Jedro

Grožnja z odvzemom zemljišč z izdajo odločbe o arondaciji brez zagotovitve nadomestnih zemljišč pomeni protipravno grožnjo v smislu Zakona o denacionalizaciji. Sklenitev pogodbe v izogib takšnemu odvzemu ni izraz proste volje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepremičnine, podržavljene z menjalno pogodno med Državnim posestvom S. ter predlagateljem, in sicer vl. št. 33 in 83 k. o. Š. po takratnem obsegu, vrnejo v naravi, kolikor je to mogoče, sicer pa se določi odškodnina. O načinu vrnitve oz. plačilu odškodnine bo odločeno s končnim sklepom. Zoper tak sklep se je pritožil nasprotni udeleženec Slovenski odškodninski sklad d. d. zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje, ki mu je naložilo vpogled in oceno vsebine listine, ki je bila v konkretnem primeru podlaga za prehod predlagateljevega premoženja v državno last. Sodišče prve stopnje tudi ni vpogledalo drugih pomembnih listin in ni ponovno zaslišalo predlagatelja zaradi razjasnitve njegove volje pri sklepanju pravnega posla. Ker je sodišče prve stopnje ponovno izdalo sklep z enakim izrekom, ne da bi dopolnilo dokazni postopek je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ostala neodpravljena. Pritožnik nadalje navaja, da niso dokazane okoliščine iz 5. člena ZDen. Iz menjalne pogodbe res sledi, da se zamenjava izvaja z namenom arondacije, vendar v spisu ni akta, ki bi dokazoval, da je bilo območje, v katerem se je nahajalo tudi podržavljeno premoženje, opredeljeno kot območje arondacije. Možnost arondacije ni nezakonita grožnja. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje sicer ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje glede dopolnitve dokaznega postopka, vendar s tem ni bistveno kršilo določb postopka niti ni storilo zatrjevane bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) ne kake druge kršitve, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je pogodba z dne 17. 12. 1959, na podlagi katere so predlagateljeve nepremičnine prešle v državno last, le naslovljena kot menjalna pogodba, v resnici pa gre za dogovor o izplačilu odškodnine za nepremičnine, ker posestvo S. ni razpolagalo z nadomestnimi zemljišči. S tem je sodišče prve stopnje pojasnilo pravno podlago za prehod predlagateljevih nepremičnin v državno last in odpravilo pomisleke, ki jih je sodišče druge stopnje imelo o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ko je razveljavilo njegov sklep z dne 17. 8. 1998. Sodišče druge stopnje na podlagi razlogov sodišča prve stopnje tudi ne dvomi, da bi bile predlagatelju nepremičnine sicer odvzete na podlagi arondacijske odločbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ni potrebno, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj grožnje, da bodo nepremičnine odvzete z aktom o arondaciji, le na podlagi vpogleda prav tega. Še posebej, ker je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ta grožnja izhaja iz same pogodbe z dne 17. 12. 1959, kakor tudi iz ravnanja oz. izjav direktorja podjetja S., o katerih je izpovedal predlagatelj, ter iz dopisovanja med Okrajnim ljudskim odborom K. in posestvom S. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je bila pogodba sklenjena zaradi grožnje državnega organa oz. predstavnika oblasti, tako da so izpolnjeni vsi pogoji za upravičenost zahtevka za denacionalizacijo iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91). V ugotovljenih okoliščinah pomeni grožnja odvzema nepremičnin z odločbo o arondaciji protipravno grožnjo v smislu ZDen, saj bi v tem primeru predlagatelj za svoja zemljišča prav tako ne dobil nadomestnih, s sklenitvijo pogodbe, ki je tako ni sklenil prostovoljno, pa je lahko vsaj upal na odškodnino. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.