Jedro

Ta del zahteve uveljavlja zmotno presojo dejanskih okoliščin, ki naj bi izključevale obstoj kaznivega dejanja oz. kazenski pregon, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Vprašanje dokaznega bremena za ugotovitev, ali je bilo dejanje storjeno v zatrjevanih okoliščinah (pod vplivom groženj tajnega policijskega sodelavca in izzvano v nasprotju z zakonom), po logiki stvari nosi tisti, ki obstoj določenih okoliščin zatrjuje. Zato ni pravilno stališče zahteve, da bi moral državni tožilec kar vnaprej v vsakem primeru, ko je bil odrejen navidezni odkup oz. navidezno podkupovanje, dokazati, da z ukrepom ni bila izzvana kriminalna dejavnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obd. S.B. in soobdolžence je pred Okrožnim sodiščem v Kopru uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ. Zoper obd. S.B. je bil odrejen in podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP, nazadnje za 1 mesec do 16.1.1999 do 12,30 ure.

Njegov zagovornik je zoper sklepa o podaljšanju pripora, navedena v uvodu te sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V njej, tako kot v pritožbah zoper sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora ter v predlogu za odpravo pripora navaja, da sklepa nimata razlogov o ključni trditvi obrambe, da je bilo dejanje obd. S.B. storjeno pod vplivom groženj tajnega policijskega sodelavca S. in izzvano v nasprotju z zakonom. Stališče pritožbenega sodišča, da je s tem pritožba uveljavljala zmotno ocenjevanje protislovnih dokazov, torej dejanska vprašanja, naj bi bilo zmotno, ker je jasno ugotovljeno, da je bilo dejanje obd. B. nezakonito izzvano. Sklepa ne navajata konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale ponovitveno nevarnost, to je osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi in njegovo dosedanje življenje, čeprav bi jih moralo sodišče ugotoviti v skladu s kriteriji v odločbah Ustavnega sodišča opr. št. Up 123/95 in 127/95. Sicer pa naj bi bila zmotna ugotovitev v sklepih, da ponovitvena nevarnost obstaja, saj je obdolženec dejanje storil izključno zaradi pritiska tajnega policijskega sodelavca in samo zanj, ta pritisk pa se ne bo ponovil. Mnenja je, da je obdolženec v priporu v nasprotju z določbami 2. točke 3. odstavka 201. člena ZKP, zato predlaga, da se sklepa razveljavita in pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je utemeljena nevarnost, da bo obd. S.B. na prostosti ponavljal taka kazniva dejanja, namreč, ponavljajoča se kazniva aktivnost obdolženca, visoke vsote ponarejenih bankovcev in zveze, ki jih je nujno imel, da je lahko izvršil dejanje, ki ga je osumljen.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

To izredno pravno sredstvo se po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

V 1. odstavku 371. člena ZKP je v enajstih točkah naštetih veliko število bistvenih kršitev postopka. Zahteva ne pove, katero od teh uveljavlja. Tudi ne pove, katere druge kršitve postopka naj bi bile še storjene in kako so vplivale na zakonitost sklepov. Bistvo navedb v zahtevi pa pomeni, da po njenem stališču dejanje obd. S.B. ni kaznivo dejanje, ker naj bi bilo storjeno pod vplivom grožnje v smislu 2. odstavka 13. člena KZ in, da so tajni policijski sodelavci v nasprotju s 4. odstavkom 151. člena ZKP z odkupom ponarejenih bankovcev izzvali kaznivo dejavnost obd. B., torej da obstaja okoliščina, ki izključuje kazenski pregon v smislu 3. točke 1.odstavka 181. člena ZKP. Toda doslej v preiskavi ni bilo ugotovljeno, da bi obd. S.B. storil kaznivo dejanje v okoliščinah, ki se zatrjujejo v zahtevi, kljub temu da so bile zaslišane priče, ki jih je predlagala obramba in ki naj bi potrdile zagovor tega obdolženca, da je storil dejanje pod vplivom resnih groženj tajnega policijskega sodelavca. Sicer pa ta del zahteve uveljavlja zmotno presojo dejanskih okoliščin, ki naj bi izključevale obstoj kaznivega dejanja oziroma kazenski pregon, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Zato je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je pritožba zagovornika s tem, ko je navajala iste razloge, uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja na podlagi različne ocene protislovnih dokazov, ne pa da je uveljavljala kršitev določb kazenskega postopka.

Vprašanje dokaznega bremena za ugotovitev, ali je bilo dejanje storjeno v zatrjevanih okoliščinah, po logiki stvari nosi tisti, ki obstoj določenih okoliščin zatrjuje. Zato ni pravilno stališče zahteve, da bi moral državni tožilec kar vnaprej v vsakem primeru, ko je bil odrejen navidezni odkup oziroma navidezno podkupovanje, dokazovati, da z ukrepom ni bila izzvana kriminalna dejavnost. Zmotno je stališče v zahtevi, da v izpodbijanih sklepih niso navedene konkretne okoliščine, na podlagi katerih je utemeljena ponovitvena nevarnost. Na drugi strani sklepa senata se kot take okoliščine navajajo: - da je obd. S.B. obdolžen dolgotrajne kontinuirane kaznive dejavnosti (v pripravah in izvršitvi kaznivega dejanja); - da je do prijetja že priskrbel 2.992 ponarejanih bankovcev po 100.000 Lit v nominalni vrednosti 299,220.000 Lit, od katerih je 501 že spravil v obtok (prodal in izročil tajnemu policijskemu sodelavcu), pri izročitvi ostalih pa je prišlo do prijetja obdolžencev; - da se je dogovarjal za nabavo in prodajo še za mnogo večjo količino ponarejenih bankovcev.

Te okoliščine je kot zadostne za zaključek o ponovitveni nevarnosti ocenilo tudi pritožbeno sodišče na drugi strani svojega sklepa.

Zahteva torej neutemeljeno očita sklepoma, da o ponovitveni nevarnosti ne navajata nobenih konkretnih okoliščin ali pa take, ki sklepom v tej smeri ne more služiti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se priči R.M. pripisuje določena vloga za uvedbo ukrepov po 150. členu ZKP. Tudi v tem delu zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskih okoliščin, ki naj bi izključevale obstoj kaznivega dejanja oziroma kazenski pregon, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.