Jedro

Dokazno breme glede objektivne neplačevitosti dolžnika je na upniku (tožniku). Dokazno breme za nasprotno trditev, da ima dolžnik dovolj sredstev za poplačilo tožnikove terjatve, je na tožencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je darilna pogodba, sklenjena med zakoncema, ki sta jo dne 14. 2. 2017 v obliki notarskega zapisa sklenila dolžnica tožeče stranke A. P. in tožena stranka, s katero je A. P. na toženo stranko prenesla solastni delež do 1/2 celote na nepremičninah z ID znakoma parcela 0000 *211 in parcela 0000 2002/2, neučinkovita v delu, ki je potreben za izpolnitev terjatve tožeče stranke v višini 250.000,00 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 2,25 % mesečno, ki tečejo od 16. 3. 2017 do plačila, in izvršilne stroške v višini 114,24 EUR proti dolžnici A. P. (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na navedenih nepremičninah do višine dolga v znesku glavnice 250.000,00 s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 2,25% mesečno, ki tečejo od 16. 3. 2017 do plačila, in izvršilne stroške v višini 114,24 EUR, v roku 15 dni po izdaji sodbe (II. točka izreka); in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške postopka v znesku 6.507,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaključki sodišča, ki se nanašajo na presojo pravne narave izpodbijanega pravnega posla ter neplačevitosti dolžnice, so nerazumljivi in nejasni v tolikšni meri ter v nasprotju s seboj, da uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča, da mu ni uspelo dokazati, da gre pri pogodbah za simuliran pravni posel, je napačen. Sporazum o delni delitvi premoženja je navidezen pravni posel, saj je bil toženec pred sklenitvijo zakonske zveze edini lastnik nepremičnin, zato te nepremičnine ne morejo predstavljati skupnega premoženja - zaradi prispevkov tožnice v obnovo nepremičnin bi kvečjemu lahko govorili o povečanju vrednosti nepremičnine, pri čemer pa oseba, ki s soglasjem lastnika izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je obogaten. Toženec vztraja pri trditvi, da je delež 1/2 spornih nepremičnin takratni ženi podaril, prav tako pa mu je ta zaradi dogovora o prenehanju življenjske skupnosti darilo vrnila. Sodišče se je pri obrazložitvi svoje odločitve oprlo na izpoved notarke B. B. ter ji v celoti sledilo, vendar je pri tem prezrlo dejstvo, da je notarka na zaslišanju podala drugačno obrazložitev sklenitve Sporazuma o delni razdelitvi skupnega premoženja, kot izhaja iz samega notarskega zapisa. Velik del sredstev za obnovo stavbe št. 210 k.o. C. naj bi prispevala dolžnica iz naslova njenega posebnega premoženja, ki ga je dobila po njenem pok. očetu. Notarka B. B. je izpovedala tudi, da sta toženec ter dolžnica poleg darilne pogodbe februarja 2016 pri njej konec leta 2017 sklenila še pogodbo, na podlagi katere se je toženec dolžnici zavezal vrniti 80.000,00 EUR. Četudi bi sodišče štelo, da sta nepremičnini skupno premoženje dolžnice in toženca, ni mogoče spregledati dejstva, da sta dolžnica in toženec poleg darilne pogodbe z dne 14. 2. 2017 z namenom dokončne ureditve premoženjskih razmerij sklenila tudi pogodbo, s katero se je toženec zavezal dolžnici vrniti 80.000,00 EUR, kolikor naj bi ji bil dolžan zaradi vlaganj v nepremičnino. Ob takšnih ugotovitvah bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek, saj v tem primeru ni pravilna uporaba 256. člena OZ. Če bi notarka dolžnici ter tožencu svetovala pravilno izbiro pogodbe, toženec in dolžnica ne bi bila primorana z dodatnimi dogovori ponovno urejati medsebojnih premoženjskih razmerij. Tožencu zagotovo ni bilo znano, da naj bi vračilo dela nepremičnin, na katerih je lastništvo ob sklenitvi zakonske zveze prenesel na dolžnico, škodovalo upnikom, niti tega ni zatrjevala tožnica. Toženec je takšni domnevi tudi izrecno ugovarjal. Četudi je tožnica sprožila izvršilni postopek zoper dolžnico, to ne dokazuje, da dolžnica nima premoženja, saj je uspeh izvršilnega postopka v veliki meri odvisen od tega, ali je upnik opravil vse potrebne poizvedbe ter ali je sploh predlagal izvršbo na vse premoženje dolžnika. Tožnica ni dokazala niti tega, da bi s poizvedbami pridobila podatke o premoženju dolžnice v Sloveniji, kaj šele v tujini, niti ni dokazala ali zatrjevala, da je izvršbo predlagala na vse dolžničino premoženje. Sodba je v tem delu pomanjkljiva, saj je sodišče zgolj sledilo pomanjkljivim in nedokazanim navedbam tožnice. Nerazumljivo je sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi zgolj selitev dolžnice v Avstralijo dokazovala, da ta nima premoženja. Zgolj odhod v tujino še ne utemeljuje sklepa, da dolžnica nima premoženja. Tožnica bi vsekakor lahko in morala dokazati, da je opravila vse potrebne poizvedbe ter prejela odgovore pristojnih organov, da dolžnica nima premoženja. Tega tožnica ni storila, še več, sploh ni dokazala (niti zatrjevala), da je z izvršbo posegla na vse dolžničino premoženje. Prav tako je sodišče nekritično sledilo trditvi tožnice, da je neplačevitost dolžnice v vzročni zvezi z izpodbijano darilno pogodbo, saj dolžnica v zameno za prenos lastninske pravice ni prejela nasprotne izpolnitve. Gre za povsem nerazumljivo odločitev sodišča, saj hkrati ugotavlja tudi, da se je toženec zavezal dolžnici plačati 80.000,00 EUR, kolikor naj bi znašal prispevek dolžnice k obnovi nepremičnine. Toženec je prepričan, da bi moralo sodišče upoštevati povezanost navedenih pravnih poslov ter jih presojati v tej luči. Toženec zato meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa tudi kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec še opozarja na nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bile navedbe toženca neverodostojne, saj naj bi bile nekonsistentne in naj bi jih toženec prilagajal glede na potek dokaznega postopka. Ker je odločitev sodišča napačna, je posledično napačna tudi stroškovna odločitev. Stroškovno odločitev toženec dodatno izpodbija tudi zato, ker je toženec uspešno ugovarjal izdaji začasne odredbe v predmetni zadevi, ugovoru toženca pa je sodišče prve stopnje delno ugodilo. Stroški tožnika v zvezi z izdajo začasne odredbe tako niso utemeljeni, sodišče bi moralo odločiti, da tožnik tožencu povrne vse stroške v zvezi z odgovorom na predlog za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnica v odgovor na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča, ki se nanašajo na presojo pravne narave izpodbijanega posla ter neplačevitosti dolžnice, nerazumljivi in nejasni ter v nasprotju s seboj, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, popolni in brez nasprotij med seboj, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

