Jedro

Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba niti nasprotna tožba, ampak specifično uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za obrambne namene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je razsodilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožnika do tožencev v znesku 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2013 dalje (I/1. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožencev do tožnika v znesku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 dalje (I/2. točka izreka) ter terjatev tožnika in toženca pobotalo do zneska 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2013 dalje (I73. točka izreka) ter tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo (I/4. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.860,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, toženima strankama pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugodilo pobotnemu ugovoru, pri njegovi presoji pa je prezrlo dejstvo, da v ugovoru sploh ni bilo podanega zahtevka tožene stranke, s katerim naj bi od sodišča zahtevala ugotovitev obstoja svoje terjatve in pobotanja medsebojnih terjatev. Toženi stranki bi tako v pobotnem ugovoru morali zahtevati, da sodišče ugotovi obstoj njune nasprotne terjatve ter tako ugotovljeno terjatev pobota z nasprotno terjatvijo tožeče stranke. Toženi stranki pa v pobotnem ugovoru nista podali zahtevka, da naj sodišče ugotovi obstoj njune terjatve, temveč le zahtevo, da naj sodišče njuno terjatev pobota s terjatvijo tožnika. Glede terjatve pa sta trdili le, da obstaja v znesku 2.800,00 EUR. Ker toženki do zaključka naroka zahteve za odločitev o obstoju terjatve nista podali, je sodišče o obstoju terjatve odločalo brez postavljenega zahtevka toženih strank. Zato bi moralo sodišče pobotni ugovor zavrniti. Tožeča stranka izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ki jih je sodišče odmerilo, kot da je tožnik pravdo v celoti izgubil, kar pa ne drži, saj je sodišče ugotovilo, da je bil zahtevek tožnika do višine 1.400,00 EUR utemeljen, torej da je terjatev tožnika v času vložitve tožbe obstajala, saj je ugotovilo terjatev z zamudnimi obrestmi od 2013 dalje, terjatev tožencev pa v času vložitve tožbe še ni obstajala, temveč je bila ugotovljena šele z izpodbijano sodbo, saj toženca ne uveljavljata materialnega pobotnega ugovora, temveč procesnega.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je pobotno izjavo, s katero je v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožnika v višini 2.800,00 EUR iz naslova posojila danega tožniku, podala v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje (list. št. 156). S pobotnim ugovorom je uveljavljala procesno pobotanje, za katerega veljajo posebna pravila ZPP, med drugim to, da je izrek sodbe v tem primeru tričlenski, kar pomeni, da sodišče v izreku najprej ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej obstoj toženčeve terjatve (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa izreče pobotanje (tretji odstavek 324. člena ZPP). Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odločalo o pobotnemu ugovoru tožene stranke, ker ta v pobotnem ugovoru ni postavila zahtevka na ugotovitev njene terjatve do tožnika, tako ni utemeljena. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot namreč ni tožba niti nasprotna tožba, ampak specifično uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za obrambne namene(2). Zato ne drži očitek pritožbe, da je sodišče z odločanjem o postavljenem pobotnem ugovoru prekršilo načelo dispozitivnosti (2. člen ZPP), ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, ki izpodbija uspeh pravdnih strank. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v pravdi s svojim zahtevkom v celoti propadel, zato je odločitev, da je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti pravdne stroške toženi stranki, pravilna.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): ki je v zadevi kot pristojno višje sodišče odločalo na podlagi sklepa VS RS Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016 Op. št (2): VSL sodba II Cpg 3/2016 z dne 1. 2. 2016