Jedro

S sklicevanjem na tretji odstavek 200. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da bi tožbo, s katero tožnik uveljavlja, da mu delovno razmerje ni prenehalo 24. 5. 2022, temveč 17. 10. 2022, moral vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, in da je ta rok pričel teči naslednji dan po dnevu, ki je bil določen kot datum prenehanja delovnega razmerja. Tožbo je vložil šele 29. 12. 2022, zato je sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja uveljavljal prepozno.

Pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik dejansko opravljanje dela utemeljeval tudi s trditvijo, da mu je toženka obračunavala plačo za redno delo (neopravičen izostanek na plačilnih listah ni bil naveden) in mu plačo tudi nakazala na TRR. Kot dokaz je predložil plačilne liste, izpis iz TRR in predlagal svoje zaslišanje. Ker plačilo za delo v osnovi predstavlja protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca (44. člen ZDR-1), ki je bil v tej zadevi tudi prijavljen v socialna zavarovanja, bi sodišče prve stopnje vprašanje (ne)opravljanja dela moralo presoditi tudi z vidika navedenih tožnikovih trditev in dokazil. Ker tega ni storilo, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v IV. in V.b točki izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov (I. točka izreka) in na ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo 24. 5. 2022, temveč je trajalo z vsemi pravicami do 17. 10. 2022 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna za obdobje od 24. 5. 2022 do 17. 10. 2022 priznati delovno dobo, pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco in mu plačati nadomestila plač v višini 1.100,00 EUR bruto mesečno oziroma ustrezen neto znesek z obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2021 v znesku 89,50 EUR (IV. točka izreka). Odločilo je, da glede tožbenih zahtevkov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja vsaka stranka krije svoje stroške (V.a točka izreka), glede tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2021 pa je tožnik dolžan toženki povrniti stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (V.b točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pogodba o zaposlitvi nična, saj bi morala biti skladno s Sporazumom med Vlado RS in Svetom ministrov BIH sklenjena za najmanj eno leto. Toženka ga je odjavila iz obveznih zavarovanj pred potekom enega leta. Obvestilo o tej odjavi ni zadostna podlaga za zakonito odpoved. Le odpoved delovnega razmerja, ki bi bila tožniku pravilno vročena, bi bila lahko podlaga za pričetek teka roka za vložitev ugotovitvenega zahtevka. Rok za vložitev tožbe zato ni pričel teči z odjavo iz zavarovanja. Glede zahtevanega regresa za letni dopust navaja, da je tožnik dejansko opravljanje dela dokazoval s plačilnimi listami in nakazili plače na TRR. Na plačilnih listah mu je bilo obračunano redno delo. Če ne bi delal, bi se te glasile na neupravičeno odsotnost. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da se pogodba o zaposlitvi ni pričela izvrševati, ker tožnika ni bilo na delo. Ni ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje tožnika in prič ter za predložitev izpiskov SMS sporočil, kar vse bi lahko potrdilo, da je tožnik dejansko delal. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodno odločbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz prvostopenjske sodne odločbe izhaja, da je toženka odjavila tožnika iz socialnih zavarovanj 24. 5. 2022, tj. z dnem, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi za določen čas naveden kot datum njenega prenehanja. O tem, da mu je delovno razmerje s tem dnem prenehalo, mu je vročila tudi obvestilo. Pritožba tem dejstvom ne oporeka. S sklicevanjem na tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno stališče, da bi tožbo, s katero tožnik uveljavlja, da mu delovno razmerje ni prenehalo 24. 5. 2022, temveč 17. 10. 2022, moral vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, in da je ta rok pričel teči naslednji dan po dnevu, ki je bil določen kot datum prenehanja delovnega razmerja. Tožbo je vložil šele 29. 12. 2022, zato je sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja uveljavljal prepozno. Sodišče prve stopnje je zato tožbo v tem delu pravilno zavrglo, ter posledično utemeljeno zavrnilo reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek za čas od 24. 5. 2022 do 17. 10. 2022. 7. Zmotna je pritožbena navedba, da bi podlago za začetek navedenega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe lahko predstavljala kvečjemu tožniku pravilno vročena odpoved delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas; iz tega razloga je bil tudi odjavljen iz socialnih zavarovanj. To predstavlja drug način prenehanja delovnega razmerja v smislu tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki predpostavlja, da rok prične teči od dneva, ko je delavec izvedel za zatrjevano kršitev pravice.

