Jedro

Namestitev dvižne hidravlične ploščadi na fasado večstanovanjskega objekta je posel, ki presega okvir rednega upravljanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 3. 2005, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo načelnika Upravne enote .., Oddelka za okolje in prostor z dne 29. 10. 2004. S to odločbo je bila zavrnjena revidentova zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev dvižne hidravlične ploščadi in ureditev parkirnega prostora za osebni avtomobil. 2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe pridružuje razlogom za odločitev, ki jih je v obrazložitvi svoje odločbe navedla tožena stranka, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja še, da odločitev o zavrnitvi revidentove vloge temelji na ugotovitvi, da vlogi ni predložil v določbi prvega odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN predpisanega dokazila o razpolaganju z zemljiščem – soglasja vseh etažnih lastnikov. Ker nameravani poseg v skupne dele večstanovanjske stavbe pomeni poseg v razmerje med skupnimi in posameznimi deli, gre za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja po 29. členu Stanovanjskega zakona – SZ-1. Pri tem pa že dejstvo, da posamezni etažni lastniki nasprotujejo posegu, pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 29. člena SZ-1. 3. Revident vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi revidentovim zahtevkom, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da tožena stranka ni navedla razlogov za zaključek, da priglašena dela presegajo okvir rednega upravljanja in je napačno uporabila 29. člen SZ-1, ker ni upoštevala njegovega tretjega odstavka. Odgovor na tožbo, ki ga je vložila stranka z interesom, mu ni bil vročen, so pa njene navedbe popolnoma neutemeljene. Načelo kontradiktornosti je bilo kršeno, ker je sodišče odločilo o zadevi na nejavni seji. Zatrjuje, da je bilo z izdajo izpodbijane odločbe kršeno ustavno načelo socialne države, saj je tožnik invalid - paraplegik, prikovan na invalidski voziček, invalidi pa naj bi v našem pravnem redu uživali posebno varstvo.

4. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo pridružuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo navaja, da je tožnik samovoljno posegel v funkcionalno zemljišče v solasti vseh etažnih lastnikov na način, ki ovira izvrševanje lastninske pravice ostalih etažnih lastnikov, ta del zemljišča uporablja izključno sam in drugim preprečuje parkiranje. Predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, torej zaradi obstoja zelo hudih posledic, ki jih ima izpodbijana odločba za revidenta.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da bi moral tožnik za postavitev dvižne hidravlične ploščadi in ureditev parkirnega prostora za osebni avtomobil na podlagi določb 51. člena ZUN pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del. Sporno pa je, ali je bila njegova zahteva pravilno zavrnjena, ker vlogi ni priložil soglasja vseh etažnih lastnikov za obravnavane posege iz 29. člena SZ-1 kot dokazila o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal, po prvem odstavku 62. člena ZUN.

10. V času (ponovnega) odločanja upravnega organa prve stopnje (29. 10. 2004) je že veljal Zakon o graditvi objektov – ZGO-1, ki pa je v prvem odstavku 192. člena določil, da se postopki za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003), končajo po določbah ZUN. Za postopke izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki so v teku, se skladno z drugim odstavkom istega člena uporabljajo določbe občinskih predpisov, izdanih na podlagi 51. člena ZUN, ki so veljali v času pred uveljavitvijo predpisa iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 (Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, v nadaljevanju Pravilnik).

