v knjigi Dnevna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV 2001).

Primerna je tudi višina odškodnine iz prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo še 500,00 EUR do zneska 800,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Tožničina škoda ni katastrofalna ali pa zelo huda, tako da sodišče prve stopnje ni moglo presoditi višje odškodnine za strah za izid zdravljenja. Primarni pa tudi ni bil tako visok, da bi morala jemati pomirjevala ali iskati pomoč pri psihiatru.

Pritožba še graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka, ko je plačala 28.3.2007, kar je pred vložitvijo tožbe nesporni znesek, poravnala tudi 132,19 EUR stroškov za odškodninski zahtevek. V tem delu je pokrit pravdni strošek zahtevka pred pravdo in tudi bil plačan pred vložitvijo tožbe. Tožnica je torej vedela, da tožena stranka višjega zneska ne bo plačala in je vložila tožbo in je dobila tolikšen del pravdnih stroškov, kot je v tožbi uspela. Ker je tožena stranka plačala stroške zahtevka, je s tem izpolnila obveznost iz Odvetniške tarife, ki res priznava oškodovancu stroške za odškodninski zahtevek pred pravdo. Ne prizna pa Odvetniška tarifa stroške za pritožbo pred pravdo in v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno predpravdne stroške zavrnilo. Le če tožena stranka ne bi plačala stroškov za zahtevek, bi tožena stranka v skladu z uspehom lahko priglasila stroške za odškodninski zahtevek pred pravdo. Pritožba še meni, da bi ji morali priznati tudi stroške za urgenco. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi sodišče razpisalo narok tudi, če tožeča stranka ne bi urgirala. Sodišče je štelo celoten uspeh v pravdi, saj je tožena stranka plačala nesporni del pred vložitvijo tožbe. Zato ne more biti podlaga za izračunavanje uspeha drugačna, kot to v pritožbi želi pritožnica. Sodišče se je zato pravilno oprlo na določbe 2. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP. Enako velja za stroške izvedeniškega mnenja. Dokazno breme glede višine je na strani tožeče stranke in je sodišče uspeh presojalo glede na uspeh v pravdi. Tudi vzročno zvezo dokazuje tožeča stranka. Zato ni mogoče stroškov izvedenca, ki je tudi odgovarjal na vprašanja v zvezi z vzročno zvezo, porazdeliti drugače, kot po uspehu.