8. Pritožba navaja, da ni bila spoštovana določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 14/2012), na podlagi katere je treba pogodbo o zaposlitvi med delavcem migrantom (tožnik) in delodajalcem iz Republike Slovenije skleniti najmanj za eno leto; tožnik je bil odjavljen iz zavarovanja 24. 5. 2022, kar je pred potekom enega leta. Pritožbena navedba ne more vplivati na drugačno presojo spora. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na citirani sporazum resda sprejelo stališče, da je bila pogodba o zaposlitvi nična v delu, v katerem je bilo opredeljeno njeno trajanje, vendar pa bi bila ta okoliščina lahko pomembna za odločitev šele v primeru, če bi tožnik pravočasno vložil tožbo glede prenehanja delovnega razmerja.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in v zvezi s tem uveljavljanje pravice, niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP) in ta del prvostopenjske sodne odločbe (I. do III. točka izreka, V.a točka izreka) potrdilo.

10. Tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da delovno razmerje med strankama zaradi neopravljanja dela ni nastalo, posledično pa tudi ne obveznost za plačilo regresa (11. člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek o neopravljanju dela oprlo na ugotovitev, da je toženka zatrjevala, da tožnik zanjo ni opravljal dela, medtem ko je tožnik trdil, da ga je opravljal, vendar pa kljub opozorilu toženke o pavšalni trditveni podlagi ni konkretiziral, kdaj in kje naj bi ga opravljal. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnik s predlaganim zaslišanjem ne bi mogel nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage o tem, kje in kdaj je opravljal delo (212. člen in prvi odstavek 286. člena ZPP). Tako izostale trditvene podlage ne bi moglo nadomestiti niti zaslišanje prič, zato pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega dokaznega predloga, v katerem tožnik tudi sicer prič niti ni poimensko opredelil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožniku ni bilo omogočeno, da bi predložil izpiske SMS sporočil, preko katerih mu je toženka vsak dan odrejala delo. Ni dovolj, če stranka na prvem naroku za glavno obravnavo (ki je bil tudi edini) dokaz le predlaga, temveč ga mora tudi dejansko predložiti (prvi odstavek 286. člena ZPP).

11. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je tožnik dejansko opravljanje dela utemeljeval tudi s trditvijo, da mu je toženka obračunavala plačo za redno delo (neopravičen izostanek na plačilnih listah ni bil naveden) in mu plačo tudi nakazala na TRR. Kot dokaz je predložil plačilne liste, izpis iz TRR in predlagal svoje zaslišanje. Ker plačilo za delo v osnovi predstavlja protidajatev delodajalca v zameno za opravljeno delo delavca (44. člen ZDR-1), ki je bil v tej zadevi tudi prijavljen v socialna zavarovanja, bi sodišče prve stopnje vprašanje (ne)opravljanja dela moralo presoditi tudi z vidika navedenih tožnikovih trditev in dokazil. Ker tega ni storilo, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato glede odločitve v IV. točki izreka in posledično v V.b točki izreka ugodilo pritožbi, v tem delu prvostopenjsko sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje to, ali je tožnik pri toženki opravljal delo ali ne, dolžno presoditi tudi z vidika v predhodni točki navedenih trditev in dokazil tožnika. Pri tem je dolžno upoštevati tudi trditve in dokazne predloge toženke, s katerimi je ta utemeljevala svoje stališče, da plačilne liste in izpis iz TRR ne dokazujejo opravljanja dela tožnika. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče prve stopnje namreč zaslišanj sploh še ni izvedlo, ter se tudi ni opredelilo do vseh ključnih listin. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo dela izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).