Jedro

Zahteva po pisni obliki je izpolnjena tudi, če stranki podpišeta le vsaka po en izvod pogodbe in sta obe listini vsebinsko skladni.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve, neobstoj toženčeve podrejeno v pobot ugovarjane terjatve in nato razsodilo, da mora toženec tožniku plačati 3,014.100 SIT (sedaj 12.577,20 EUR). Prisojeni znesek pomeni dvojno aro, saj je bil po presoji prvostopenjskega sodišča, glede na vsebino obeh potrdil z dne 19.1.1999, dogovor o medsebojni izročitvi 15.000 DEM kot are veljavno sklenjen, obe ari sta bili dejansko izročeni, veljavna pa je tudi predpogodba, zaradi katere je bil sklenjen dogovor o ari. Do nesoglasij je prišlo šele po sklenitvi tega dogovora. Odgovornost za neizpolnitev obveznosti je sodišče pripisalo tožencu, ki se ni s potrebno skrbnostjo prepričal, kakšna je dejanska kvadratura in gradbena faza počitniške hiše na K., ki bi jo na podlagi nameravane menjalne pogodbe dobil za svoje trisobno stanovanje v L. in za določeno doplačilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Na podlagi obeh potrdil o prejemu are je drugače kot prvostopenjsko sodišče ocenilo veljavnost predpogodbe, ki naj bi vsebinsko izhajala iz obeh potrdil. Pritožbeno sodišče meni, da obeh listin ni mogoče obravnavati kot celoto, saj v eni potrjuje prejem are ena stranka, v drugi pa druga, predvsem pa nista obe pravdni stranki podpisali niti ene od obeh listin. Zaradi manjkajočih podpisov ne gre za veljavno sklenjeno predpogodbo, zato je neveljaven tudi akcesoren dogovor o ari. Tožnik ne more zahtevati niti vrnitve enojnega zneska are, saj mu je po njegovih lastnih trditvah toženec izročeni znesek že vrnil. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da se glede na tako materialnopravno presojo z ostalimi toženčevimi pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnik graja stališče in razloge pritožbenega sodišča, zakaj naj predpogodba ne bi bila veljavno sklenjena. Povzema vsebino obeh potrdil in poudarja, da sta listini vsebinsko skladni, ne samo glede prejema are, temveč tudi glede bistvenih sestavin bodoče menjalne pogodbe. Kot celovit vsebinski sklop zato predstavljata enoten pravni posel. V trenutku sklenitve sta bili stranki soglasni in sporazumni o naravi predpogodbe, o podlagi, o predmetu, o ceni, skratka o vseh bistvenih sestavinah. Tožnik opozarja na zakonske določbe o pisnosti, po katerih zadošča, da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjena drugi, zahteva po pisnosti pa je izpolnjena, če stranki listini izmenjata. Opozarja tudi na stališča v literaturi in sodni praksi v zvezi s tem vprašanjem. Graja razloge pritožbenega sodišča, da iz listin ni razvidno, ali je bila ara dana kot garancija za sklenitev kupoprodajne ali menjalne pogodbe in svoje drugačno stališče utemeljuje s povzemanjem vsebine obeh listin. Na koncu izpodbija še razloge pritožbenega sodišča, da toženec ni dolžan vrniti (niti enojne) are, ker mu je ta znesek po tožnikovih trditvah že vrnil. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja s tožnikovim stališčem, da je bila predpogodba sklenjena v pisni obliki. Drugačno stališče pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotno. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, 29/78 in nasl.) v tretjem odstavku 72. člena določa, da je za sklenitev dvostranske pogodbe dovolj, da stranki podpišeta eno listino, ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod, ki je namenjen drugi stranki, v četrtem odstavku pa, da je zahteva po pisni obliki izpolnjena, če stranki (med drugim) izmenjata pismi. Zakon torej ne zahteva, da mora biti vsaj na eni listini podpis obeh strank , kot meni pritožbeno sodišče. Tako je tudi stališče sodne prakse (III Ips 17/2003 in drugi). Prav tako zakon ne zahteva, da bi bili besedili obeh listin povsem identični. Zato se je v sodni praksi že pred časom izoblikovalo stališče, da zadostuje vsebinska skladnost obeh listin (III Ips 8/94 in druge).

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi toženčevemu stališču, da iz predpogodbe, ki jo opredeljujeta obe potrdili, izhaja, da se nanaša na nameravano sklenitev menjalne pogodbe (nedokončan vikend na K. z doplačilom in trisobno stanovanje v L.) in ne kupne pogodbe. Drugače pa je v zvezi z vprašanjem, ali predpogodba vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe v pomenu tretjega odstavka 45. člena ZOR oziroma ali sta bili takrat volji strank glede bistvenih sestavin skladni v pomenu 26. člena ZOR, kot še v reviziji zatrjuje tožnik. Pogodba je namreč sklenjena šele takrat, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (iz skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da sta se kljub podpisu potrdil dogovorili še za cenilca, ta pa je ugotovil drugačno kvadraturo in gradbeno fazo počitniške hiše od oglaševane). Do teh vprašanj, na katera je opozarjal tudi toženec v svoji pritožbi in ki jih pritožbeno sodišče zaradi drugačne materialnopravne presoje o zahtevani obliki ni obravnavalo, se revizijsko sodišče ne opredeljuje. Ne opredeljuje se tudi do drugih številnih in obrazloženih toženčevih pritožbenih ugovorov (glede dejanske medsebojne neizročitve are oziroma navideznosti izročitve, izpodbijane presoje prvostopenjskega sodišča o toženčevi odgovornosti za neizpolnitev obveznosti skleniti menjalno pogodbo, zatrjevanih procesnih kršitev itd.). Pritožbeno sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, da se s procesnimi kršitvami (in smiselno z drugimi pritožbenimi materialnopravnimi ugovori) zaradi presoje o neveljavnosti (glede oblike pomanjkljivo sklenjenega) dogovora o ari ni ukvarjalo. Ker revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zahtevi za pisno obliko zadoščeno, je drugačno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča zmotno in zato ne pomeni utemeljenega razloga za spremembo prvostopenjske sodbe.

Tožnik je le v uvodu revizije navedel, da uveljavlja procesno kršitev, ki pa je v nadaljevanju ni obrazložil. Neopredeljene procesne kršitve revizijsko sodišče ni obravnavalo (371. člen ZPP). Reviziji pa je ugodilo na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP in odločilo kot v izreku tega sklepa, ker pritožbeno sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje o neobstoju pisne oblike dogovora o ari ni izčrpalo ostalih toženčevih pritožbenih ugovorov. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.