Jedro

Pri izračunu škode je treba upoštevati najrazličnejše dohodke, ki jih je imel oškodovanec pred škodnim dogodkom, če so bili ti redni in jih je zaradi škodnega dogodka res izgubil. Pri neregistrirani dejavnosti je (po tem stališču treba) upoštevati davčne predpise, ter od tako ustvarjenih dohodkov upoštevati le tisto korist, ki bi oškodovancu ostala po plačilu predpisanih davščin.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku iz naslova nastale materialne škode plačati znesek 4.573.782 SIT (sedaj 19.086,05 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2004 dalje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek na plačevanje rente v višini 400.000 SIT (1.669,17 EUR) mesečno od 5.5.2004 dalje.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, vendar je sodišče druge stopnje njeni pritožbi le delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za materialno škodo v znesku 4.573.782 SIT (19.086,05 EUR) zvišalo na znesek 7.125.293 SIT (29.733,32 EUR), poleg tega pa je tožniku priznalo rento od 5.5.2004 dalje, ki mu jo je dolžna plačevati tožena stranka mesečno v višini 109.006 SIT (454,87 EUR), pri čemer obveznost plačila posamezne rente za tekoči mesec zapade vsakega petega dne v mesecu. Delno je spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Pravdni stranki vlagata vsaka svojo revizijo. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v preostalem delu (torej do zneska 18.400.000 SIT - 76.781,83 EUR). Tožnik je ustvarjal visok dobiček kot lastnik družbe zaradi svoje strokovnosti. Rezultati dobrega poslovanja se kažejo tako na ravni dobička družbe kot na ravni tožnikovih prejemkov iz naslova opravljanja dela na črno. Nezmožnost ustvarjati dobiček je v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Tisti, ki je prevzel v najem poslovne prostore tožnika in opravljal njegovo dejavnost, je želel ustvarjati dobiček. Ni res, da je bila s prodajo deleža prekinjena vzročna zveza med škodo in izgubo dobička. Ni razloga za sklepanje, da bi po letu 2003 tožnik posloval slabše, kot je posloval prej, zaradi česar je prikrajšan za participate pri dobičku tudi po letu 2003. 4. Tožena stranka v svoji reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali pa njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačevanje mesečne rente. Revizijski razlogi se nanašajo le pravni temelj, na katerega podlagi je prišlo do spremembe sodbe sodišča prve stopnje v korist tožnika. Tožniku je priznana odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka iz naslova neregistriranega osebnega dela, zmanjšanega za predpisane davčne obveznosti. Koristi od dejavnosti, ki jo zakonodajalec opredeljuje kot prepovedano, ne morejo uživati pravnega varstva. Zato v obravnavanem primeru ne gre za izgubljeni dobiček ali zaslužek, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ali glede na posebne okoliščine (tretji odstavek 189. člena ZOR).

5. Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter pravdnima strankama, vendar nobena na revizijo druge ni odgovorila.

Reviziji nista utemeljeni.

6. Tožnik se je dne 26.5.2001 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči. V tej pravdi uveljavlja od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi nastale mu premoženjske škode. Ob nesreči je bil namreč lastnik in ustanovitelj družbe J. d.o.o. O., ki se je ukvarjala z avtokleparsko in avtoličarsko dejavnostjo. V podjetju, kjer je bil na koncu edini zaposlen, je opravljal tudi delo, ki ga ni registriral. Iz te dejavnosti je imel veliko dohodkov, ki jih je vlagal v nadaljnje investicije. Zaradi posledic prometne nesreče je bil invalidsko upokojen s pravico do invalidske pokojnine od 1.2.2003, od 24.9.2002 pa je tudi upravičenec do invalidnine za prvo stopnjo telesne okvare. Dne 21.5.2003 je družbo prodal. 7. Sodišče prve stopnje je toženi stranki iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo naložilo plačilo zneska 4.573.782 SIT, pri čemer je upoštevalo tudi dohodke iz neregistrirane dejavnosti. Glede višine odškodnine se je oprlo na izvedenčeve izračune za posamezna leta izpada dohodkov, zavrnilo pa je zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo mesečne rente. Pri sojenju se je opredelilo tudi do ugovora tožene stranke, da zatrjevani zaslužki iz popoldanskega dela izven okvira dejavnosti družbe, ne predstavljajo pravno priznane škode. Postavilo se je na stališče sodne prakse, po katerem je treba pri izračunu škode upoštevati najrazličnejše dohodke, ki jih je imel oškodovanec pred škodnim dogodkom, če so bili ti redni in jih je zaradi škodnega dogodka res izgubil. Pri neregistrirani dejavnosti je po tem stališču treba upoštevati davčne predpise, ter od tako ustvarjenih dohodkov upoštevati le tisto korist, ki bi oškodovancu ostala po plačilu predpisanih davščin. Postavilo se je torej na stališče, da zavrača ugovor tožene stranke, da v opisanem obsegu ne gre za pravno priznano škodo.