6. Pritožnik neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da gre pri Sporazumu o delni razdelitvi premoženja SV 166/14 z dne 28. 4. 2014 in Darilni pogodbi z dne 14. 2. 2017 za simulirana pravna posla. Sodišče prve stopnje je zaključek o nesimuliranosti navedenih pravnih poslov pravilno sprejelo na podlagi izpovedbe notarke B. B., ki je navedeni pogodbi sestavila, in je izpovedala, da je dolžnica A. P. po očetu podedovala določena (ne majhna) denarna sredstva, s katerimi je poplačala kredite, ki jih je imel toženec na tej nepremičnini, ter sta bili hipoteki predčasno poplačani. Zato navedbe toženca, da je bil Sporazum o delni razdelitvi premoženja simuliran pravni posel, niso utemeljene. Tudi vsebina sporazuma o delitvi premoženja, iz katerega izhaja, da sta toženec in dolžnica nepremičnine v času trajanja zakonske zveze obnovila s skupnimi sredstvi in skupnim delom, potrjuje, da sporazum ni bil navidezen. Zato ne drži pritožbena navedba, da je izpovedba notarke B. B. v nasprotju z vsebino Sporazuma o delitvi premoženja, saj tako iz izpovedbe notarke kot iz vsebine sporazuma izhaja, da je dolžnica v toženčevi nepremičnini vložila svoja denarna sredstva. Navedbe toženca, da navedeni Sporazum o delitvi premoženja predstavlja toženčevo neodplačno naklonitev oz. darilo dolžnici, tako ni utemeljen. Pritožbena navedba, da zaradi vlaganj dolžnice slednja ni upravičena do pridobitve lastninske pravice, temveč zgolj do obogatitvenega zahtevka, ni utemeljena, saj se lahko stranki v takem primeru dogovorita tudi o pridobitvi solastninske pravice (drugi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

