Jedro

Pritožbi neutemeljeno očitata neuporabo kriterijev, ki so v zakonu navedeni le primeroma in sodišče niti ni dolžno uporabiti vseh.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela št. 159/5 k. o. ...1 skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožna nepremičnina v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov nepremičnin: stavb v etažni lastnini z ID znaki 0000-682, 0000-723 in 0000-1494, ter parcele št. 159/8, na kateri stoji stavba z ID znakom 0000-714, ki ni v etažni lastnini.

2.Zoper sklep se pritožujeta predlagateljica in tretja nasprotna udeleženka. Prva uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) in 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa na način, da sodišče na delu parcele št. 159/5 ugotovi individualno pripadajoče zemljišče k stavbi št. 1494. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in nov postopek.

Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker v izreku ni odločeno o njenem predlogu za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča. Odločitev je nepravilna. Del zemljišča št. 159/5 predstavlja pot, ki vodi do stavbe 1494 in jo uporabljajo le njeni uporabniki, del pa vrt, ki je bil po dogovoru denacionalizacijskih upravičencev razdeljen med njih in se je na ta način tudi uporabljal. Sodišče ni odločilo o njenih dokaznih predlogih. Ni upoštevalo načela oficialnosti postopka in nevezanosti na predloženo gradivo. Gre za arbitrarno odločitev, ker bi predlagani dokazni postopek razjasnil preteklo naravo objekta in preteklo rabo zemljišč. Sodišče ni ugotavljalo okoliščin iz 2. in 3. tč. 43. čl. ZVEtL-1. Urbanistični razlogi niso izkazani. Določanje skupnega pripadajočega zemljišča je izjema, ne pravilo. Meni, da so kršene njene ustavne pravice.

3.Tudi nasprotna udeleženka A. A.2 nominalno uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1. Navaja, da sodišče pri odločitvi ni uporabilo kriterijev po 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1, odločanje po 3. odst. 43. čl. ZVEtL-1 pa je mogoče le subsidiarno. Zgolj ugotovitev dejanske uporabe za odločitev ne zadostuje. Iz izpiska ročno vodene zemljiške knjige je vidno, da je prvotna parcela št. 69 obsegala le stavbi s št. 682 in 723 ter dvorišče. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, ali je bila prej zgrajena glavna stavba št. 682 ali gospodarsko poslopje št. 723 kot pomožen objekt. Ni jasno, kako sta stavbi s št. 1494 in 714 lahko delili pravno usodo prvotnega dvorišča, čeprav sta bili očitno zgrajeni kasneje. Sodišče bi moralo uporabiti metodo ugotavljanja pripadajočega zemljišča za predvojno zgrajene stavbe.

Na stavbi št. 682 se je dejanska etažna lastnina oblikovala na podlagi odločbe 5. 5. 1961, s katero so bila iz nacionalizacije izvzeta stanovanja. Ni pa se hkrati oblikovala etažna lastnina na stavbah št. 723, 1494 in 714. Denacionalizacija nima konstitutivnega učinka na oblikovanje pripadajočega zemljišča. Če je bila storjena napaka v postopku denacionalizacije, to ne pomeni, da je stavba št. 723 s tem postala samostojna in pridobila pripadajoče zemljišče. Zemljišče, po katerem se pride do drvarnic, je v funkciji stavbe št. 682, v kateri se nahajajo stanovanja, in ne v funkciji stavbe, v kateri se nahajajo drvarnice. Sklicevanje sodišča na odločbe o denacionalizaciji je napačno. To velja tudi za stavbi št. 1494 in 714.

Manjka obrazložitev sodišča, da je parcela št. 159/5 v preteklosti postala pripadajoče zemljišče stavb št. 682, 723, 1494 in 714, ter tak status ohranila do danes. Ni razlogov glede tega, da gre za skupno pripadajoče zemljišče. Ne ve se, kdaj so pomožni objekti št. 723, 1494 in 714, ki so delili usodo glavne stvari, pridobili skupno pripadajoče zemljišče. Parcela št. 159/5 je lahko le individualno pripadajoče zemljišče k stavbi št. 682. Skupno pripadajoče zemljišče je izjema, ki jo je treba tolmačiti ozko.

V sklepu ni pojasnjeno, kako naj bi lastniki današnjih spornih stavb pridobili pravico uporabe na parceli št. 159/5, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče se ni opredelilo do njene navedbe, da je bila parcela št. 159/5 vrnjena v postopku denacionalizacije.

4.Tretja nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagateljice in predlaga njeno zavrnitev. Drugih odgovorov na pritožbi ni bilo.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, češ da sodišče v izreku izpodbijanega sklepa ni izrecno odločilo o predlagateljičinem predlogu za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča. Odločilo je o pravni usodi predmetnega zemljišča, torej konkretne nepremičnine, kar zadošča. Ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča je namreč po vsebini izključujoča z ugotovitvijo individualnega pripadajočega zemljišča, zato bi bila zavrnitev takega predloga odveč.3

7.Prav tako predlagateljica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi odločalo o njenih dokaznih predlogih, ki jih je podala v zvezi z zatrjevano uporabo dela zemljišča, glede katerega je predlagala ugotovitev, da gre za individualno pripadajoče zemljišče k stavbi št. 1494. Iz tč. 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa so jasno razvidni pravilni razlogi sodišča glede tega, zakaj so dokazni predlogi, ki jih je podala predlagateljica, za odločitev v tem postopku pravno nepomembni - tudi, če bi potrdili navedbe predlagateljice, ne bi bil mogoč sklep, da je stavba št. 1494 kadarkoli pred letom 2003 imela lastno individualno pripadajoče zemljišče. Zgolj uporaba zemljišča za ugotovitev, da to zemljišče predstavlja individualno pripadajoče zemljišče stavbe, ne zadošča.4 Predlagateljica pravilnosti tega zaključka ne izpodbija.