8. Z opisano pravno razlago o pravici do odškodnine zaradi izpada dohodka iz neregistrirane dejavnosti se je (čeprav je pritožbo vložila le tožeča stranka) strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki je dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo sicer delno zvišalo in priznalo tožniku tudi pravico do rente od 5.5.2004 dalje. Tožena stranka, ki se z odločitvijo, sprejeto v izpodbijani sodbi ne strinja, gradi revizijsko trditveno podlago zgolj na pravni razlagi, po kateri dohodki iz neregistrirane dejavnosti ne morejo predstavljati pravno priznane škode. Glede višine dosojene odškodnine - ta je bila s sodbo sodišča druge stopnje zvišana, priznana pa je bila tudi renta - tožena stranka revizije ne vlaga. V obsegu takšnega revizijskega izpodbijanja pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je stališče izpodbijane sodbe, po katerem je pri izračunu škode treba upoštevati najrazličnejše dohodke, ki jih je imel oškodovanec pred škodnim dogodkom, torej tudi neregistrirano dejavnost, vendar po odbitku predpisanih davščin, pravilno. Takšna je tudi sodna praksa v številnih, obravnavani zadevi podobnih primerih. Odločitev o takem obsegu pravno priznane škode torej ni v nasprotju z določilom 189. člena ZOR. Zato je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

9. Obseg nestrinjanja z razlogi sodbe sodišča druge stopnje je revizija tožnika zožila na zatrjevano nepravilno uporabo določbe prvega odstavka 192. člena ZOR, po kateri je bil tudi tožnik dolžan zmanjšati premoženjsko škodo v letu 2003 s postavitvijo novega direktorja družbe. Vendar pa je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe opisano pravno stališče primerno obrazložilo. Odškodnina za izgubljeni dobiček, ki bi ga tožnik prejemal kot lastnik družbe, bi mu glede na ugotovljeno dejansko stanje ne mogla pripadati za celotno vtoževano obdobje. Iz tega naslova bi mu odškodnina pripadala le za obdobje, ko zaradi posledic škodnega dogodka in samega zdravljenja ni bil sposoben poskrbeti za nemoteno nadaljevanje poslovanja družbe ( pri čemer gre za eno-osebno družbo, ki jo je vodil tožnik sam). Po končanem zdravljenju do konca poslovnega leta 2002, torej v letu 2003, bi namreč tožniku ne pripadala več ta oblika odškodnine, ker je bil dolžan škodo zmanjšati s postavitvijo novega direktorja. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, po kateri škodni dogodek ni vplival na tožnikovo sposobnost biti lastnik premoženja, zaradi česar bi lahko še naprej ostal lastnik svoje družbe, postavil novega direktorja in participiral na dobičku družbe kot lastnik. Revizija, ki izpodbija opisano pravno razlago, zaradi svoje posplošenosti ne zavzame stališča do okoliščine, ki jo izpodbijana sodba pravilno izpostavlja, da "škodni dogodek ni vplival na tožnikovo sposobnost biti lastnik premoženja in da bi lahko še naprej ostal lastnik svoje družbe, postavil novega direktorja in participiral na dobičku kot lastnik". Pri tem pa iz revizijske trditvene podlage ne izhaja, da je tožnik morda zatrjeval izpad dohodka iz naslova poslovodenja. Revizija je v tem obsegu tudi nedosledna in v nasprotju s sprejeto dejansko in pravno razlago, ki se nanaša na priznanje rente od 5.5.2004 dalje. Tožnikovi prejemki na katerih podlagi mu je priznana pravica do plačevanja rente, temeljijo na dohodkih iz opravljanja neregistrirane dejavnosti, ki bi ga ustvarjal tudi v bodoče ob upoštevanju denarnih prejemkov, ki jih sedaj prejema zaradi posledic škodnega dogodka (invalidska pokojnina). Izpodbijana sodba je torej po podrobni proučitvi zadeve, predvsem izvedenskega mnenja, tožniku iz naslova odškodnine zaradi nastale premoženjske škode priznala vse, kar mu lahko glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravno razlago pripada. Zato je bilo treba zavrniti tudi neutemeljeno revizijo tožeče stranke (378. člen ZPP).