Jedro

Z vidika predlagalnega delikta je pomembno, da se iz oškodovančeve izjave lahko izluščijo obdolžencu očitana voljna ravnanja (opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 9. 2017 pod I. točko izreka na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožnico zoper obsojenega A. A. glede kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun. Pod II. točko izreka sodbe je sodišče obsojenca spoznalo za krivega storitve v II/1. točki izreka dveh kaznivih dejanj prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 in mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora; v II/2. točki izreka kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po četrtem odstavku 133. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ-1 in mu zanj določilo kazen tri leta zapora; v II/3. točki izreka kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in mu zanj določilo kazen štiri leta zapora ter v II/4. točki izreka kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 in mu zanj določilo kazen štiri leta zapora. Sodišče je nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obsojencu izreklo enotno kazen dvanajst let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu in pridržanju od dne 29. 2. 2016 od 11.30 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 66.000,00 evrov napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je odvzelo zasežen preklopni nož znamke Cavka CK. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca v zvezi z obsodilnim delom sodbe oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. V III. točki izreka sodbe je sodišče obsojenca na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. Sodišče je zato po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 5. 2018 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika pa naložilo v breme proračuna.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri po vsebini uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2., 5., 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do obrambe in nepravilno uporabo procesnih določb po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP. V zaključku zahteve predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru z dne 6. 11. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena. Obsojenec utemeljeno uveljavlja kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na podlagi spisovnih podatkov razvidno, da oškodovanka glede očitanih kaznivih dejanj prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 (II/1. točka izreka sodbe) ni podala predloga za pregon. Iz uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke B. B. namreč izhaja le oškodovankin predlog za pregon kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. Preostale obsojenčeve navedbe vrhovna državna tožilka ocenjuje za neutemeljene, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi delno ugodi in spremeni pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na očitani kaznivi dejanji prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 (II/1. točka izreka sodbe) tako, da obtožbo zanju zavrže. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu, ki se je strinjal z navedbami vrhovne državne tožilke in vztrajal pri navedbah iz zahteve, dodatno pa na podlagi lastne ocene dokazov Vrhovnemu sodišču predlagal izdajo oprostilne sodbe.

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. To pomeni, da je dolžnost Vrhovnega sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

B-II.

6. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Obsojenec uvodoma v zahtevi zatrjuje, da za obe kaznivi dejanji prisiljenja (II/1. točka izreka sodbe) in za kaznivo dejanje spolnega nasilja (II/4. točka izreka sodbe) ni bil podan predlog oškodovanke.

7. Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, ki je izhajalo iz uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe oškodovane B. B. z dne 26. 2. 2016 in enako pritožbeno navedbo zavrnilo v 32. točki obrazložitve sodbe. Iz omenjenega uradnega zaznamka po mnenju višjega sodišča izhaja predlog oškodovanke za vsa tri obravnavana kazniva dejanja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede kaznivega dejanja spolnega nasilja iz oškodovankine ovadbe izhaja točen čas dejanja (25. 2. 2016 v večernem času do jutranjih ur naslednjega dne 26. 2. 2016) in njen opis tako obsojenčevega rezanja njenega telesa z nožem kot tudi njegovih spolnih ravnanj proti njeni volji. Iz nadaljevanja uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke sledi: „... Pri tem jo je prav tako s silo in grožnjo prisilil, da je proti njeni volji vzela neznano mamilo, in sicer mešanico prepovedane droge kokain in zmletih neznanih tablet, misli, da so bile tablete Dormicum, zato je postala močno omotična. …“ Omenjeno oškodovankino izjavo je treba ocenjevati v luči ostalih procesno relevantnih dejstev. Ovadbo je namreč podala še istega dne 26. 2. 2016 ob 13.30 uri, ko so jo obiskali kriminalisti na travmatološkem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (v nadaljevanju UKC Ljubljana). Naslednjega dne, 27. 2. 2016, so kriminalisti zbirali na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP obvestila od oškodovanke zaradi suma storitve poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 116. člena v zvezi z 34. členom KZ-1. Pri zbiranju obvestil je oškodovanka natančno opisala obsojenčevo prisilno injiciranje prepovedane droge v njeno telo dne 23. 2. 2016 in dne 24. 2. 2016. Zaslišana v preiskavi dne 18. 3. 2016 je ponovno natančno opisala prisilno injiciranje prepovedane droge, in sicer kokaina (v torek, 23. 2. 2016) in mešanice heroina in kokaina (v sredo, 24. 2. 2016). Enako je izpovedovala na glavni obravnavi dne 6. 12. 2016 in dne 9. 6. 2017. 8. Izhodišče pri presoji, ali je oškodovanka podala predlog za kaznivi dejanji prisiljenja, predstavlja njen opis historičnega dogodka, kot ga je sama videla oziroma doživljala. Res so v večinskem delu njene ovadbe opisana obsojenčeva izvršitvena ravnanja kritične noči s 25. na 26. 2. 2016, a ne gre spregledati, da je oškodovanka že takrat govorila tudi o prisilnem injiciranju neznanega mamila, mešanice kokaina in zmletih neznanih tablet. Ta očitek se nikoli med postopkom ni pojavil pri ostalih treh kaznivih dejanjih, storjenih kritične noči s 25. na 26. 2. 2016 (protipraven odvzem prostosti, huda telesna poškodba in spolno nasilje), temveč izključno pri obeh kaznivih dejanj prisiljenja dne 23. in 24. 2. 2016. Na to dodatno kaže oškodovankina izjava, da je bila omotična, dokazni postopek pa je pokazal, da se je stanje omotičnosti nanašalo predvsem na predhodna dva dneva (v torek 23. in v sredo 24. 2. 2016), ko je podnevi hodila z obsojencem po opravkih (terapije, nakup droge, dvigovanje denarja na bankomatih), ob povratku domov pa ji je prisilno injiciral prepovedano drogo, sama pa se mu ni mogla upreti, ker je bila oba dneva že od jutranjih ur dalje omotična. Ob tem je večkrat poudarila, da je sumila na obsojenčeva podtikanja substanc v čaj in kavo, saj je bila oba dneva takoj po zaužitju tekočine (čaja ali kave) omotična in zaspana. Treba je upoštevati tudi dejstvo, da je oškodovanka pravni laik, ovadbo pa je podala na travmatološkem oddelku UKC Ljubljana le nekaj ur (dne 26. 2. 2016 ob 13.30 uri) zatem, ko je bila tja prepeljana v spremstvu kriminalistov. Že ob sprejemu na travmatološki oddelek kritičnega dne ob 9.39 je povedala, da jo je partner prisilil tudi v jemanje heroina in kokaina, ob poznejšem ginekološkem pregledu istega dne ob 11.06 uri pa je po opažanjih in izpovedbi ginekologa dr. M. K. delovala zmedeno in mešano podajala anamnezo. Navkljub tramvatiziranosti je oškodovankina izjava o prisilnem injiciranju droge s strani obsojenca dovolj konkretizirana, da je mogoče razbrati njeno nedvoumno voljo po kazenskem pregonu tudi za kaznivi dejanji prisiljenja.1 Iz vsebine oškodovankine izjave je bilo mogoče ugotoviti, o katerih obsojenčevih voljnih ravnanjih (storitvah) je ob podaji ovadbe izpovedovala kriminalistu, prav tako je bilo mogoče izluščiti pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki se že od tožilčeve zahteve za preiskavo (dne 2. 3. 2016) dalje pojavlja v sodnem spisu kot prisiljenje, v nadaljevanju kazenskega postopka pa se modalitete obeh očitanih kaznivih dejanj prisiljenja niso bistveno spremenile.

9. Obsojenec sicer pravilno poudarja, da mora sodišče pri tako imenovanih predlagalnih deliktih oškodovanca na podlagi drugega odstavka 319. člena ZKP opozoriti, da lahko predlog za pregon umakne do konca glavne obravnave. Ne drži pa njegova trditev, da sodišče takega opozorila oškodovanki ni podalo. Na vse naroke za glavno obravnavo sta bila predčasno in pravilno vabljena oškodovanka in pooblaščena odvetniška družba XY, oškodovanka pa je bila z vsakim vabilom posebej opozorjena na pravico, da do konca glavne obravnave lahko predlog za pregon umakne. Prav tako je bila obveščena, da bo z umikom predloga izgubila pravico, da vnovič tak predlog poda, obveščena pa je bila tudi o stroškovni posledici takega umika predloga. Obsojenčevo zatrjevanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 319. člena ZKP zato ni utemeljeno.

10. Naslednja v zahtevi izpostavljena procesna kršitev je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Podobno kot v pritožbi, tudi v zahtevi obsojenec zatrjuje, da bi se morala razpravljajoča sodnica na glavni obravnavi izločiti tako iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP kot tudi iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Ker se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko uveljavlja le kot relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, Vrhovno sodišče zaradi preglednosti sodbe na tem mestu najprej obravnava obsojenčeve navedbe o razlogih za izločitev sodnice po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, ki se lahko uveljavljajo kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

11. Obsojenec neutemeljeno vztraja, da mu je bila dne 29. 2. 2016 protipravno odvzeta prostost, pravilen odgovor na enako pritožbeno navedbo pa je podalo že višje sodišče od 10 do 13. točke obrazložitve sodbe. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil obsojenec prijet dne 29. 2. 2016 ob 11.21 uri, ko je bil seznanjen z razlogi prijetja in pravicami iz 4. in 8. člena ZKP (uradni zaznamek o prijetju na l. št. 58). Iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju (l. št. 59) izhaja, da je bil ob predočenju pravic iz 4. in 8. člena ZKP seznanjen tudi s pravico do zagovornika, ki ga ni zahteval, niti mu ga ni postavila policija. Šele naslednji dan je obsojenec policiji ob zbiranju obvestil izjavil, da želi zagovornika in poklical odvetnika M. S., ki ga ni želel zastopati. Obsojenec je na to odgovoril, da ne želi zastopanja po drugem zagovorniku, razen po tistem, postavljenem po uradni dolžnosti (uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 1. 3. 2016 na l. št. 73). Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju pridržanega obdolženca (l. št. 87) je preiskovalna sodnica dne 2. 3. 2016 ponovno obsojenca poučila o vseh pravicah po 4. členu ZKP, obsojenec si sam zagovornika ni vzel, zato mu ga je postavilo sodišče (Su sklep 49/2016 z dne 2. 3. 2016 na l. št. 85), in sicer je bil po uradni dolžnosti postavljen odvetnik A. K. Na pripornem naroku je po vseh pojasnilih in pravnih poukih obsojenec izjavil, da je razumel, česa je osumljen in vsa druga opozorila glede obveznosti in pravic po določbah ZKP, v nadaljevanju naroka pa se ni zagovarjal. Do protipravnega odvzema obsojenčeve prostosti ni prišlo, zato tudi ni mogoče zatrjevati, da bi morala biti iz tega razloga izločena razpravljajoča sodnica.

