Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik v postopku izdaje spornega dovoljenja ni imel položaja stranke. To pomeni, da tudi zahteve za odpravo oziroma razveljavitev tega dovoljenja po nadzorstveni pravici, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 275. člena ZUP, ni upravičen uveljavljati.

Ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča RS št. Up-666/10 in Up-1153/10 je tožnik upravičen predlagatelj za izrek odločbe – dovoljenja za ničnega. Ustavno sodišče je v navedenih odločbah namreč zapisalo, da so vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, v enakem pravnem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se namreč izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijane upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka sklepa Ministrstva za gospodarstvo RS št. 312-46/2011-7 z dne 14. 6. 2011 odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarstvo je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog za odpravo in razveljavitev dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 po nadzorstveni pravici (1. točka izreka), ter zavrglo tudi njegov podredni predlog, da se dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 izreče za ničnega (2. točka izreka). Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je tožnik pri ministrstvu vložil predlog za odpravo in razveljavitev v izreku navedenega dovoljenja, izdanega Zavodu A., po nadzorstveni pravici oziroma podredno, da se navedeno dovoljenje izreče za nično. Kot podlago tožnik navaja drugi odstavek 274. člena ter 3. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede odločitve pod točko 1 izreka izpodbijanega sklepa citira drugi odstavek 274. člena ter prvi odstavek 275. člena ZUP, po katerem lahko pristojni organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti, če izve ali ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, odločbo pa lahko odpravi tudi na predlog stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca ali inšpektorja. Ob pregledu dokumentacije postopka je bilo ugotovljeno, da tožnik ni sodeloval v postopku podelitve dovoljenja, kar potrjuje tudi sam v svojem predlogu. Edina stranka v postopku je bil namreč Zavod A. To pomeni, da je v konkretnem primeru predlog za odpravo in razveljavitev dovoljenja po nadzorstveni pravici vložila oseba, ki ni bila stranka v postopku, zato je treba predlog v skladu s 129. členom v povezavi s prvim odstavkom 275. člena ZUP zavreči. Tožnik je podrejeno predlagal, da se dovoljenje izreče za nično na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tudi v tem primeru je mogoče odločbo v skladu z 280. členom ZUP vsak čas izreči za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Ker tožnik ni bil stranka v postopku, je treba podredni predlog v skladu s 129. členom v povezavi s prvim odstavkom 280. člena ZUP zavreči. Upravni organ pa je kljub zavrženju po uradni dolžnosti preveril, ali so podani zakonski pogoji za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ter pogoji za izrek odločbe za nično. Ugotovil je, da razlogi za odpravo ali razveljavitev odločbe (dovoljenja) niso podani, niti niso podani razlogi oziroma ugotovljene nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo treba izreči odločbo (dovoljenje) za nično.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je v predmetni zadevi sporna odločitev, po kateri mu je bila odrečena pravica, da zavaruje svoj pravni interes v postopku, v katerem je upravni organ odločal o zahtevi Zavoda A. za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in filmskih producentov audiovizualnih del. Upravni organ je zmotno uporabil drugi odstavek 129. člena ZUP, saj le-ta določa, da se s sklepom vloga zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. V obrazložitvi je upravni organ izrek utemeljil s tem, da tožnik ni bil stranka v postopku, popolnoma pa je izpustil del tega člena, ki omogoča vlaganje vloge, če vložnik uveljavlja kakšno svojo pravico oziroma korist. V odločbi št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 je Ustavno sodišče RS med drugim zapisalo, da se v posameznikove pravice in pravne koristi lahko poseže s posamičnim aktom, zato mora imeti posameznik možnost, da v upravnem postopku uveljavlja pravna in dejanska vprašanja, ki so povezana z zaščito njegovega pravno varovanega položaja, vključno s pravnimi sredstvi in sodnim varstvom. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave RS je v tem, da ima fizična oziroma pravna oseba možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njeni pravici ali pravni koristi. Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Prav takšno razmerje vzpostavlja ZASP med avtorjem in njegovimi moralnimi ter materialnimi avtorskimi pravicami ter kolektivno organizacijo, ki v svojem imenu in za račun avtorjev upravlja z njihovimi pravicami, v primeru obveznega kolektivnega upravljanja torej z dovoljenjem za kolektivno upravljanje. Jasno je, da sodna praksa priznava aktivno legitimacijo skladno z zakonom, ki pa priznava položaj stranke vsakomur, ki ima na določeni pravni odločbi oziroma sklepu pravni interes. Izpodbijani sklep temu očitno ne sledi, saj je bil edini argument upravnega organa utemeljen z napačno interpretacijo 129. člena ZUP. Poudarja, da je na začetku svoje vloge oziroma predloga svojo pravico oziroma korist več kot očitno utemeljil z navedbo, da je avtor velikega števila avtorskih audiovizualnih del, producent in imetnik pravic na audiovizualnih delih. K svoji vlogi je predložil repertoar. Dovoljenje z dne 11. 