Jedro

Po 154. členu ZOR nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalec. On je tisti, ki mora dokazati, da za škodo, ki jo pretrpi delavec, ni odgovoren, (ne krivdno ne objektivno). In sicer ne glede na to, ali obstajajo posebni predpisi o načinu konkretnega dela. Delodajalec (tožena stranka) mora organizirati delo tako, da poteka varno (16. člen v času nastanka škode veljavnega Zakona o varstvu pri delu, Ur. l. SRS, št. 32/74 do Ur. l. RS, št. 57/96).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 3,069.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri nalaganju tridelne kovinske lestve na tovorno vozilo dne 8.10.1996. Ugotovilo je, da je škodo povzročil tožnik sam in da tožena stranka ni objektivno odgovorna. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da nalaganje 40 kg težke lestve na vozilo ni nevarna dejavnost. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo, da je za nepravilno nalaganje lestve izključno odgovoren tožnik, saj naj bi imel možnost izbire načina, kako lestev naložiti na vozilo. Meni, da so razlogi pritožbenega sodišča v nasprotju sami s seboj. Če predpisov za pravilno nalaganje ni, je nelogično očitati tožniku, da je nalagal nepravilno. Kakršno koli nalaganje lestve na vozilo, ki za kaj takega ni predvideno, in še to na višini 1,5m, je nevarno. Tudi če bi tožniku pomagal še en delavec bi lahko prišlo do nezgode.

Tožnik je tako delal več let; večkrat sta sicer to delo opravila dva delavca, vendar pa ni bilo nič nenavadnega, če jo je nalagal tudi en sam. Tožnik ni kršil nobenega predpisa o varnosti pri delu.

Odgovornost tožene stranke je objektivna, saj takšno nalaganje lestve gotovo pomeni večjo nevarnost od povprečne. Tožena stranka bi se lahko ekskulpirala le, če bi dokazala, da je tožnikova poškodba nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se mu ni bilo mogoče izogniti. Tega pa ni ugotovilo nobeno sodišče. Če bi tožena stranka skrbela za varnost pri delu bi vsekakor morala predvideti možnost nastanka takšnih poškodb in poskrbeti, da do njih ne bi prišlo. Tudi če bi šteli, da je odgovornost tožene stranke krivdna, bi se morala tožena stranka ekskulpirati. Dejstvo, da ni storila prav nič, da ne bi prišlo do takšne nesreče, temveč da je z neustreznimi delovnimi sredstvi celo ustvarila pogoje zanjo, gotovo ne more biti podlaga za njeno ekskulpacijo. Z izpodbijano odločbo sodišče odstopa od dosedanje sodne prakse in po nepotrebnem ščiti delodajalce. Tožnik ponovno citira odločbo Sodišča združenega dela RS, opr. št. Sp 1243/92, kjer je sodišče ugotovilo, da celo v primeru, ko prihaja do prenosa bremena, ki je lažje od največje dovoljene teže, lahko pride do zdrsov, spotikanj in naključnih nekontroliranih gibov pod težkim bremenom, za kar pa mora nositi rizik podjetje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 73. členu določa, da mora podjetje delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti.

Odškodninsko odgovornost ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sicer kot krivdno ali objektivno. V prvem odstavku 154. člena ZOR je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku 154. člena ZOR pa je določeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišči prve in druge stopnje sta tožnikov tožbeni zahtevek obravnavali le s stališča objektivne odgovornosti tožene stranke in se pri tem oprli na 173., 174. in 177. člen ZOR ter določbe Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 127 in 23. člen Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil. Presodili sta, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo, ker je do nesreče prišlo izključno po njegovi krivdi. Po presoji revizijskega sodišča je takšna odločitev preuranjena in s tem materialnopravno zmotna. Sodišči za takšno odločitev nista imeli na razpolago zadostne trditvene in dejanske podlage, predvsem pa sta zmotno uporabili pravilo o dokaznem bremenu.

Po navedenih določbah ZOR nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalec. On je tisti, ki mora dokazati, da za škodo, ki jo pretrpi delavec, ni odgovoren (ne krivdno ne objektivno). In sicer ne glede na to, ali obstajajo posebni predpisi o načinu konkretnega dela. Delodajalec (tožena stranka) mora organizirati delo tako, da poteka varno (16. člen v času nastanka škode veljavnega Zakona o varstvu pri delu, Ur.l. SRS, št. 32/74 do Ur.l. RS, št. 57/96). V katerih primerih mu bo to uspelo, je odvisno najprej od tega, za kakšno delo gre, in nato, kako se je to delo v posameznem primeru dejansko opravljalo.