12. Iz pravnomočne sodbe izhajajo razlogi o tem, zakaj ni bilo podlage za izločitev razpravljajoče sodnice, ki se je na glavni obravnavi seznanila z dvema dokazoma, katera je naknadno s sklepom izločila iz sodnega spisa (3. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 14. do 17. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Obsojenec v zahtevi ponovi trditev, da mu ne bi smela soditi razpravljajoča sodnica C. C., ker se je na glavni obravnavi seznanila z nezakonitima dokazoma (uradni zaznamek o zbranih obvestilih od osumljenega A. A., preden mu je bil dan pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP in obvestilo Psihiatrične klinike Ljubljana o pregledu obsojenca, ki ga je sestavila dr. J. R. I.). Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tem pogledu ni odločilno vprašanje razloga za izključitev razpravljajoče sodnice, temveč vprašanje strankinega (obsojenčevega) pravočasnega uveljavljanja pravice, da zahteva izločitev sodnice (drugi odstavek 41. člena ZKP). Višje sodišče v 16. točki obrazložitve sodbe utemeljeno opozarja, da obramba med glavno obravnavo nikoli ni zahtevala izločitve razpravljajoče sodnice na podlagi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. V pritožbi obsojenec (niti zagovornik) nista izpodbijala sklepa o izločitvi nedovoljenih dokazov, opr. št. IV K 8111/2016 z dne 15. 3. 2017 (sklep je sicer med glavno obravnavo izpodbijala okrožna državna tožilka, a je višje sodišče njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno), prav tako v pritožbi nista izpodbijala sklepa predsednika sodišča (Su sklep 29/2017 z dne 14. 4. 2017), s katerim je zavrnil zahtevo razpravljajoče sodnice za njeno izločitev.

13. Iz podatkov kazenskega spisa tako izhaja, da obramba med glavno obravnavo do njenega konca nikoli ni podala zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice zaradi seznanitve z izločenima dokazoma, kar je pravilno ugotovilo višje sodišče v 16. točki obrazložitve sodbe. Vsa zatrjevana dejstva, na katera se v zahtevi sklicuje obsojenec (in pred tem tudi v pritožbi), so takšne narave, da bi nanje lahko opozoril do konca glavne obravnave, pa tega niti on niti njegov zagovornik nista storila, za kar ni bilo nobenih ovir. V luči drugega odstavka 41. člena ZKP je zato obsojenec z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane "kršitve okuženosti sodnice", prekludiran, zato z zahtevo za varstvo zakonitosti z očitkom te kršitve ne more uspeti.

14. Obsojenec zatrjuje, da bi morala biti razpravljajoča sodnica izločena tudi zaradi facebook objave. Že sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagan zaseg računalnika Lenovo 3000 (obsojenec je zaseg predlagal z navedbami, "da gre za nek konstrukt proti njemu"), višje sodišče pa je temu pritrdilo v 46. točki obrazložitve sodbe. V zahtevi ostaja nejasno, katera kršitev zakonitosti in na kakšen način naj bi bila storjena glede facebook objave. Ni torej jasno, v čem naj bi bila kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo obsojenec utemeljuje s tem, da „je zunajobravnavni (senat) sprovedel samo pomiritveni postopek in ni opravil nadzora nad postopkom zaradi izjave na facebooku“. Gre za zatrjevanje pravno nerelevantnega dejstva, ki ne predstavlja kršitve zakonitosti, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Zadnjo izmed kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenec utemeljuje s tem, da je izpovedba oškodovankine psihologinje T. O. R. nezakonit dokaz, s katerim se je seznanila oziroma ga z nepravilnim procesnim vodenjem ustvarila razpravljajoča sodnica. Kršitev obsojenec utemeljuje s tem, da je sodnica omenjeni priči dala pravni pouk (po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP), da je oproščena dolžnosti pričanja šele po tem, ko je priča že izpovedovala o obremenilnih dejstvih. Vrhovno sodišče ob predhodnem pregledu pritožbe ugotavlja, da v zvezi s temi navedbami ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenec te kršitve ni uveljavljal že v pritožbi, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo ali da jo je uveljavljal, pa jo sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Uveljavljana kršitev je materialnopravno neizčrpana in je zato Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