11. Glede odločitve, ali je revident za posege potreboval upravno dovoljenje, in če, katero, je bil, upoštevaje datum vložitve njegove zahteve (29. 6. 1998), kot podlaga torej pravilno uporabljen ZUN, in sicer 51. in 62. člen. Skladno z določbami teh členov ZUN in upoštevaje določbo 5. člena Odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 34/86, 20/92 in 26/94) bi moral revident pred posegom pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del. Po prvem odstavku 62. člena ZUN pa mora priglasitev del iz 51. člena ZUN med drugim vsebovati dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. 12. Ker gre za namestitev dvižne ploščadi na fasadi večstanovanjske stavbe in ureditev parkirnega prostora na funkcionalnem zemljišču te stavbe, je glede vsebine tega dokazila pravilno uporabljen v času ponovnega odločanja že veljaven SZ-1, ki ureja razmerja v večstanovanjskih stavbah. V zvezi s tem pa je sporno, ali gre pri obravnavanem posegu za posel, ki presega okvir rednega upravljanja, in če je tako, ali gre za izboljšavo, ki ne pomeni vzdrževanja stavbe. V prvem odstavku 29. člena SZ-1 je določeno, da etažni lastniki o poslih, ki presegajo okvire rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, odločajo s soglasjem vseh etažnih lastnikov. Za take posle se po drugem odstavku istega člena štejejo med drugim posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov, spreminjanje rabe skupnih delov in izboljšave, ki se ne štejejo za vzdrževanje večstanovanjske stavbe. Po tretjem odstavku 3. člena SZ-1 so skupni del stanovanjske stavbe med drugim skupni prostori in zemljišče ter skupni gradbeni elementi, med katerimi pa je v drugem odstavku 5. člena SZ navedena fasada. Kot posli rednega upravljanja po drugem odstavku 25. člena SZ-1 štejejo zlasti posli obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, določitev ter razrešitev upravnika in nadzornega odbora ter oddajanje skupnih delov v najem. V obravnavanem primeru pa gre za namestitev dvižne hidravlične ploščadi na fasado večstanovanjskega objekta, zato gre tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri tem posegu za posel, ki presega redno upravljanje in za katerega bi revident potreboval soglasje vseh etažnih lastnikov. Gre namreč za spreminjanje zunanje podobe večstanovanjske stavbe, poseg pa ne pomeni izboljšavo za celotno stavbo oziroma za vse solastnika, temveč je ta poseg izključno le v revidentovo korist in kot tak ne more pomeniti izboljšave iz drugega odstavka 29. člena SZ-1. Zato je revidentovo sklicevanje na to, da je poseg izvedel na svoje stroške in da z njim ne ovira izvrševanja lastninske pravice drugih etažnih lastnikov (za kar ne potrebuje soglasja vseh etažnih lastnikov po tretjem odstavku 29. člena SZ-1), pravno neupoštevno.

13. Svojo odločitev je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi v zadostni meri obrazložilo. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila tako odločitev, da bi navedeno soglasje vseh etažnih lastnikov za obravnavane posege revident moral predložiti, če je želel doseči izdajo pozitivne odločbe o dovolitvi priglašenih del, pravilna. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno in odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo odločbe o priglasitvi del pravilno sprejeta na podlagi dokazil, s katerimi je upravni organ razpolagal. 14. Ker sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost vsebinske odločitve upravnega organa in pravilnost postopka pred izdajo te odločbe, lahko ta presoja temelji le na zakonodaji, veljavni v času odločanja oziroma izdaje odločbe (prvostopnega) upravnega organa. Zato, kljub temu da se sicer tudi Vrhovno sodišče v celoti zaveda revidentovega položaja, kasneje sprejeta zakonodaja s področja varstva invalidov oziroma Konvencija Združenih narodov o varstvu pravic invalidov, na katero se sklicuje revizija, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

15. Za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu se po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 šteje, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku – ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

16. Zato Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrača trditev o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu zaradi nevročitve odgovora prizadete stranke na tožbo revidentu. Odgovor revidentu res ni bil vročen, vendar je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo le relativno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Navedbe iz tega odgovora pa je že vsebovala pritožba stranke z interesom zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 31. 3. 2000, zato identične navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo na odločitev sodišča prve stopnje (in na pravice revidenta) v tej zadevi niso vplivale.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi 75. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z določbami ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi v primeru, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v tem primeru v tožbi predlagal lastno zaslišanje in zaslišanje M. F., vlagateljice pritožbe zoper prvo odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 3. 7. 1998, vendar pa ni z ničemer obrazložil, katera dejstva, pomembna za odločitev, želi s temi dokazi dokazovati.

18. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva, ker naj bi izpodbijana odločba ne bila obrazložena oziroma naj ne bi vsebovala razlogov za zaključke. Revident je namreč izkoristil vsa pravna sredstva zoper odločitve, sprejete v upravnem postopku, kot tudi po vložitvi tožbe v upravnem sporu.

19. V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo po presoji revizijskega sodišča torej pravilno uporabljeno, prav tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila sedaj revizija vložena, zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

20. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).