7. Pritožbene navedbe, da je izpoved notarke B. B. neverodostojna, ker je v nasprotju z vsebino Sporazuma o delitvi premoženja, niso utemeljene. Tako iz izpovedbe notarke kot tudi iz vsebine samega sporazuma o delitvi izhaja, da je dolžnica svoja podedovana sredstva vložila v toženčevi nepremičnini. Tudi odplačilo hipoteke, kar je potrdila notarka, namreč predstavlja vložek dolžnice v nepremičnino.

8. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da sta toženec in dolžnica decembra 2017 sklenila pogodbo, na podlagi katere se je toženec zavezal dolžnici vrniti 80.000,00 EUR, kolikor naj bi dolžnica vložila v njegove nepremičnine, so neutemeljene, saj te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Toženec namreč navedb, nanašajočih se na pogodbo iz decembra 2017, do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal, prav tako ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno postaviti pred sodiščem prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da darilna pogodba, ki sta jo toženec in dolžnica sklenila 14. 2. 2017, ne predstavlja simuliranega pravnega posla in torej ne gre za vrnitev darila, kar je trdil toženec, temveč gre dejansko za darilno pogodbo. Zato je pravilen zaključek, da navedeno razpolaganje dolžnice in toženca predstavlja neodplačno razpolaganje. V skladu z določilom tretjega odstavka 256. člena OZ pa se za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj ne zahteva, da bi bilo tretjemu znano, da je dolžnik s takim razpolaganjem škodoval upnikom. Tega pogoja ni. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izpostavljajo, da tožencu ni bilo znano, da je sklenitev darilne pogodbe škodovala dolžničinemu upniku, tožnici.

10. Pritožbena navedba, da tožnica ni izkazala, da dolžnica nima premoženja, ni utemeljena. V skladu z določilom drugega odstavka 255. člena ZPP se šteje, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnika, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Dokazno breme objektivne neplačevitosti dolžnika je na upniku, ki pa mu je tožnica zadostila s tem, ko je izkazala, da je zoper dolžnico vložila predlog za izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki I 256/2017, ki ni bila uspešna, sam toženec pa je v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2019 navedel, da dolžnica drugega premoženja kot polovice nepremičnin, nima. Dokazno breme za nasprotno trditev, da dolžnica ima dovolj sredstev za poplačilo tožničine terjatve, kar je trdil toženec, je na tožencu, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Temu bremenu pa toženec ni zadostil (7. in 212. člen ZPP). Še več, sam je izrecno trdil, da dolžnica drugega premoženja kot polovice nepremičnin, ki jih je podarila, nima. Pritožbena navedba, da je sodba v tem delu pomanjkljiva, ni utemeljena, prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo nedokazanim trditvam tožnice.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je med izpodbijanim pravnim dejanjem in neplačevitostjo dolžnice podana vzročna zveza, ni utemeljen. Ker dolžnica z izpodbijanim pravnim dejanjem ni prejela nobenega nadomestila, se je z navedenim razpolaganjem v škodo upniku (tožnici) njeno premoženje zmanjšalo, ker se iz dolžničinega premoženja ne more poplačati.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen, prav tako ne pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in med katerimi ni nasprotij.

13. Pritožbeni očitek, ki izpodbija stroškovno odločitev, ni utemeljen. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha ali causae)1. Odločilno je tako načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, razen če gre za separatne stroške (156. člen ZPP), to je stroške, ki jih je stranka povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ker stroški v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe, ki jih v pritožbi izpostavlja toženec, ne predstavljajo separatnih stroškov, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je o pravdnih stroških odločilo upoštevaje končni uspeh pravdnih strank, kot to določa prvi odstavek 154. člena ZPP, pravilna.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zaradi česar ne predstavlja potrebnega izdatka (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 29, GV, 2008