16. Obsojenec zatrjuje tudi kršitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ki se jo lahko uveljavlja le kot relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi izpostavlja več okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom o nepristranskosti razpravljajoče sodnice, začenši z načinom izvedbe dokaza, to je predvajanja videoposnetka nadzorne kamere pred stanovanjskim blokom. Omenjeni dokaz je bil izveden na glavni obravnavi dne 15. 3. 2017, prikazuje pa obsojenčev odhod dne 26. 2. 2016 v jutranjih urah. Obsojenec zatrjuje, da sta ga na nedopusten način komentirali tako razpravljajoča sodnica kot tudi državna tožilka, na kar kaže njuno ugotavljanje, ali sta obsojenca že videli v sodni dvorani v enaki jakni, kot se pojavlja na videoposnetkih. Vrhovno sodišče sprejema razloge sodbe višjega sodišča od 22. do 24. točke njene obrazložitve, da komentar strank (državne tožilke) ob izvajanju dokazov (videoposnetka nadzorne kamere) ne pomeni, da stranke ali razpravljajoča sodnica nastopajo v vlogi priče in bi zato bila podana okoliščina, ki vzbuja dvom v njihovo nepristranskost. Predvsem pa je ob predhodnem pregledu pritožbe treba poudariti, da obsojenec v zahtevi na nedovoljen način širi predstavljeni očitek, saj je zaradi izjave o jakni na glavni obravnavi izločal le državno tožilko, pri tem vztrajal tudi v pritožbi, medtem ko dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice zaradi izjave o jakni ni očital. Kolikor je šteti v tem delu zahteve obsojenčevo zatrjevanje v smeri uveljavljanja kršitve po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zaradi materialnopravne neizčrpanosti ni obravnavalo.

17. Obsojenec neutemeljeno vztraja pri zatrjevanju sodničine pristranskosti zaradi nepridobitve (avdio) posnetka obsojenčevega klica na Operativno komunikacijski center (113), saj sta sodišče prve stopnje (24. točka obrazložitve sodbe) in višje sodišče (9. točka obrazložitve sodbe) pojasnili, da teh posnetkov več ni, ker so izbrisani po enem letu skladno s 7. členom Pravilnika o obdelavi podatkov o elektronskih komunikacijah policije in o dostopu do policijskih zbirk podatkov. Je pa bil med dokaznim postopkom pridobljen izpis oziroma dnevniški zapis o obsojenčevem klicu na številko 113, ker se ta hrani še pet let skladno s 195. členom Uredbe o upravnem poslovanju. Iz dnevniškega izpisa jasno izhaja, da je Operativno komunikacijski center kritičnega dne 26. 2. 2016 ob 8.48 uri prejel na številko 113 dva klica, in sicer od sosede F. H. ter od obsojenca. Obsojenca so operaterji skušali priklicati nazaj še sedemkrat, a neuspešno. Izvedba predlaganega dokaza, ki ni mogoča, zato ne more predstavljati okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost razpravljajočega sodnika.

18. Obsojenec posplošeno zatrjuje napačno vodenje preiskave, ki naj bi bila rezultat "konstrukta zoper njega zaradi oškodovankinega vplivnega očeta kriminalista D. D. in pristranskosti kriminalista B. P.". Takšne navedbe niso v nobeni vsebinski povezavi z zatrjevanim dvomom o sodničini nepristranskosti. Poleg tega se kot napačne in protispisne izkažejo obsojenčeve navedbe o „hudi pristranskosti kriminalista B. P. zaradi manjkajočega obsojenčevega posnetka klica na številko 113“. Kot že zapisano, so razlogi o tem, zakaj ne obstaja (avdio) posnetek obsojenčevega klica na številko 113, podani v 9. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, zato predstavljene okoliščine v ničemer ne morejo kazati na sodničino pristranskost. 19. Pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (prvi odstavek 18. člena ZKP). To pomeni, da sodišče prosto odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in na kakšen način, mora pa svojo prosto presojo izoblikovati na podlagi ocene dokazov, ki mora biti logična in izkustveno sprejemljiva ter jo je mogoče preveriti, ker mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, katera pravno pomembna dejstva šteje za obstoječa. Obsojenčev očitek, da je razpravljajoča sodnica pristranska, ker na glavni obravnavi ob zaslišanju oškodovanke ni zasegla njenega mobilnega aparata, na katerem naj bi bile slike stanovanja, ni utemeljen. Vrhovno sodišče se pridružuje razumnemu odgovoru višjega sodišča, ki je v 26. in 27. točki obrazložitve sodbe odgovorilo, da je glede slik (v pritožbi je obsojenec izpostavil vprašanje vrečk, v katerih je hranil injekcijske igle), ki jih je posnela oškodovankina mama po dogodkih, sodišče prve stopnje zaslišalo oškodovankino mamo. Ta je na poziv razpravljajoče sodnice te slike tudi predložila, zato zaseg oškodovankinega mobitela, s katerim je obsojenec hotel razčiščevati dejansko stanje v zvezi z vrečkami z injekcijskimi iglami, ni bil potreben. Sodišče je tako prosto presodilo dokaz (pridobljene slike), ki ga je izvedlo na glavni obravnavi in določno navedlo, katero dejstvo šteje za dokazano in iz katerih razlogov. Obrazložena in materialnopravno pravilna zavrnitev obsojenčevega dokaznega predloga (zaseg oziroma pridobitev oškodovankinega mobilnega aparata) zato v ničemer ne izkazuje sodničine pristranskosti.

