Jedro

S tem ko je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da v spisu ni dokumenta tedanje SDK, da je bil znesek v končni fazi izplačan iz sredstev firme, in je to dejstvo ugotavljalo z zaslišanjem prič in na podlagi obsojenčevega vračila tega zneska s pripadajočimi obrestmi, je ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000,00 (sto tisoč 00/100) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.G. za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 244. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega na 300.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo povprečnino kot nastali strošek pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 21.10.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in obe sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato naj se zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik v zahtevi navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z njenimi razlogi. V izreku je namreč zapisano, da je bila firma oškodovana za 57.570,00 SIT in si je obdolženec v tej višini pridobil protipravno premoženjsko korist, s tem ko je dosegel, da so v računovodstvu odobrili in dejansko realizirali izplačilo tega zneska domnevnemu izvajalcu. V obrazložitvi pa je zapisano, da v spisu ni dokumenta tedanje SDK, da je bil znesek v končni fazi izplačan iz sredstev firme.

Uveljavljena kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, torej da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, bi bila podana, če bi obrazložitev sodbe ostala le pri tem, kar je navedel zagovornik. Tako pa je v prvostopenjski sodbi na četrti strani obrazložitve (l. št. 131) ta okoliščina omenjena, v nadaljevanju pa, da je sodišče realizacijo izplačila iz sredstev podjetja ugotovilo z drugimi dokazi: z zaslišanjem prič M.G., ki je povedala, da je bil virman, ki se je glasil na znesek 57.570,00 SIT, zagotovo realiziran, in J.B., ki je to potrdil, ter na podlagi obsojenčevega vračila omenjenega zneska s pripadajočimi obrestmi. Tako ravnanje je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ko sodišče pri ugotavljanju dejstev ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (1. odstavek 18. člena ZKP). Zahteva za varstvo zakonitosti tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato tudi pritožbeno sodišče ni moglo storiti očitane bistvene kršitve določbe kazenskega postopka, češ da ni odpravilo nasprotja med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjske sodbe.

Navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da nobena priča ni potrdila, da je bil prej omenjeni znesek resnično izplačan, je mogoče razumeti kot uveljavljanje nasprotja med zapisniki o izpovedbah prič G. in B. in kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini le-teh (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Teh nasprotij ni: G. je zaslišana z gotovostjo povedala o realizaciji virmana (l. št. 112), B. pa, da se z obdolžencem niso pogovarjali o sami glavnici, ker ta ni bila sporna (l. št.85). Slednje dejansko potrjuje, da je bil sporni znesek izplačan.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka, ki ni bil zamotan, in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (lastnik stanovanja, osebnega avtomobila, dober osebni dohodek, brez preživninskih obveznosti).