Jedro

Vrhovno sodišče je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zahtevi za obnovo postopka pristojno obravnavati le tiste kršitve zakona, ki naj bi jih sodišče storilo v postopku odločanja o zahtevi za obnovo in se ne more spuščati v presojo navedb o kršitvah, ki naj bi jih storilo sodišče pri odločanju o obtožbi.

Izrek

I. Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. M.M. je Okrožno sodišče v Celju s sodbo K 279/99 z dne 5.5.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 308/2000 z dne 24.10.2000, spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila kazen zapora 13 let, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

2. Po pravnomočnosti sodbe je obsojenec večkrat zahteval obnovo postopka, nazadnje v vlogi z dne 21.8.2008, dopolnjeno z vlogo dne 30.8.2008. Zahtevo je Okrožno sodišče v Celju zavrglo s sklepom Ks 489/08 z dne 3.9.2008, odločitev okrožnega sodišča pa je Višje sodišče v Celju potrdilo s sklepom Kp 436/2008 z dne 17.3.2009. Po pravnomočnosti sklepov je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in sprejme sklep o obnovi postopka.

3. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec uvodoma navaja, da so mu bile kršene pravice iz 14., 15., 22., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Konkretneje, onemogočeno naj bi mu bilo izvajanje dokazov v njegovo korist, zlasti izvedba ogleda kraja dejanja, pri čemer naj bi bilo sodišče dolžno predlogom ugoditi. V nadaljevanju pa smiselno zatrjuje kršitev 3. točke prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta naj bi bila podana, ker so sodišča napačno ocenila dopis družbe V.d.d., ki ga je priložil zahtevi za obnovo postopka. Ta dopis naj bi izkazoval, da obsojenec v času, ko je bil zaposlen pri omenjeni družbi, ni imel pooblastil za odprodajo stanovanj, Okrožno sodišče v Celju pa naj bi v drugem odstavku 9. strani sodbe, s katero ga je obsodilo očitanega mu dejanja, ugotovilo nasprotno. V nadaljevanju poudarja, da za izrek obsodilne sodbe dokazov ni bilo, zato naj bi bila kršena tudi 4. in 11. člen KZ.

4. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem na podlagi 423. člena ZKP, meni, da je zahteva neutemeljena. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 279/99 z dne 24.10.2002, s katero je Vrhovno sodišče že odgovorilo na očitke kršitev pravice do obrambe v obravnavani zadevi. Tudi ostale navedbe po presoji vrhovnega tožilca niso utemeljene. Sodišči sta pravilno ocenili predložene dokaze in tudi dopis družbe V.d.d. sta pravilno razumeli kot zgolj potrdilo nekdanjega delodajalca o vrsti del, ki jih je opravljal obsojenec.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je v konkretnem primeru pristojno obravnavati le tiste kršitve zakona, ki naj bi jih sodišči storili v postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka. Vrhovno sodišče se mora pri tem omejiti na vložnikove navedbe (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Zato se Vrhovno sodišče ni spuščalo ne v presojo navedb o kršitvah pravice do obrambe, ne v presojo navedb o kršitvah kazenskega zakona, ki naj bi jih storili sodišči pri odločanju o obtožbi. Po presoji Vrhovnega sodišča se edina navedba, s katero naj bi vložnik zatrjeval kršitev zakona v postopku odločanja o zahtevi za obnovo, nanaša na oceno dopisa družbe V.d.d. Ta dopis je obsojenec priložil zahtevi za obnovo. Zatrjeval je, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča napačne, ko je to ugotovilo, da je obsojenec od žrtve zahteval finančno korist, v zameno pa naj bi uredil odkup stanovanja po ugodnejši ceni. Okrožno sodišče v Celju je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da gre "le za potrdilo delodajalca o vrsti del, ki jih je obsojeni opravljal v času zaposlitve." Višje sodišče v Celju pa je ugotovilo, da iz dopisa "ni moč razbrati prav nič takšnega, kar bi lahko vplivalo na razsojo kazenske zadeve." V zahtevi obsojenec navaja, da sta sodišči ta dopis napačno razlagali, ker naj bi iz prvostopenjske sodbe izhajalo, da je do spora med obsojenim in žrtvijo kaznivega dejanja prišlo prav zaradi obsojenčeve vloge pri prodaji stanovanj, na čemer po mnenju vložnika temelji tudi obsodilna sodba.

7. Te, sicer skope navedbe, je razumeti kot zatrjevanje kršitve po 3. točki 410. člena ZKP. V skladu s to določbo se lahko obnovi, (1) če se navedejo nova dejstva ali novi dokazi, (2) ki utegnejo povzročiti izrek obsodilne sodbe oziroma obsodbo po milejšem zakonu. Sodišče sme zahtevo za obnovo med drugim zavreči, če ugotovi, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova (prvi odstavek 413. člena ZKP). Sodišče sme zahtevo zavreči, če oceni, da predlagani dokaz, tudi če potrjuje navedbe vložnika, ne nasprotuje dejstvom, ugotovljenim v sodbi (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 206/2001 z dne 8.10.2003). Iz citiranih obrazložitev izpodbijanih sklepov je razbrati, da sta sodišči navedbe v zahtevi za obnovo obravnavali, povzeli vsebino listine in opravili presojo, ali lahko ta povzroči spremembo obsodilne sodbe - tudi če bi navedbe v listini potrjevale obsojenčeve navedbe. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči ravnali v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, zaradi česar zatrjevana kršitev ni podana.

C.

8. Na podlagi teh ugotovitev je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva vložnika ni utemeljena in jo v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo. Vrhovno sodišče je na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, obsojenca oprostilo plačila sodne takse.