20. Enako neutemeljeno očita obsojenec pristranskost sodnice, ker ni hotela narediti poizvedb glede oškodovankinega mobilnega aparata Iphone (Apple). Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča v 28., 29. in 30. točki obrazložitve sodbe, ki je sledilo obrazložitvi sodišča prve stopnje (37. točka obrazložitve sodbe), da je obsojenec dne 25. 2. 2016 zvečer ob 23.00 oškodovanki najprej zbil telefon na tla, ji ga v jutranjih urah vzel in ji ga ni vrnil. Sodnica je naredila poizvedbe pri mobilnih operaterjih (telefonski operaterji po 26. 2. 2016 niso več zaznali delovanja oškodovankinega telefonskega aparata), policija pa je naknadno še dvakrat opravila pregled balkonskega korita, za katerega je obsojenec zatrjeval, da je oškodovankin mobitel zakopal tja, a pri ogledu balkonskega korita njenega mobitela ni našla. Obsojenčevo vztrajanje v zahtevi, da sodnica ni storila vsega, da bi se pridobil kronski razbremenilni dokaz (posnetek oziroma slike z oškodovankinega mobilnega telefona) je zato v nasprotju s spisovnimi podatki, policija je navsezadnje iskala oškodovankin telefon ravno na podlagi obsojenčevih navedb, a je bila pri tem neuspešna. Nemogoča izvedba dokaza po logiki stvari ne more izkazovati sodničine pristranskosti.

21. Zadnja dva izmed obsojenčevih očitkov v okviru zatrjevanja sodničine pristranskosti se nanašata na njegove grožnje razpravljajoči sodnici in njeno posledično maščevanje, ki se kaže z nepravilnim vodenjem kazenskega postopka. Prav tako nakazuje na sodničino pristranskost, ker naj bi na glavni obravnavi dopustila nezakonito modifikacijo obtožnice brez dokazov za takšno spremembo. Predstavljene navedbe so v luči petega odstavka 420. člena ZKP materialnopravno neizčrpane, zato jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

22. Naslednja izmed absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jo je mogoče razbrati iz obsojenčeve zahteve, je uveljavljanje kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Obsojenec v zahtevi vztraja, da je v konkretnem primeru šlo za nezakonito opravo hišne preiskave, ker nista bili prisotni vsaj dve priči, pač pa le oškodovankina mama E. E., preiskavo stanovanja pa bi morali „omogočiti“ on, oškodovanka, njun zastopnik ali lastnik stanovanja D. B. 23. Na enake pritožbene navedbe je razumno odgovorilo višje sodišče v 19. do 21. točki ter v 35. in 37. točki obrazložitve sodbe. V konkretnem primeru ni bila opravljena hišna preiskava, temveč je Operativno komunikacijski center takoj po prejemu obeh klicev sosede F. H. in obsojenca na številko 113 poslal razpoložljive policijske enote na kraj kaznivega dejanja (...), kjer je policija kot nujno preiskovalno dejanje opravila ogled na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP. To potrjujeta zapisnik o ogledu (l. št. 55) in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 26. 2. 2016 (l. št. 9) ter izpovedbi policistov G. K. in M. P., o ogledu pa je bil izdelan tudi videoposnetek in posnete fotografije, ki jih je sodišče na glavni obravnavi pogledalo. Zato so protispisne obsojenčeve trditve, da kraj kaznivega dejanja ni bil zavarovan, ker nasprotno izhaja tako iz zapisnika o ogledu, kot tudi iz predvajanih slik in videoposnetkov, ter izpovedb obeh policistov G. K. in M. P. Obsojenčeve navedbe o tem, da so vsi zaseženi dokazi (vrečka z injekcijskimi iglami, sredstva za vezanje, noži) nezakoniti, ker je oškodovanka izpovedovala kvečjemu o ugrabitvi (ne pa o drugih obsojenčevih kaznivih dejanjih), pa ne predstavljajo uveljavljanja kršitve zakonitosti po citirani zakonski določbi, temveč dokazno oceno oškodovankine izpovedbe, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Enako velja glede obsojenčevih očitkov o napačni vsebini zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja ter o pomanjkanju razbremenilnih dejstev, saj z njimi skuša vnesti dvom v pravilnost pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem so obsojenčeve navedbe celo medsebojno nasprotujoče, saj sprva očita, da je bila kršena nedotakljivost stanovanja, v nadaljevanju pa priznava, da je klical na številko 113 in želel, da pridejo pristojni organi v stanovanje in nudijo pomoč oškodovanki, sam pa jih ne bo čakal. Prav tako ni jasno, zakaj bi moralo biti stanovanje po obsojenčevem mnenju zaščiteno s policijskimi trakovi zaradi preverjanja, ali je obsojenec še živ. V konkretnem primeru je bil opravljen ogled kraja kaznivega dejanja na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP, ker ga pozneje zaradi nevarnosti izginjanja sledov ne bi več bilo mogoče enakovredno opraviti, za opravo ogleda pa se ne zahteva določena stopnja verjetnosti prijetja storilca kaznivega dejanja.

