Jedro

Sporazum o delitvi zapuščine lahko veljavno sklenejo le vsi dediči, ki lahko zajamejo tudi premoženje, ki ne spada v zapuščino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče razglasilo za dediče zapustnikove brate in sestre in sicer M. P., D. P., M. P., A. J., C. K. in F. P. vsakega do 1/6. Sodišče pa ni odločalo ¾ stanovanjske hiše parc. št. ... pri vl. št. ... k.o. B., ker hiša ni bila last zapustnika.

Proti takšnemu sklepu se pritožuje dedinja M. P. in smiselno izpodbija obseg zapuščine. V spisu je izjava M. P. z dne 9. 3. 2008, da sporna hiša spada v zapuščino in da jo naj ½ deduje M. P. Sodišče bi moralo izvesti dedovanje tudi glede hiše. Pritožba ni utemeljena.

Po čl. 162 Zakona o dedovanju zapuščinsko sodišče odloča o zapuščini, to je o premoženju zapustnika.

Po podatkih zemljiške knjige zapustnik ni bil lastnik ¾ stanovanjske hiše, par. št. ... vl. št. ... k.o. B., saj je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik M. P. Sodišče zato sporno nepremičnino ni moglo obravnavati kot del zapuščine. Po čl. 214/III ZD lahko vsi dediči pred sodiščem sklenejo sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor). V omenjeni sporazum lahko vsi sodediči vključijo tudi premoženje, ki je njegova last in ne spada v zapuščino.

V konkretnem primeru sta sporazum o delitvi predlagala le dva dediča na list. št. ..., ne pa tudi ostali štirje dediči. Toda tudi predlagan sporazum se ne nanaša na delitev zapuščine, ampak le na premoženje, ki pripada enemu dediču, to je M. P. Če bi v konkretnem primeru vseh šest dedičev predlagalo sporazum o delitvi zapuščine, bi lahko bila v ta sporazum vključena tudi sporna hiša, last M. P. Iz spisa je torej razvidno, da niso obstajali pogoji za sklenitev sporazuma iz čl. 214/III Zakona o dedovanju.

Lastnik M. P. lahko torej glede lastnega deleža na hiši sklene poljuben pravni posel.