Jedro

Zaključek, da tožnikova dokazana škoda ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode, je pravni zaključek. Takšen pa je v domeni samega sodišča.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2014 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 357,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Morda tožnik ni utrpel posebnih telesnih bolečin, je pa utrpel neugodnosti, ki jih je povzel izvedenec in sicer štiri preglede pri zdravnikih z zbadanjem zaradi preiskav krvi in rentgensko slikanje pljuč. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnik pravno priznane nepremoženjske škode iz tega naslova ni utrpel. Odločitev sodišča, da izvedenec ni ugotovil neugodnosti, pa je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožena stranka nikoli ni trdila, da tožnik iz tega naslova ni utrpel pravno priznane škode, je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje tudi kršilo 212. člen ZPP, takšna kršitev pa bistveno vpliva na zakonitost sodbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske ugotovitve v zvezi z neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem, ki bi jih naj utrpel tožnik v zvezi z razstrupitvijo z CO2 in na podlagi katerih je zaključilo, da tožnik iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ni izkazal pravno priznane škode, zaradi česar je njegov zahtevek na plačilo takšne škode zavrnilo, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. B., kateremu je v celoti sledilo. Njegove ugotovitve je v točki 10 obrazložitve tudi povzelo, to pa z zapisom, da so tožnikove morebitne težave izvenele do prvega pregleda v ambulanti, nadaljnji pregledi in zdravljenje pa niso bile posledice morebitne zastrupitve s CO2. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje so skladne z izvedeniškim mnenjem dr. B. v njegovi pisni dopolnitvi (odgovor na četrto vprašanje na strani 6 in odgovor na drugo vprašanje na strani 7), ko je kot neugodnost tožnika v zvezi z zdravljenjem opisal, da so to štirje pregled pri zdravnikih z zbadanjem zaradi preiskav krvi in rentgenskim slikanjem pljuč, vendar pa je le pregled v ambulanti internistične prve pomoči dne 6. 3. 2014 bil posledica zmerne zastrupitve s CO2, medtem ko nadaljnji pregledi in zdravljenja niso bili posledica le-te. Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ni ugotovilo v skladu z izvedeniškim mnenjem izvedenca, se tako izkažejo kot neutemeljeni. Glede na predstavljeno pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovitvah, da je neugodnost v zvezi z zdravljenjem možne tožnikove zastrupitve s CO2 predstavljal le en pregled, pa so materialnopravno pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tožnikovi nedokazanosti pravno priznane škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem1. 6. Zaključek, da tožnikova dokazana škoda ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode, je pravni zaključek. Takšen pa je v domeni samega sodišča (tretji odstavek 180. člena ZPP). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi (212. člen ZPP), ker bi naj sodišče s takšnim zaključkom preseglo trditveno podlago tožene stranke.

7. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

8. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbe VS RS II Ips 211/2002, VSL II Cp 2566/2016, II Cp 859/2016.