Jedro

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti.

V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1.Tožnica je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino za izgubljeni dohodek v višini 38.681,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnjuje, da od 22. 12. 2006 opravlja sodniško službo ter toženki očita opustitev sprejema zakona, ki bi ustrezno uredil plače sodnikov, čeprav jo k temu zavezujejo Ustava, odločbe Ustavnega sodišča in pravo EU. Trdi, da ji je s tem nastala škoda na premoženjskem področju. Višino odškodnine utemeljuje z razliko v plači, ki bi jo v primeru ustavno skladne ureditve morala prejeti in plačo, ki jo je dejansko prejela.

2.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom I Pd 442/2024 z dne 3. 9. 2024 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in jo po pravnomočnosti navedenega sklepa kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Pojasnilo je, da tožnica zahteva odškodnino, ki ne izvira iz delovnega razmerja med njo in toženko, temveč odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi prenizke višine sodniških plač, ki jih toženka ni uredila z zakonom, čeprav jo k temu zavezujejo ustavne odločbe in pravo EU. Tako tožnica ne uveljavlja terjatve, ki bi izvirala iz delovnega razmerja, ampak gre za terjatev, ki temelji na odškodninski odgovornosti države kot zakonodajalca. Zato gre za premoženjski spor iz civilnega razmerja, za katerega je po 32. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pristojno sodišče splošne pristojnosti - to je upoštevajoč vrednost spora in pravila o krajevni pristojnosti (prvi odstavek 32. člena ter 46. člen ZPP) Okrožno sodišče v Ljubljani.

3.Okrožno sodišče v Ljubljani je sprožilo spor o pristojnosti. Sklicevalo se je na stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-70/21 z dne 21. 4. 2022, da lahko funkcionar prikrajšanje pri plači uveljavlja pri delodajalcu oziroma v delovnem sporu. Izpostavilo je še, da je tudi Vrhovno sodišče v zadevi U 4/2024 z dne 21. 5. 2024, v kateri je šlo za podobne okoliščine kot v konkretni zadevi, že zavzelo stališče, da je za odločanje v takih sporih pristojno delovno sodišče.

4.Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

5.V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen Zakona o sodniški službi; v nadaljevanju ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti.

6.Tožbenega zahtevka s takšno utemeljitvijo Vrhovno sodišče v zadevi U 4/2024 z dne 21. 5. 2024 ni obravnavalo. Zahtevek s takšno utemeljitvijo tudi ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), na katerega se je Ustavno sodišče v zadevi U-I-70/21 z dne 21. 4. 2022 oprlo le v zvezi s presojo pravnega interesa sodnikov za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonskih določb, ki urejajo njihov materialni položaj. Sklicevanje Okrožnega sodišča v Ljubljani na ti zadevi zato ni utemeljeno.

7.V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer glede na vrednost spornega predmeta okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZPP). Upoštevajoč nadalje 46. in 48. člen ZPP ter navedbe v tožbi, pa je podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

8.Glede na pojasnjeno je Vrhovno sodišče v sporu o pristojnosti na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

-------------------------------

Op. št. (1)Vrhovno sodišče je npr. v zadevi I R 8/2017 z dne 26. 1. 2017 že pojasnilo, da je kraj, po katerem naj se ravna krajevna pristojnost za tožbe, vložene zoper Republiko Slovenijo, Ljubljana - to je kraj njenega organa upravljanja, vpisan v register poslovnih subjektov.