10. 2010, podeljeno Zavodu A., se nedvomno nanaša tudi na uveljavljanje avtorskih pravic na delih, katerih imetnik pravic je tožnik. Določba 147. člena ZASP določa, da se večina pravic tožnika uveljavlja obvezno kolektivno. Podelitev dovoljenja posega v njegov pravni položaj, saj obvezno kolektivno upravljanje pomeni, da s pravicami ne more upravljati individualno, ne more izbirati, komu bo dal pooblastilo za kolektivno upravljanje, ustavno varovano in izključno pravico avtorja pa lahko upravlja le organizacija, ki ima zaupanje avtorja in ne le dovoljenje pristojnega organa. Izpostavlja še, da je kot avtor tudi eksistencialno odvisen od delovanja Zavoda A., s čimer je njegov pravni interes izkazan. Meni tudi, da gre pri kolektivnem upravljanju za upravljanje s pravicami, ki jih ni mogoče ločiti od pravnega položaja avtorja oziroma producenta, na katerega avtor pravice prenese s pogodbo. Meni pa tudi, da je nezakonitost izpodbijanega sklepa razvidna iz dejstva, da je v pravnem pouku zapisano, da zoper sklep ni dovoljenja pritožba. To je diametralno nasprotno z dikcijo tretjega odstavka 129. člena ZUP, ki izrecno določa, da je zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, dovoljena pritožba. Upravni organ je pavšalno navedel, da niso podani razlogi oziroma ugotovljene nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo treba izreči odločbo za nično. Poudarja, da je v vlogi navedel razloge, zaradi katerih bi bilo treba sporno dovoljenje izreči za nično, do katerih pa se upravni organ ni opredelil. Prav tako pavšalnih navedb ni obrazložil. Tožnik se torej o tem ne more izjasniti, saj izrek ni obrazložen. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne ministrstvu v ponovno odločanje ali izpodbijani sklep spremeni na način, da odpravi in razveljavi dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 oziroma podredno, da to dovoljenje izreče za nično.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, in sicer navaja, da je treba določbo drugega odstavka 129. člena ZUP razlagati v kontekstu določb, ki urejajo obravnavanje izrednih pravnih sredstev, torej vsebine prvega odstavka 275. in prvega odstavka 280. člena ZUP, ki jasno določata, kdo je lahko vložnik predlogov. ZUP v tej fazi postopka ne predvideva vstopa novih udeležencev v postopek. Tožnik zmotno meni, da lahko vloži formalno zahtevo za začetek postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, četudi se ni udeleževal postopka do pravnomočnosti. Ni res, da lahko vsako vlogo vloži tudi vložnik, ki uveljavlja svojo pravico ali korist v postopku, v katerem ni sodeloval. Vlogo za vstop lahko poda v postopku na prvi stopnji skladno s 143. členom ZUP ali pa zahteva vročitev odločbe oziroma sklepa in nato, ob izpolnjenih pogojih, vloži pritožbo v skladu z 229. členom ZUP. Ne more pa zahtevati izredne razveljavitve ali odprave po nadzorstveni pravici ali ničnosti odločbe, če se postopka ni udeleževal do pravnomočnosti sklepa, ki ga izpodbija. Ker tožnik ni sodeloval na prvi stopnji, v skladu z 275. in 280. členom ZUP ni upravičena oseba za vložitev izrednih pravnih sredstev odprave in razveljavitve po nadzorstveni pravici ter za izrek odločbe za nično. Upravni organ v konkretnem primeru ni imel pravice presojati upravičenosti tožnika do stranske udeležbe, zato tudi ni presojal njegovih pravnih koristi in pravice do njihovega varovanja v nobenem pogledu. V zvezi s tožbenimi navedbami še navaja, da kolektivno upravljanje avtorskih pravic ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene na kolektivno organizacijo. Kolektivna organizacija avtorske pravice le upravlja v skladu in na način, kot ga določa ZASP. Na podlagi navedenega torej ne gre za poseg v izključnost avtorske pravice kot take, v pravni interes avtorja pa tudi ni poseženo s podelitvijo dovoljenja drugi kolektivni organizaciji (prej je imelo začasno dovoljenje Združenje B.). Tožena stranka meni, da glede na to, da je bil tožnikov predlog zavržen, ni bilo razloga, da bi moral upravni organ dodatno vsebinsko razlagati svoje ugotovitve, čeprav je po uradni dolžnosti preveril, ali so podani zakonski pogoji za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ter pogoji za izrek odločbe za nično. V obrazložitvi je dolžan navesti razloge, dejstva in dokaze ter utemeljitve, ki se nanašajo na izrek odločbe ali sklepa. Obrazložitev se v delu, ki se nanaša na postopek po uradni dolžnosti, ne nanaša na izrek izpodbijane odločbe. Glede navedb tožnika o procesnih kršitvah v zvezi z nedopustnostjo pritožbe pa poudarja, da je v skladu s 13. členom in drugim odstavkom 230. člena ZUP v primerih, ko na prvi stopnji odloča ministrstvo, pritožba dovoljena le v primerih, ko tako določa zakon. V konkretnem primeru zoper sklep o zavrženju predloga za začetek postopka izrednih pravnih sredstev odprave in razveljavitve po nadzorstveni pravici ali ničnosti odločbe ZUP ne določa pritožbe, ampak Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa upravni spor. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Stranka z interesom Zavod A. na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je delno utemeljena.

