Jedro

Zapustnik lahko za časa svojega življenja prosto razpolaga s svojim premoženjem, lahko ga sam v celoti potroši, ga odtuji, podari itd., pri sklepanju pogodbenih razmerij pa lahko svobodno izbira pogodbenega partnerja. Tako ravnanje ni v nasprotju z nobenim moralnim načelom. Zapustnik je omejen le pri nekaterih svojih razpolaganjih in le do določenega obsega, namreč s tem, ko z oporoko ali z neodplačno pogodbo s svojim premoženjem lahko razpolaga tako, da ne poseže v nujne deleže nujnih dedičev. Če bodisi z oporoko bodisi z darili poseže v nujni dedni delež, se tako razpolaganje glede na določbe ZD ne upošteva.

Tožnica gradi svojo zahtevo na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene v obliki notarskega zapisa ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, zgolj na trditvi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju v resnici odplačna pogodba ter da je bila sklenjena očitno le z namenom, da bi se obšla zakonska določila glede njenega dedovanja. Takšna tožba pa ni sklepčna, saj tožnica niti ne trdi niti ne dokazuje, da je bil prikrajšan njen nujni dedni delež po pokojnem očetu, zaradi sklenitve sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot domnevno simuliranega pravnega posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep potrdita.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe tožeče stranke z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 18.9.2008, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: „Pogodba o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu opr. št. SV 1490/92 z dne 1.8.2002 se razveljavi.“, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: „Notarski zapis opr. št. SV 1490/2 z dne 1.8.2002 je zapis izročilne pogodbe, ki ni veljavna.“ ter da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: „Vknjižba lastninske pravice pod Dn. št. 21892/05 z dne 14.9.2005 pri 1/12 last G. A. vpisano pod vložek št. 1822 k.o. B. na ime toženke A. K. je neveljavna. Izbriše se zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju pogodbe o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu pod opr. št. SV 1490/92 z dne 1.8.2002 in se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje v zemljiškoknjižnem vložku št. 1822 k.o. B., kakršno je bilo pred sprovedbo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, tako da se izbriše lastninska pravica tožene stranke pri 1/12 last G. A..“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.761,76 EUR v roku petnajst dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

Zoper gornjo odločbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge ter predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje pri sodišču prve stopnje. Navaja, da finančni razlogi niso silili pokojnega A. G. k sklenitvi izpodbijane pogodbe ter se ne morejo šteti kot razlog za njeno sklenitev. Iz ravnanja toženke po sklenitvi pogodbe je jasno razvidno, da nikoli ni nameravala skrbeti za pokojnega očeta. Sodišče se v sodbi postavi na stališče, da sklenitev pogodbe iz razloga, da bi se preprečilo dedovanje, ne more biti nedopusten nagib v smislu 40. člena Obligacijskega zakonika. Navedeno stališče je očitno materialnopravno napačno. Zakon o dedovanju omogoča nujnim dedičem, da s tožbo uveljavljajo vračilo darila v zapuščino. Navedena možnost pa ne pride v poštev, kadar zapustnik za časa življenja svoje premoženje razda z odplačnimi posli, kamor spada tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju. V praksi je splošno znano, da se pogodbe o dosmrtnem preživljanju zlorabljajo, saj se ne sklepajo zaradi potreb zapustnika oziroma preživljanca, ampak zgolj z namenom, da se enemu izmed nujnih dedičev prepreči dedovanje. Tak namen je zasledovala tudi toženka, ki je želela preprečiti, da bi tožnica dedovala premoženje, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče ni izvedlo nobenih predlaganih dokazov, dejansko stanje je zato ostalo povsem neraziskano. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze, s katerimi bi ugotavljalo premoženje pokojnega A. G. ter odnose med pravdnima strankama ter pokojnikom v času sklepanja pogodbe.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene ter predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pred odločitvijo izvesti vse predlagane dokaze, torej poleg listin, ki jih je vpogledalo, tudi ostale predlagane dokaze (zaslišanje prič, poizvedbe), s katerimi bi ugotavljalo premoženje pokojnega A. G. ter odnose med pravdnima strankama in pokojnikom v času sklepanja pogodbe. Ko je sodišče prve stopnje izvedbo teh dokazov zavrnilo, ni kršilo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o izvajanju dokazov ter je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oziroma delnem zavrženju tožbe je pravilna iz sledečih razlogov: Zapustnik lahko za časa svojega življenja prosto razpolaga s svojim premoženjem, lahko ga sam v celoti potroši, ga odtuji, podari itd., pri sklepanju pogodbenih razmerij pa lahko svobodno izbira pogodbenega partnerja. Tako ravnanje ni v nasprotju z nobenim moralnim načelom (o tem več odločb Vrhovnega sodišča RS, npr. II Ips 558/2006, II Ips 620/92, II Ips 381/2006). V tem smislu je razumeti razloge sodbe v tistem delu obrazložitve, ki zavrača trditve tožnice o ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med pokojnim očetom pravdnih strank, ter toženko, zaradi nedopustnega nagiba (2. odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pravilne so nadaljnje ugotovitve sodišča, da je zapustnik omejen le pri nekaterih svojih razpolaganjih in le do določenega obsega, namreč s tem, ko z oporoko ali z neodplačno pogodbo s svojim premoženjem lahko razpolaga tako, da ne poseže v nujne deleže nujnih dedičev. Če bodisi z oporoko bodisi z darili poseže v nujni dedni delež, se tako razpolaganje glede na določbe Zakona o dedovanju – ZD (členi 28 – 41) ne upošteva. Tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi ter tudi v svoji laični vlogi gradi svojo zahtevo na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene v obliki notarskega zapisa ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, zgolj na trditvi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju v resnici odplačna pogodba ter da je bila sklenjena očitno le z namenom, da bi se obšla zakonska določila glede njenega dedovanja. Takšna tožba pa ni sklepčna, saj tožnica niti ne trdi niti ne dokazuje, da je bil prikrajšan njen nujni dedni delež po pokojnem očetu, zaradi sklenitve sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot domnevno simuliranega pravnega posla. Glede na tožbene trditve ter postavljeni tožbeni zahtevek je sicer razvidno, da tožnica želi doseči vrnitev spornega solastninskega deleža nepremičnine v zapuščino po pokojnem očetu, vendar takšnega cilja ne more doseči zgolj s trditvami, da je vsebina pogodbe neresnična, da je bila sklenjena z namenom preprečitve dedovanja tožnice po očetu ter da se po splošno znanem dejstvu pogodbe o dosmrtnem preživljanju zlorabljajo, kar vse tožnica ponavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo tožena stranka le ponavlja svoje trditve, ki jih je že podajala tekom postopka ter pritrjuje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.