Jedro

Soglasje oziroma volja za prenehanje delovnega razmerja delavca mora biti jasno in nedvomno izražena. Ravnanja tožnika, ki je s podpisom potrdil prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ki je umaknil tožbo, s katero je uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče šteti za soglasje k prenehanju delovnega razmerja. Tožnik, delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ima zato pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, saj mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločbi toženca št. ... z dne 20.10.2004 (pravilno 25.10.2004) in št. ... z dne 25.5.2005 odpravilo in tožniku priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za čas od 1.10.2004 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 30-ih dni od pravnomočnosti sodbe izdati tožniku upravni akt o trajanju in višini izplačevanja nadomestila plače in mu povrniti stroške tega postopka v višini 177.815,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh od dneva izdaje te sodbe do plačila.

Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ocenjuje, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo neodvisno od njegove volje. Tožnik je sicer vložil tožbo zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki pa jo je kasneje umaknil. Iz tega izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove volje, saj ni izkoristil pravnih sredstev, da bi uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja oziroma je z umikom celo preprečil, da bi se nezakonitost ugotovila. Vztraja, da zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen, saj je sposobnost ohranitve delovnega mesta vprašanje iz invalidskega zavarovanja, prenehanje delovnega razmerja pa urejajo instituti delovnopravne zakonodaje, ti predpisi pa urejajo tudi vprašanje, kdaj je prenehanje delovnega razmerja zakonito oziroma nezakonito. Zakonitost oziroma nezakonitost prenehanja delovnega razmerja ne predstavlja neodvisnosti od volje v smislu 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Toženec se prav tako ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi bolezni ni mogel vplivati na poslovanje družbe in svoj delovnopravni status. Prav tako izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 8.12.2006, da je tožnik sam podpisal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pravica do nadomestila za čas brezposelnosti, še ne predstavlja pravice do ustreznega nadomestila pri tožencu. Meni, da tožniku delovno razmerje pri družbi ni prenehalo neodvisno od njegove volje in da je odločitev nepravilna, nepravilno pa so dosojeni tudi stroški postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati tudi pogoje iz 188. člena ZPIZ/92. V izreku sodbe pa je prišlo tudi do napačnega datuma odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25.5.2005 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 25.10.2004, s katero je varovancu, sedaj tožniku, delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, zavrnil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu z obrazložitvijo, da tožniku ni neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje.

V 124. členu ZPIZ/92 je določeno, da ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30-ih dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu za zaposlovanje. Od elementov določenih v citirani določbi za priznanje pravice do omenjenega nadomestila, je bil sporen edino pogoj, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje, ne pa tudi drugi pogoji.

Med strankama ni sporno, da je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 15.5.2002 dalje s pravico do dela na svojem delu, delo na računalniku s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno in da je imel od 7.5.2003, ko je pričel z delom po štiri ure, priznano pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (odločba št. … z dne 8.10.2003). Prav tako ni sporno, da se je pri zavodu za zaposlovanje tožnik prijavil 5.4.2004, to je v 30-ih dneh od prenehanja delovnega razmerja. Kot izhaja iz dokumentacije je tožniku delovno razmerje prenehalo 31.3.2004 pri podjetju P. d.o.o. zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je najprej prenehanje delovnega razmerja izpodbijal s tožbo, ki pa jo je kasneje umaknil. Vendar pa je pritožbeno stališče, da je zaradi takšnega ravnanja tožnika, ki je tožbo umaknil, šteti, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje, zmotno. Takšna domneva namreč ni uzakonjena v 124. členu ZPIZ/92, da bi se ob ugotovitvi, da je delovni invalid opustil vložitev pravnih sredstev, ali da bi že vloženo pravno sredstvo, kasneje umaknil, že predpostavljalo, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje. Zato ravnanja tožnika, zgolj na podlagi dejstva, da je vložil tožbo, s katero je izpodbijal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja in jo kasneje umaknil, ni mogoče šteti za soglasje k prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem pritožbe, da tudi ugotovitev, da gre za nezakonito ali zakonito prenehanje delovnega razmerja, še ne pomeni prenehanja delovnega razmerja s soglasjem oziroma brez soglasja. Prav tako ni mogoče šteti, da je tožniku delovno razmerje prenehalo odvisno od njegove volje, ker je sam podpisal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nahaja med listinami (priloga A 3

), je razvidno, da jo je tožnik, kar je potrdil tudi na glavni obravnavi, osebno prejel 1.3.2004, kar je potrdil tudi s svojim podpisom. Ker mora biti soglasje oziroma volja za prenehanje delovnega razmerja jasno ali vsaj nedvomno izražena, prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi in podpis prejema, ni mogoče šteti za soglasje k prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo, na kakšen način je tožniku prenehalo delovno razmerje ter dodatno glede na specifičen primer, ugotavljalo tudi razloge, ki so privedli k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo podlago za zaključek, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 124. člena ZPIZ/92, torej tudi pogoj, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Tožnik in priča D.P. sta obširno opisala vpliv tožnikovega obolenja in nastanka invalidnosti, na poslovanje družbe. Sam tožnik in enako zaslišana priča sta izpovedala, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, ker ni bilo strank in dohodka, kar potrjujejo tudi podatki o obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2004 (priloga A 9

), ki so bili davčnemu organu predloženi 25.3.2005. Dne 26.9.2005 pa je bil ukinjen tudi poslovni račun podjetja P. d.o.o. (priloga A 8

Neutemeljeno pritožba vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati še pogoje iz 188. člena ZPIZ792, saj se ta določba nanaša na izplačevanje spornega nadomestila, ne pa na samo pravico, ki je bila predmet tega postopka. Odločitev o trajanju in višini nadomestila je bila tudi sicer naložena tožencu. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje ni imel sposobnosti, da bi ohranil svoje delovno mesto, in da ni odgovoren za nastalo delovnopravno situacijo. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja na to, da je v izreku sodbe napačno naveden datum prvostopenjske odločbe in sicer datum 20.10.2004, namesto datum 25.10.2004. Vendar pa očitane kršitve glede na vse navedeno, na pritožbeno rešitev zadeve nimajo nobenega vpliva. Ker gre pri datumu prvostopne odločbe očitno za pomoto, to pa lahko predsednik senata skladno z določbo 328. člena ZPP kadarkoli popravi, bo sodišče prve stopnje postopalo skladno s citirano določbo in izdalo sklep o popravi pomote.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno s stroški postopka, odmerjenimi skladno z določbo 154. člena ZPP.