6. Med strankama je sporno, ali je tožnik upravičen vložnik zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe – dovoljenja št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 po nadzorstveni pravici oziroma ali je tožnik upravičen predlagatelj za izrek odločbe – navedenega dovoljenja za ničnega. Ni pa spora o tem, da tožnik v postopku izdaje predmetnega dovoljenja, ki ga je Urad RS za intelektualno lastnino izdal Zavodu A. za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov, ni sodeloval. 7. Ker tožnik v postopku izdaje dovoljenja, na katerega se nanaša njegova zahteva, dejansko ni imel položaja stranke, saj v postopku izdaje dovoljenja, kot že povedano, ni sodeloval, niti ne zatrjuje, da bi mu le-to bilo vročeno, ali da bi bila dovoljena obnova postopka iz razloga, ker bi mu moral biti dan položaj stranke, je upravni organ po presoji sodišča njegovo zahtevo za odpravo oziroma razveljavitev spornega dovoljenja po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrgel ter navedel pravilne razloge za takšno odločitev. Upravičeni vlagatelji zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici so namreč našteti v prvem odstavku 275. člena ZUP, in sicer sme pristojni organ po nadzorstveni pravici odločbo odpraviti oziroma razveljaviti po uradni dolžnosti, lahko pa jo odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja. V obravnavani zadevi pa niti ni sporno, da tožnik v postopku izdaje spornega dovoljenja ni imel položaja stranke. To pomeni, da tudi zahteve za odpravo oziroma razveljavitev tega dovoljenja po nadzorstveni pravici, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 275. člena ZUP, ni upravičen uveljavljati, zato je odločitev upravnega organa pod 1. točko izreka izpodbijanega sklepa pravilna. V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 sodišče pojasnjuje, da se le-ta ne nanaša na situacijo, kot je obravnavana, ko tožnik, ki nesporno ni imel položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja, zahteva odpravo oziroma razveljavitev dovoljenja po nadzorstveni pravici. Položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja, začetega na podlagi vloge Zavoda A., bi moral tožnik uveljavljati tekom postopka izdaje dovoljenja, oziroma bi lahko v skladu z določbo drugega odstavka 229. člena ZUP zahteval vročitev odločbe - dovoljenja, ali pa bi moral po določbi 9. točke 260. člena ZUP predlagati obnovo postopka izdaje dovoljenja.

8. Ker tožnik, kot zgoraj obrazloženo, ni upravičen vložnik zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe – dovoljenja, tudi njegove navedbe, v katerih utemeljuje svoj pravni interes, v tej zadevi niso relevantne.

9. Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na pravni pouk izpodbijanega sklepa, po katerem zoper sklep pritožba ni dovoljena, sodišče odgovarja, da lahko odločbo odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici organ druge stopnje (prvi odstavek 276. člena ZUP). Institut odprave in razveljavitve po nadzorstveni pravici je namreč kot institut hierarhičnega nadzora praviloma v pristojnosti upravnega organa druge stopnje, torej ministrstva. Po določbi tretjega odstavka 280. člena ZUP odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Glede na citirane določbe je torej izpodbijani sklep izdal pristojen organ – to je upravni organ druge stopnje – ministrstvo. Zoper akte, ki jih izda ministrstvo, pa je po določbi tretjega odstavka 13. člena ZUP pritožba dovoljena samo v primeru, da tako določa zakon, v katerem mora biti tudi določeno, kdo o pritožbi odloča. Ker ZUP v poglavju, ki določa postopanje v primeru odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici (274. do 277. člen ZUP) ter v poglavju, ki določa postopanje v postopku izreka odločbe za nično (279. do 281. člen ZUP) posebne pritožbe zoper takšen sklep ne predpisuje, sodišče sodi, da je pravni pouk izpodbijanega sklepa pravilen.

10. Utemeljen pa ni niti ugovor, da izrek izpodbijanega sklepa ni obrazložen. V izreku izpodbijanega sklepa je namreč upravni organ tožnikovi zahtevi zavrgel in takšno odločitev tudi ustrezno obrazložil. 11. Je pa bilo treba tožbi ugoditi, saj je tožnik, ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča RS št. Up-666/10 in Up-1153/10, obe z dne 12. 5. 2011, upravičen predlagatelj za izrek odločbe – dovoljenja za ničnega. Ustavno sodišče je v navedenih odločbah namreč zapisalo, da so vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, v enakem pravnem položaju ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se namreč izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijane upravne odločbe, zato se mora tudi aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku.

12. Glede na takšno pravno stališče Ustavnega sodišča RS je bilo treba odpraviti 2. točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem delu vrniti istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ob upoštevanju gornjih odločb Ustavnega sodišča RS tožnikov predlog za izrek spornega dovoljenja za ničnega vsebinsko presoditi in odločiti, ali so podani pogoji za izrek le-tega za ničnega. V preostalem delu je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.