Jedro

Nadomestilo, ki ga prejema delavec - invalid zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne predstavlja dela plače niti nadomestila plače, ki bi se vštelo v osnovo za odmero odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da obstoji prednostna terjatev iz naslova glavnice v višini 1.011,80 EUR in navadna terjatev iz naslova kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 389,63 EUR in pravdnih stroškov v znesku 105,62 EUR, z nadaljnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja, to je od 12. 10. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji prednostna terjatev tožnice do tožene stranke kot prednostna terjatev iz naslova glavnice v višini 1.143,63 EUR in navadnih terjatev iz naslova kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 360,62 EUR in pravdnih stroškov v znesku 119,10 EUR, z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja, to je od 12. 10. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 46,41 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bila tožnica od 1. 4. 1971 do 30. 6. 2006 zaposlena pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih, ko ji je po 35 letih delovne dobe pri istem delodajalcu prenehalo delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 27. 11. 1991 je pridobila pravico do razporeditve na drugo ustrezno – fizično lažje delo ter pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu. Zaradi tega je tudi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je prejemala plačo, kot jo je določala pogodba o zaposlitvi glede na lažjo delo, ki ga je opravljala, istočasno pa je od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejela nadomestilo plače. Sodišče prve stopnje je odločilo, da pripada tožnici odpravnina, glede na višino dejansko prejete plače pri toženi stranki, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj je kombinirano povzelo razlogovanje Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 227/2009, pri tem pa ni navedlo odločilnih dejstev za zavrnitev zahtevka. Ne glede na odsotnost odločilnih dejstev pa tožnica zatrjuje, da ji delodajalec v času, ko je postala na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ invalid, ni izplačal nobene denarne pravice. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi prezrlo bistveno okoliščino, da kot invalid III. kategorije invalidnosti tožnica ni imela druge možnosti, kot da sprejme lažje in slabše plačano delo glede na preostalo zdravstveno zmožnost. Sodišče je prezrlo namen zakonodajalca, kot izhaja iz 2. odstavka 66. člena ZDR. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je 66. člen ZDR sprejet v času, ko je veljala ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, po kateri se je v osnovo za odmero odpravnine trajno presežnim delavcem vštevalo nadomestilo plače ali delna invalidska pokojnina, ki so jo ti prejemali skladno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pomembno je, da se osnova za odmero odpravnine ni v ničemer spremenila glede na določbe ZDR/90, kakor tudi ne način obračunavanja in izplačevanja navedenih pravic iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato bi bilo potrebno 2. stavek 1. odstavka 109. člena ZDR razumeti in razlagati ter uporabiti bistveno drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 227/2009. Po mnenju pritožbe se v obravnavanem primeru dejansko pokaže pravna praznina, saj ZDR v 66. členu določa le pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Vendar mora sodišče zaradi zagotavljanja enakosti pred zakonom to praznino zapolniti tako, da zagotovi delavcem v enakem položaju enake pravice. Tako med pravice nedvomno sodi tudi pravica do odpravnine, ki pripada delavcu po 109. členu ZDR. Ker je v primeru invalidov, pri uresničevanju drugih pravic iz delovnega razmerja, siceršnjo pravilo sorazmernosti izključeno, 109. člen ZDR ni dopustno gramatikalno razlagati tako, da se izniči intencija zakonodajalca (odločba opr. št. Up-243/02-11 z dne 6. 11. 2003). Namen zakonodajalca je bil ohranitev nespremenjenih pravic, kot so glede na veljavno zakonodajo in ustaljeno sodno prakso veljale v času sprejema zakona, razen v primerih, ki jih izrecno določa zakon. Vendar s tem, ko je sodišče zavzelo stališče, da se odpravnina odmeri le od plače, ki jo je delavec invalid, ki opravlja lažja dela, prejel, pravico delavca do odpravnine za to kategorijo delavcev prepolovi in izniči določbo 66. člena ZDR. Ta člen ima namreč namen zagotoviti po višini enako neodtujljivo pravico, katere namen je zagotoviti socialno in ekonomsko pomoč delavcu – invalidu ob prehodu v brezposelnost in to v višini kot pripada ostalim delavcem, ki delajo na primerljivih delovnih mestih polni delovni čas. To pomeni, da je potrebno pri invalidih II. In III. kategorije, ki delajo krajši delovni čas od polnega, dejansko prejeto plačo preračunati na polni delovni čas, torej znesek za izračun osnove podvojiti. Pri invalidih, ki delajo na lažjih delih, vendar s polnim delovnim časom, pa je potrebno dejansko prejeti plači prišteti nadomestilo, ki ga prejemajo iz naslova invalidnosti. Pritožba se sklicuje na zadevo opr. št. Pdp 526/2008. Po mnenju tožnice je napadena razlaga zakona in obravnava pravice, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, diskriminatorna. Tožnico postavlja v neenak položaj, kar je po 14. členu Ustave RS nedopustno, če tega izrecno ne določa zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V 1. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je kot osnova za odmero odpravnine določena povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V sporni zadevi je jedro spora vsebina pojma „povprečna mesečna plača“ (in s tem osnova za odmero odpravnine) tožnice, ki je invalidka in je poleg plače (za polni delovni čas) iz naslova sklenjene pogodbe o zaposlitvi istočasno prejemala tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (133. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji).

