Jedro

Nižji sodišči sta ugotovili tako obstoj objektivne kot tudi krivdne odškodninske odgovornosti. Takšna kumulacija običajno (pojmovno) ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti (izpodbija domnevo vzročnosti). Poseben položaj nastane, kadar kumulirata objektivna odgovornost ter odgovornost po načelu ratio legis vzročnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ko mu je krožna žaga na delu pri drugotoženi stranki poškodovala roko. K drugotoženi stranki je bil na delo napoten s strani prvotožene stranke.

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo k solidarnemu plačilu 1.600.000 SIT odškodnine in sicer 500.000 SIT za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 200.000 SIT za prestani strah, 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 100.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločalo o vseh treh pritožbah. Ugodilo je pritožbi tožnika in na prvi stopnji prisojeno odškodnino korigiralo tako, da je tožniku za prestane telesne bolečine priznalo še dodatnih 100.000 SIT, za enak znesek je zvišalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenje aktivnosti, za 100.000 SIT pa je zvišalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede odškodnine za strah se je strinjalo z odmero sodišča prve stopnje. Sodbo sodišča prve stopnje je tako spremenilo, da sta po njej toženca solidarno zavezana plačati tožniku odškodnino v višini 1.900.000 SIT, kar je sedaj 7.928 EUR. Pritožbo tožnika je v presežku, pritožbi tožencev pa v celoti, zavrnilo. S sodiščem prve stopnje se je strinjalo, da je podana odškodninska odgovornost obeh tožencev ter da tožniku ni mogoče pripisati nobene sokrivde. Prav tako se je strinjalo z odločitvijo, da zneska 400.000 SIT zavarovalnine, ki jo je prejel tožnik na račun nezgode, ni mogoče vštevati v prisojeno odškodnino. Materialnopravni razlog, da je tako, je, ker nezgodno zavarovanje spada med osebna zavarovanja; tu lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino, kadar sam plačuje premijo. Kadar pa zavarovalno premijo plačuje podjetje, tedaj zavarovanje krije del njene odgovornosti. Tega pa tožena stranka ni uspela dokazati.

Proti sodbi vlaga revizijo drugotožena stranka. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam drugotožene stranke v zvezi z obstojem ekskulpacijskih razlogov po tretjem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007; OZ). Sodišče naj bi tako storilo zato, ker je Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999; ZVZD) razlagalo samo v smislu dolžnosti delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Spregledalo pa je določbo 9. člena tega zakona, ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Iz izpovedi tožeče stranke naj bi izhajalo, da je imela kritičnega dne očala, skozi katera se ni nič videlo. To pa pomeni, da je oškodovanec s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb drugotožene stranke in je v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Drugotožena stranka je v pritožbi namreč izrecno navedla, da od nje ni mogoče zahtevati, da bo stalno prisotna v delavnici ter da bo nadzorovala svoje delavce. Drugotožena stranka je bila upoštevaje dolžnost prvotožene stranke prepričana, da je dobila kandidata z izkušnjami in znanjem za mizarsko dejavnost ter z znanjem iz varstva pri delu. Pritožbeno sodišče se do te navedbe ni opredelilo, kot se ni opredelilo tudi do navedbe, da je bil tožnik pri delu zaradi napačne uporabe zaščitnih sredstev malomaren.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede podlage odškodninske odgovornosti: V obravnavani zadevi sta nižji sodišči odločili, da je drugotoženka tako krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ) kakor tudi objektivno (drugi odstavek 131. člena OZ) odškodninsko odgovorna. Takšna kumulacija običajno (pojmovno) ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti (izpodbija domnevo vzročnosti). Položaj je poseben, kadar je krivdna odgovornost utemeljena na teoriji o ratio legis vzročnosti. Vzročnost ratio legis se namreč že po svoji zasnovi v mnogih prvinah približuje odgovornosti po domnevi vzročnosti (149. člen OZ). Potreba po varstvenih pravilih je namreč utemeljena z obstojem nevarnosti, ki preti iz posamezne vrste dela. Namen varstvenih pravil je zato, da se uresničitev takšne nevarnosti prepreči ali vsaj bistveno zmanjša. Če tisti, ki je dolžan izvrševati ta varstvena pravila, to opusti ter ob tem nastane škodna posledica takšnega tipa, ki jo skušajo prav ta ista varstvena pravila preprečiti, tedaj se njegovi opustitvi pripiše pravno relevantni vzrok nastanka škodne posledice.

V konkretnem primeru je to pomenilo naslednje. Krožna žaga oz. delo na njej je nevarna dejavnost (gre za nevarnostni topos, ki se je že konkretizirano izoblikoval v sodni praksi)(1). Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti drugotožene stranke zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica obratovanja nevarne dejavnosti, za katero kot nosilec te dejavnosti odgovarja drugotožena stranka (torej četudi bi ne opustila varstvenih ukrepov). Iz tega razloga so vse tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na skrb drugotožene stranke za varnost pri delu ter ki napadajo razloge nižjih sodišč v tej pojmovni zvezi, za odločitev nepomembne - ne morejo je spremeniti, četudi bi se izkazale za točne. Zato revizijsko sodišče nanje tudi ne bo odgovarjalo.

Drugačen je položaj glede morebitnega tožnikovega soprispevka (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ) zaradi opustitve skrbi za lastno varnost. V tej zvezi je bilo izpostavljeno eno dejstvo - to je, da naj bi imel tožnik v času nezgode na sebi zaščitna očala, skozi katera se ni videlo, kot bi se moralo. Do tega dejstva sta se nižji sodišči opredelili. Povedali sta, da je škoda nastopila nemudoma zatem, ko si jih je tožnik nadel - pred tem je delal brez očal. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, sta sodišči sklenili, da mu ni mogoče ničesar očitati, sploh pa ne tega, da o neustreznih zaščitnih očalih ni obvestil drugotožene stranke. Očala, ki mu jih je ta priskrbela, je namreč ravno preizkušal - in že pri prvem delovnem aktu nesrečno. Že iz zgoraj obrazloženega pa izhaja, da revizijski očitek, češ da se sodišče druge stopnje do tega v pritožbi ponovljenega vprašanja, ni opredelilo, ne drži. O višini prisojene odškodnine: Kot je bilo v številnih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen OZ). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - tj. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče obe navedeni načeli ustrezno uravnovesilo, tako da se prisojena odškodnina, ki ustreza 11,52 povprečnim neto plačam na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ustrezno (sorazmerno) umešča med primerljive odškodninske zadeve. Določbi 179. in 182. člena OZ sta bili zato pravilno uporabljeni.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbe VS RS: II Ips 459/2000, II Ips 281/2003, II Ips 91/2001, II Ips 634/2004, II Ips 695/2003, II Ips 343/2003.