Jedro

Ni pomemben zgolj prihodek, ki bi ga tožeča stranka ustvarila, ampak je potrebno upoštevati tudi stroške, ki bi ji ob tem nastali. Ker podatkov o slednjih (kljub ugovorom toženca) ni podala, je trditvena podlaga o višini zahtevka tako pomanjkljiva, da onemogoča njeno ugotavljanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 50008/2012 z dne 13. 4. 2012 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 169,17 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo je tožnik pravočasno vložil dve pritožbi – prvo laično in drugo po pooblaščencu. V laični pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, drugo pritožbo (po pooblaščencu) pa vlaga iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med gospodarske spore majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR – 1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče za pritožbeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine v obliki izgubljenega dobička (torej zaradi preprečitve povečanja premoženja, ker ji je bila onemogočena uporaba avtomobila), - da višino škode utemeljuje na podlagi cene ure vožnje, povprečne zasedenosti vozila na dan in 7 - dnevne nemožnosti uporabe vozila, - da pri tem, kljub opozorilom toženca, ni upoštevala stroškov, ki bi nastali pri opravljanju pridobitne dejavnosti.

Tako se pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, izkažejo za neutemeljene. Slednje je ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo – torej določbe o ugotavljanju višine škode v primeru izgubljenega dobička (132. in 168. člen Obligacijskega zakonika). Pravilno je ugotovilo, da pri tem ni pomemben zgolj prihodek, ki bi ga tožeča stranka ustvarila, ampak je potrebno upoštevati tudi stroške, ki bi ji ob tem nastali (1). Ker podatkov o slednjih (kljub ugovorom toženca) ni podala, je trditvena podlaga o višini zahtevka tako pomanjkljiva, da onemogoča njeno ugotavljanje. Zahtevek je bilo zato potrebno zavrniti že iz tega razloga. Presojanje utemeljenosti njegovega temelja bi bilo tako nesmiselno in v nasprotju z načelom ekonomičnosti (1. odstavek 11. člena ZPP). Tudi določitev višine izgubljenega dobička po prostem preudarku, po 216. členu ZPP, v obravnavanem primeru ni možna. Citirani člen se uporabi kadar višine odškodnine na drugačen način (torej z dokazovanjem) ni mogoče ugotoviti ali pa bi to povzročilo nesorazmerne stroške. Ne daje pa sodišču podlage, da o višini odloča kar samo, brez ustrezne trditvene podlage. Prosti preudarek namreč ni nadomestek aktivnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva. Te ostajajo zavezane navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke (212. člen ZPP) (2).

7. Neutemeljeni so tudi očitki, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ker nima obveznih sestavin po 3. odstavku 457. člena ZPP (povzetka dejanskih ugotovitev in navedb procesnega in materialnega prava). Kršitev določb o sestavinah sodbe sama po sebi ne pomeni kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Slednja je podana zgolj v primerih, ko je sodba tako pomanjkljiva, da je objektivno ni mogoče preizkusiti. O takšnih pomanjkljivostih v obravnavanem primeru ni moč govoriti. Kršitve posebnih določb ZPP, ki veljajo v sporih majhne vrednosti (kamor spada tudi 3. odstavek 457. člena ZPP) pomenijo zgolj relativno kršitev procesnih določb iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

8. Višje sodišče novih dokazov, ki jih tožeča stranka prilaga pritožbi, ni upoštevalo. Pravdne stranke namreč lahko v pritožbi navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če izkažejo, da jih pred tem brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predložiti (1. odstavek 337. člena ZPP). Zgolj pavšalna navedba, da pritožnik pred izdajo sodbe ni mogel vedeti, da so dokazi potrebni, za takšno izkazanost ne zadošča. 9. Navedbe pritožnika o tem: kako poteka naročanje na servis, da prej nikoli ni imel problemov z opilki v gorivu, da mu je bila visokotlačna črpalka ukradena, da popravilo sploh ni bilo potrebno, da se je kontrolna luč za krmljenje motorja prižigala vse od prevzema vozila, prej pa nikoli in da ponujeno nadomestno vozilo ni bilo prilagojeno za avto šolo, so za odločitev v obravnavani zadevi povsem irelevantne. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni podrobneje opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ugotovilo je, da pritožbeno uveljavljeni razlogi niso podani, našlo pa ni niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Takšno stališče je v teoriji in sodni praksi nesporno – glej npr. N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 948, 949 ter 951 do 953. (2) D. Wedam Lukić in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 400.