S sprejemom novega ZDR je bil uveden pogodbeni princip delovnega razmerja (1. odstavek 1. člena ZDR). Ker se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom določeno drugače (1. odstavek 11. člena ZDR), tudi za pogodbo o zaposlitvi velja 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki v 1. odstavku določa, da pri sklepanju dvostranskih pogodb udeleženci izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. ZDR v prvem odstavku 4. člena delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katero se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Predmet vzajemnih dajatev v delovnem razmerju je torej osebno opravljanje dela v zameno za plačilo. O enaki vrednosti vzajemnih dajatev v delovnem razmerju je ob upoštevanju 42. člena ZDR mogoče govoriti takrat, kadar delodajalec delavcu za opravljeno delo zagotovi ustrezno plačilo v skladu z določbami 126. do 130. člena in 137. člena ZDR. V citiranih določbah ZDR ni podlage za to, da bi denarno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu predstavljalo sestavni del plače in se posledično štelo v osnovo za odmero odpravnine.

V skladu z 2. odstavkom 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. V 127. členu ZDR je opredeljeno, na katerih osnovah se določi posamezna sestavina plače: osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, delovno uspešnost upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, dodatki pa se določajo za posamezne pogoje dela. Plača je torej protidajatev za osebno opravljanje dela, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi. Namen denarnih nadomestil iz invalidskega zavarovanja je drugačen in izven okvirov pogodbenega koncepta delovnega razmerja. Z osebnim zavarovanjem se zavarovancem na podlagi dela, prispevkov in po načelih vzajemnosti in solidarnosti, zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi (1. odstavek 3. člena ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.). Gre za protidajatev, ki jo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplača zavarovancu, ker ta plačuje prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje in ne gre za plačilo za osebno opravljanje dela. Temelj za izplačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo torej invalidsko zavarovanje tožnice.

Denarnih prejemkov tožnice iz invalidskega zavarovanja ni mogoče šteti za nadomestilo plače iz 137. člena ZDR, saj primeri upravičeni do nadomestila plače, ki so našteti v 137. členu, denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja izrecno ne vključujejo. Nadomestilo upravičencu ni izplačano za primer opravičene odsotnosti z dela, temveč ga ta prejme poleg plače, kot samostojno dajatev iz naslova zavarovanja pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in nadomestilo tudi izplačuje delavcu zavod in ne delodajalec (143. člen ZPIZ). Prav tako je glede tega pravnega vprašanja v identičnih sporih zavzelo jasno stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009, s katero je spremenilo odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 526/2008, na katero se neutemeljeno sklicuje tožnica v pritožbi.

Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi zavzelo stališče, da Konvencija o pravicah invalidov (MKPI, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe 10/2008) zagotavlja le pravico do enakega plačila za enakovredno delo, ne zahteva pa, da se materialni položaj delavca (torej tudi višina odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zaradi njegove invalidnosti ne sme poslabšati.

Stališče sodišča prve stopnje, da se v osnovo za odmero odpravnine delavcu invalidu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega oziroma polni delovni čas na drugem ustreznem delu (kjer je nižja plača), všteva le plačilo, ki ga je prejel za delo po dejanski delovni obveznosti, je skladno tudi s Konvencijo Mednarodne organizacije dela, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/1984). Ta v prvem odstavku 12. člena, kot eno od možnih pravic, ki jih ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, določa pravico do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače, izplačuje pa ga neposredno delodajalec, ali pa se izplačuje iz sklada ustanovljenega iz prispevkov delodajalcev. To določbo je ZDR povzel v 109. členu, ki je višino odpravnine določil v odvisnosti od delovne dobe delavca pri delodajalcu in povprečne mesečne plače delavca. Tožeči stranki je bila odpravnina odmerjena v skladu z določbo 109. člena ZDR in ker kakšnega ugodnejšega obravnavanja delavca invalida ne predvideva niti Konvencija MOD niti MKPI, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki odpravnino odmerilo ob upoštevanju prejete plače za dejansko opravljeno delo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

O pritožbenih stroških tožeče stranke ni odločalo, ker jih v pritožbenem postopku ni priglasila.