24. Obsojenčeva očitka o nezakonito pridobljenem preklopnem nožu Cavka Ck in o nedovoljenem opiranju sodbe na psihiatrično mnenje zdravnice J. R. I. sta na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP materialnopravno neizčrpana in ju Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

25. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Obsojenec s prepisom citirane procesne določbe in z navedbo, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, kršitve zakonitosti ne konkretizira, tako da Vrhovno sodišče tega vsebinsko neizpolnjenega očitka ni preizkušalo. Enako velja za obsojenčeve navedbe, da „so listine med seboj v precejšnjem nasprotju“, je pa iz nadaljevanja tega očitka mogoče razbrati, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izpovedbe (predvsem z navedbami, da je podala krivo izpovedbo, sebe pa predstavila v pozitivni luči kot osebo, ki ne jemlje več nobene terapije), kar pa ne more biti predmet uveljavljanja kršitve s tem izrednim pravnim sredstvom.

26. Prav tako obsojenec nekonkretizirano uveljavlja kršitev 371. člena ZKP s trditvijo, da je izvedensko mnenje dr. P. P. pomanjkljivo, da izvedenec ni imel celotne dokumentacije Zdravstvenega doma Ljubljana Center, da ni razpolagal s slikami oškodovankine mame E. E. glede injekcijskih igel v vrečkah in da so bili ob toksikološki preiskavi obsojenčevi urinski testi negativni. Tudi te trditve po vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, so pa obsojenčeve navedbe tudi sicer protispisne. Glede izvedenskega mnenja psihiatra dr. P. P. je odgovorilo višje sodišče v točkah 40 in 42 obrazložitve sodbe, v katerih je pravilno ugotovilo, da je sodni izvedenec dopolnil izvedensko mnenje po tem, ko je razpolagal s celotno medicinsko dokumentacijo (l. št. 233 in 352). Prav tako ne drži, da so bili obsojenčevi testi negativni, saj so bile v njegovem urinu prisotne psihoaktivne snovi, kar izhaja iz poročila o toksikološki preiskavi (l. št. 267). S popolnoma nerelevantnim izpostavljanjem slik vrečk z injekcijskimi iglami, ki jih izvedenec ni videl, pa obsojenec po vsebini nedovoljeno skuša vnesti dvom v verodostojnost izvedenskega mnenja.

27. Obsojenec na več mestih zahteve uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe. Na trditve, da „je sodnica delovala kot tožilstvo, obramba in senat skupaj in nikoli ni pustila odgovora na predlog tožilstva, ker predloga ni bilo, sodnica pa se je sama odločala za izvajanje dokazov“, vsebinsko ni mogoče odgovoriti. Kot je iz nadaljevanja zahteve razvidno, obsojenec pod videzom te procesne kršitve izpodbija verodostojnost oškodovankine izpovedbe in jo prikazuje kot osebo z bipolarno motnjo, zato z uveljavljano kršitvijo zakonitosti ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke za oškodovanko ni potrebna, prav tako je razloge o tem podalo v 10. točki obrazložitve sodbe na 31. strani, ko je ocenjevalo oškodovankino izpovedbo. Višje sodišče je oceni prvostopenjskega sodišča pritrdilo in odgovorilo, da do kršitve pravice do obrambe zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem psihiatrom za oškodovanko ni prišlo (43. točka obrazložitve sodbe), s čimer soglaša tudi Vrhovno sodišče. 28. Kršitev pravice do obrambe naj bi bila po obsojenčevem mnenju podana tudi zaradi slabega zagovornikovega zastopanja, vendar je takšen očitek protispisen. Obsojenec nikoli ni opozoril na zagovornikovo nestrokovno zastopanje, kvečjemu obratno; ko na glavni obravnavi ni več hotel sodelovati, je izjavil, da se v celoti strinja z zagovornikovimi navedbami in želi, da ga on zastopa naprej, tudi v njegovi nenavzočnosti. Že ob prijetju in podaji izjave na policiji (uradni zaznamek na l. št. 73) je povedal, da želi odvetnika M. S., a je ta odklonil zastopanje, zato se je obsojenec strinjal z zagovornikom, postavljenem po uradni dolžnosti, zoper katerega v postopku pred preiskovalno sodnico ni imel nobenih pripomb (l. št. 88), prav tako tudi ne pozneje na glavni obravnavi. Ugotovitev višjega sodišča, da je zagovornik obsojenca zastopal strokovno in korektno (40. točka obrazložitve sodbe), potrjujejo podatki spisa, obsojenec pa v zahtevi ne konkretizira, v čem se je kazalo slabo zagovornikovo zastopanje, zato podrobnejša obravnava tega očitka ni mogoča. Enako velja za obsojenčeve trditve, da je bila komunikacija z zagovornikom pred pritožbeno sejo okrnjena in bi obsojenec s svojimi predlogi lahko pomagal zagovorniku. Gre za navedbe, ki nimajo podlage v spisovnih podatkih, saj je višje sodišče dvakrat razpisalo pritožbeno sejo, na katero sta bila pravočasno in pravilno vabljena zagovornik in obsojenec, na pritožbeni seji pa obsojenec na pomanjkljivo sporazumevanje z zagovornikom ni opozoril, temveč je izpodbijal poročilo sodnice poročevalke izključno glede ugotovljenega dejanskega stanja.