8.Ni podana niti bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo uveljavlja nasprotna udeleženka, ker sodišče ni izrecno pojasnilo, kako oz. kdaj naj bi lastniki spornih stavb pridobili pravico uporabe na parceli št. 159/5. Skladno z domnevo iz 1. odst. 44. čl. ZVEtL-1 se šteje, da je, če ni dokazano drugače, zemljišče, ki ga sodišče ugotovi kot pripadajočega, last lastnika stavbe. Ugotavljanje načina pridobitve pravice uporabe na ugotovljenem pripadajočem zemljišču ni potrebno, če ta domneva ni izpodbita. V predmetnem postopku je nasprotna udeleženka s svojim ugovorom originarne pridobitve lastninske pravice z odločbo o denacionalizaciji ni uspela izpodbiti. V zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do njenega ugovora ni opredelilo; v tč. 25-27 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče svoje razloge za neutemeljenost podanega ugovora obširno pojasnilo. Nasprotna udeleženka se s temi razlogi v svoji pritožbi vsebinsko ne sooči.

9.Neutemeljeno nasprotna udeleženka očita bistveno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tudi zaradi zatrjevanega pomanjkanja razlogov glede tega, zakaj je parcela 159/5 skupno pripadajoče zemljišče vseh štirih stavb in ne le stavbe št. 682. Razlogi glede tega, da je to zemljišče skupno pripadajoče zemljišče vseh štirih stavb, so razvidni iz vsebine celotnega izpodbijanega sklepa, ki temelji na pravilni uporabi kriterijev iz 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča. Pritožbi mu neutemeljeno očitata neuporabo teh kriterijev, ki so v zakonu navedeni le primeroma in sodišče niti ni dolžno uporabiti vseh.5 V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor pomanjkanja razlogov glede urbanističnega vidika, ki je sicer zaobsežen v 1. in 4. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1.6 V izpodbijanem sklepu je obširno pojasnjena zgodovinska zasnova spornega zemljišča in to, da je prvotno šlo za enovito parcelo. Pravilno je sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja urbanističnega vidika upoštevalo tudi vsebino upravnih aktov. V 17. tč. obrazložitve je sodišče tudi izrecno pojasnilo, da funkcionalna povezanost zemljišča z okoliškimi stavbami z urbanističnega vidika ni vprašljiva. Pritožnici ne trdita, da odločitev ni skladna z urbanističnimi standardi. Materialno pravo v tej zadevi torej ni bilo zmotno uporabljeno, niti ni bilo v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.7

10.V zvezi s tem ni jasno, kaj nasprotna udeleženka želi s pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo uporabiti metodo ugotavljanja pripadajočega zemljišča za predvojne stavbe. V takem primeru sta za ugotovitev pripadajočega zemljišča namreč bistvena urbanistični in dejanski vidik v času podržavljenja, ne pa načrtovanje ob izgradnji stavbe.8 Sodišče je navedeno pri izpodbijani odločitvi upoštevalo, zato tudi ni po nepotrebnem angažiralo sodnega izvedenca za ugotavljanje vsebine upravnih dovoljenj in prostorskih aktov, veljavnih v času izgradnje spornih stavb.

11.Sodišče prve stopnje je pri presoji v predmetni zadevi prvenstveno tudi pravilno ugotavljalo pravno naravo spornih stavb - torej, ali so stavbe št. 682, 714, 723 in 1494 samostojne stavbe ali objekti zunanje ureditve. Ugotovitev pripadajočega zemljišča k objektom zunanje ureditve namreč ni mogoča.9 Nasprotna udeleženka v svoji pritožbi neutemeljeno polemizira s pravno naravo stavb št. 714, 723 in 1494. Iz tč. 23 in 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da so te stavbe prvotno predstavljale pomožne objekte zunanje ureditve k stavbi št. 682, kasneje pa so svojo naravo pomožnosti izgubile, zaradi česar jih je v tem postopku treba obravnavati kot samostojne stavbe.10 Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna, čemur nasprotna udeleženka obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi za nobeno izmed stavb št. 714, 723 in 1494 niti ne trdi, da ne gre za stavbe v smislu stvarnega prava.11 Navedenim stavbam je bila v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, v katerem so sodelovali isti udeleženci, kot v predmetnem postopku, tudi priznana samostojnost, česar prav tako nihče ni prerekal. Ni logično in ne bi bilo ustrezno, da bi bile te stavbe v predmetnem postopku obravnavane drugače. Pravno nepomembni so zato pritožbeni ugovori glede tega, da sodišče ni ugotavljalo, katera izmed stavb je bila zgrajena prej, in glede tega, da etažna lastnina na teh stavbah ni bila vzpostavljena istočasno kot na stavbi št. 682.12

12.Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, niso pravno odločilne (1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1).

13.Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP, 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 40. čl. ZNP-1 v zvezi s 3. odst. ZVEtL-1, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. Pritožnici zato nista upravičeni do povračila priglašenih pritožbenih stroškov.

-------------------------------