Organizacija delovnega procesa na terenu je v sferi delodajalca. Delo na terenu v imenu delodajalca (kot njegova podaljšana roka) vodi vodja skupine (delovodja). Sodišči sta v obravnavanem primeru ugotovili, da je tožnik delal v skupini treh delavcev, od katerih je bil en voznik, drugi delovodja, tretji pa tožnik. Tožnik se je poškodoval na terenu, ko je po opravljeni delovni nalogi nakladal tridelno lestev na streho (v resnici na vgradno lestev) službenega vozila. Tožnik je nalagal lestev sam, medtem ko je delovodja (M. Ž.) šel odklopit elektriko, šofer (I. L.) pa se je z nekom pogovarjal. Tožena stranka je trdila, da je tožnik poznal nevarnost in da bi moral na pomoč poklicati drugega delavca. Kako je bilo delo organizirano na terenu, ni pojasnila. Tudi ni trdila, da je tožnik delal v nasprotju z navodili vodje skupine. Kaj takega tudi vodja delovne skupine (M. Ž., list. št. 32 in 33 spisa), zaslišan kot priča, ni izjavil. Povedal je, da se je tudi njemu že zgodilo, da je lestev zdrsnila, da je moral zato odskočiti, ni pa pojasnil, ali se mu je to zgodilo, ko je delal sam ali skupaj s še enim delavcem.

Povedal tudi ni, kako je na dan škodnega dogodka organiziral delo oziroma zakaj ni poskrbel za to, da bi se delo opravljalo na način in z delovnimi sredstvi, ki bi lahko preprečila nesrečo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da za razbremenitev odgovornosti tožene stranke ne zadošča ugotovitev, da tožnik pri nalaganju lestve ni zaprosil za pomoč drugega delavca. Prav tako ne zadošča ugotovitev, da tožena stranka in njen varnostni inženir nista vedela za tak (neustrezen) način dela na terenu. Zmotno ali vsaj preuranjeno je zato materialnopravno izhodišče sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik izključno odgovoren že zato, ker se ni držal običajnega načina nalaganja. Preuranjeno tudi zato, ker ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista ugotovili, kaj pomeni običajen način nalaganja. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na ugotovitev, da je šlo za nalaganje na vozilo z vgradno lestvijo, ki za to ni bilo predvideno (skupina naj bi imela na razpolago poseben kombi), sodišče druge stopnje pa, da je šlo za neustrezno nalaganje na vozilo z vgradno lestvijo (brez pomoči drugega delavca).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči tako nista ugotovili vseh pravno odločilnih okoliščin, ki bi omogočale pravilno odločitev. Ker tožeča stranka ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji, je revizijsko sodišče kljub deloma različnim dejanskim ugotovitvam na tej stopnji, smelo razveljaviti obe sodbi in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev temelji na prvem odstavku 379. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, kako je potekal delovni proces, v katerega je bil vključen tudi tožnik. Ugotoviti bo moralo, kako je bilo delo razdeljeno med posamezne člane skupine, kakšna delovna sredstva (zlasti motorna vozila) so imeli na razpolago in ali je vodja skupine organiziral delo tako, da bi tožnik lahko delo opravil brez poškodbe. Pri tem bo treba ugotoviti, ali je vodja skupine dopuščal, da se je lestev nalagala na neustrezno vozilo in da jo je nalagal samo en delavec. Sodišče prve stopnje bo v tej luči moralo oceniti tudi trditev priče J. Ž. (varnostnega inženirja tožene stranke), da se sporna lestev v normalnih razmerah prevaža na posebnem tovornem vozilu - kombiju, ki ima posebne naprave za pritrditev takšne lestve; da tovorno vozilo z vgradno lestvijo sploh ni primerno vozilo za nalaganje dodatne lestve (l. št. 41 spisa). Oceniti bo moralo tudi skico (priloga C1 spisa) tovornega vozila, iz katere je razvidno, da je od tal do platforme 950 cm, od nje do višine, kjer se nahaja vgradna lestev, pa še 1,4 m, kar predpostavlja delo na višini, poleg tega pa delo z orodjem, ki je s stališča ravnotežja in manipulativnosti lahko zelo nerodno in neprikladno (3 metre dolga lestev, ki je sestavljena iz treh delov po 3 m in temu primerno tudi debela). Te okoliščine namreč postavljajo pod vprašaj ugotovitev sodišča druge stopnje o "banalnosti" navedenega opravila.

Šele po tem, ko bo v ponovljenem postopku dopolnilo in delno ponovilo dokazni postopek, bo sodišče prve stopnje lahko o odškodninski odgovornosti (krivdni ali objektivni) tožene stranke in morebitni soodgovornosti tožeče stranke pravilno odločilo.