29. Do kršitve pravice do obrambe ni prišlo niti ob modifikaciji obtožnice, ker obsojenec protispisno zatrjuje, da ni imel možnosti odgovora na modificirano obtožnico. Okrožno državno tožilstvo je vložilo spremenjeno obtožnico z dne 21. 9. 2017 (l. št. 1582) najprej v pisni obliki, na glavni obravnavni dne 25. 9. 2017 je državna tožilka spremembo obtožnice pojasnila (določneje konkretizirala očitke obsojenčevega ravnanja in popravila pisne pomote), zagovornik ni imel pripomb, obsojenec pa ji je ugovarjal in zatrjeval, da „temelji le na enostranski izjavi oškodovanke“. Tudi pri drugi spremembi obtožnice na glavni obravnavi dne 28. 9. 2017 (l. št. 1630) je državna tožilka pojasnila spremembo (dodan abstraktni znak, da je oškodovanka „trpela“), obsojenec in zagovornik sta spremembo razumela in nanjo nista imela pripomb. Obakrat je obsojenec imel pravico podati odgovore in pripombe na spremenjeno obtožnico, pri čemer je prvič to pravico izkoristil, drugič pa ne, zato so nasprotne obsojenčeve trditve v zahtevi neutemeljene.

30. Enako velja za obsojenčeve navedbe o kršitvi njegovih zdravstvenih pravic in na glavni obravnavi, da „gladovno stavka zaradi zdravstvenih delavcev v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana na Povšetovi“. Gre za nerazumljive in nekonkretizirane trditve o kršitvi pravice do obrambe, na katere je pravilno odgovorilo višje sodišče v 41. točki obrazložitve sodbe, ko je zapisalo, da je imel vso potrebno zdravstveno oskrbo v zavodu, odločitev za gladovno stavko pa je bila njegova prostovoljna odločitev. Tudi v zahtevi obsojenec laično zatrjuje, da je imel napad psihoze, vendar podatki spisa kažejo na njegovo ciljno usmerjeno in agresivno ravnanje do vseh prisotnih v sodni dvorani in izven nje; bil je žaljiv do pravosodnih policistov, se jim upiral, z njimi na hodniku in v sodni dvorani prerival, bil večkrat opozorjen, da se umiri, vsakokrat ko jim je skušal ubežati, zato so uporabili razpršilno sredstvo in ga na ta način umirili, vendar le za kratek čas, ko je pričel groziti sodnici in jo žaliti. Trditve v smeri kršitve pravice do obrambe zato niso z ničemer podkrepljene, kar pokaže, da so tudi ti očitki neutemeljeni.

31. Kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti, ali je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že pravnomočno razsojena. Obsojenec v zahtevi neutemeljeno vztraja, da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona za obe kaznivi dejanji prisiljenja in za kaznivo dejanje spolnega nasilja. Za kaznivo dejanje prisiljenja je namreč predpisana kazen zapora do enega leta, zato velja po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 šestletni zastaralni rok in bi kazenski pregon zastaral dne 23. oziroma dne 24. 2. 2022, medtem ko je za kaznivo dejanje spolnega nasilja predpisana kazen zapora od šestih mesecev do desetih let, zato velja po 3. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 dvajsetletni zastaralni rok in bi kazenski pregon zastaral dne 26. 2. 2036. 32. Obsojenec uveljavlja kršitev 372. člena ZKP, ker „je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti“, te trditve pa v nadaljevanju z ničemer ne konkretizira, zato gre za tako nesubstancirano zatrjevanje kršitve zakonitosti, da ga Vrhovno sodišče ne more vsebinsko presojati, do enakih zaključkov pa je prišlo tudi višje sodišče (47. točka obrazložitve sodbe). Iz nadaljevanja njegovih navedb je razvidno, da se v okviru uveljavljanja te kršitve zakonitosti nedovoljeno vložnik spušča na polje dejanske presoje. Tako oporeka vsebini uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja (l. št. 409), iz katerega izhaja, da obsojencu zasežen mobilni aparat Samsung ni vseboval nobenih videoposnetkov, medtem ko obsojenec v zahtevi zatrjuje, da je dogajanje snemal in hotel z njim prikazati pravo osebnostno naravo oškodovanke. S tem v zvezi oškodovanko ponovno prikazuje kot izrazito negativno in neuravnovešeno osebo ter izpodbija verodostojnost njene izpovedbe, kar ni dovoljen razlog izpodbijanja pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom.

33. Obsojenec na več mestih zahteve ponavlja trditev, da je bila razpravljajoča sodnica maščevalna in mu izrekla „700% višjo zaporno kazen od primerljivih kazni“, s čimer nakazuje na previsoko odmerjeno zaporno kazen in neupoštevanje olajševalnih okoliščin, kar po vsebini predstavlja izpodbijanje primernosti kazenske sankcije. Ta razlog je sicer dovoljen pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, z vidika zahteve za varstvo zakonitosti pa predstavlja nedovoljen razlog in ga Vrhovno sodišče zato ni obravnavalo.

34. Glede vseh v nadaljevanju te točke predstavljenih obsojenčevih navedb pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec bodisi pod videzom uveljavljanja kršitev zakonitosti bodisi neposredno ne sprejema pravnomočno ugotovljenih dejstev. Kot že zapisano, na več mestih zahteve izpodbija verodostojnost oškodovanke in jo prikazuje kot hudo odvisnico, prostitutko, psihično neuravnovešeno osebo in aktivno iglomanko, poudarja pa tudi njen nekonsistenten opis preklopnega noža Cavka CK. V zvezi z oškodovanko tudi očita, da je sodišče spregledalo oziroma dalo premajhno dokazno težo mnenju Centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, v katerem se opisuje oškodovanko kot aktivno odvisnico s hudimi psihičnimi motnjami. Prav tako izpodbija verodostojnost izpovedbe sosede F. H. Glede posamičnih dogodkov kritične noči obsojenec ponuja drugačne dokazne zaključke, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe (polemizira glede telefonskega klica med oškodovanko in njeno mamo, zatrjuje, da zaseženi noži niso bili uporabljeni za očitana kazniva dejanja, na meji razumljivosti so njegovi dvomi o tem, ali se je oškodovanka kritične noči sploh nahajala v stanovanju). Ne strinja se z izvedenskim mnenjem travmatologa mag. F. F., ki je povedal, da so lahko vse obravnavane poškodbe na oškodovankinem telesu nastale z vsemi štirimi noži, razen s preklopnim nožem Cavka CK, ki ni imel tako priostrene konice. Prav tako ne sprejema izvedenskih mnenj mag. G. H. in dr. K. D. ter njunih dopolnitev in izpovedb glede najdenih oškodovankinih bioloških sledi na nožih. Obsojenec na podlagi lastne ocene Ambulantnega protokola v primeru posilstev zaključuje, da ni prišlo do nobenega vtikanja predmetov v oškodovankine genitalije oziroma rektum, da ni bilo vidnih sledi poškodb ter zato do spolnega nasilja ni prišlo, kar bi po njegovem mnenju lahko potrdila ginekologinja dr. M. J. Vrhovno sodišče dodaja, da sta razumne razloge, zakaj zaslišanje dr. M. J. ni bilo potrebno, podali sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve sodbe, višje sodišče pa v 66. točki obrazložitve sodbe. Ob tem obsojenec izpodbija izpovedbo ginekologa M. K., ki je povedal, da ni nujno, da bi prišlo do telesnih poškodb na genitalijah oziroma v rektumu oškodovanke, če bi bili noži nazobčani oziroma ožgani ali drugače poškodovani; temu oporeka in vztraja, da slike ročajev nožev kažejo na njihove grobe robove, ki bi nedvomno povzročil razparanje oziroma velike genitalne in rektalne poškodbe. Kljub takšni lastni dokazni oceni obsojenec zaključuje, da je oškodovanka utrpela kvečjemu površinske ureznine in lahke telesne poškodbe in na več mestih zahteve skuša minimalizirati težo njenih telesnih poškodb. Obsojenec se tudi ne strinja z načinom vodenja preiskave in očita, da jo je na pristranski in „kriminalni“ način vodil kriminalist B. P., glede katerega sumi, da je izročil oškodovankin telefon Iphone Apple oškodovankini mami E. E. Prav tako obsojenec napačno oziroma protispisno ocenjuje obvestilo policije (Operativno komunikacijskega centra) glede obsojenčevih klicev na 113 in polemizira s pravnomočno ugotovljenim dejstvom, da oškodovankin telefon Iphone Apple po kritični noči 26. 2. 2016 ni bil več zaznan v nobenem omrežju. S temi trditvami obsojenec ne sprejema pravnomočno ugotovljenih dejstev in uveljavlja drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. S tem ne utemeljuje kršitev zakonitosti, ampak izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (373. člen ZKP), kot že navedeno v 5. točki obrazložitve te sodbe, pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

35. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

36. Glede na podatke kazenskega spisa odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

1 Vrhovno sodišče se je do enakega vprašanja že opredelilo v sodbi I Ips 227/2009 z dne 10. 9. 2009, v kateri je zapisalo, da je predlog za pregon procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. ZKP obličnosti predloga ne predpisuje, pomembno je, da je oškodovančeva volja izražena jasno in nedvoumno. Po drugem odstavku 53. člena ZKP se v primeru, da je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev PPZ v kazenskem postopku, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Tudi glede ovadbe, ki jo poda oškodovanec, se ne zahteva posebna obličnost, kot vsaka druga ovadba pa mora tudi ta vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev in ime domnevnega storilca, če je ovaditelju znan.