Jedro

Iz 31. čl. Splošnih pogojev jasno izhaja, da je zavarovanec upravičen do izplačila dnevne odškodnine v času aktivnega zdravljenja. Pojem aktivnega zdravljenja pa je zatem opredeljen za tri različne kategorije v posebnih točkah, za študente je to čas, ko ne morejo obiskovati predavanj, razen v primeru imobilizacije z mavcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku v 15-ih dneh 134,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2005 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške postopka v znesku 27,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Ugotovilo je, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno nezgodno zavarovanje in da je utrpel nezgodo 29.5.2005. Tožena stranka mu je pred pravdo plačala dnevno odškodnino za 35 dni, ker je ugotovila, da se je aktivno zdravil do 1.7., ni mu pa priznala dnevne odškodnine za čas po 1.7. , tako da je spornih 18 dni. Tožnik je imel status študenta, v skladu s splošnimi pogoji pa je za študente določeno, da so upravičeni do dnevne zavarovalnine zaradi nezgode le za čas, ko ne more obiskovati rednega pouka oziroma predavanj, razen v primeru imobilizacije z mavcem, do česar pa v tožnikovem primeru ni prišlo. Po 1.7.2005 tožnik ni imel predavanj, niti kakršnihkoli drugih študijskih obveznosti.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil iz pritožbenega razloga po 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje, da bi sodišče moralo pri odločanju upoštevati določbo 83. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ker je ni upoštevalo, je zmotno razlagalo 3. tč. 1. odst. 31. čl. Splošnih pogojev O-NEZ-SPL-01 tožene stranke. Iz sporne določbe se ne da določno razbrati, da študentu zavarovalnina ne bi pripadala iz razloga, ker v času njegove nesposobnosti za delo ni bilo predavanj oziroma bi moral v tem času imeti kakršnekoli druge študijske obveznosti. Iz te določbe izhaja kvečjemu, da študentu ne pripada izplačilo dnevne zavarovalnine v primeru, ko zaradi okoliščin na njegovi strani, ne bi mogel obiskovati predavanj, pa četudi so ta bila, ali niso bila. V vsakem primeru se nejasna določila razlagajo v korist tožnika, zato bi moralo sodišče njegovemu zahtevku ugoditi. Sicer pa tožnik opozarja tudi na to, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena za celo leto, ne pa samo za čas predavanj. Če bi bilo takšno določilo, da v času, ko ni predavanj, ni upravičen do dnevne odškodnine, bi bilo zato takšno določilo po mnenju tožnika sploh nično. Iz teh razlogov predlaga spremembo sodbe oziroma podrejeno razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je določilo 31. čl. Splošnih pogojev O-NEZ-SPL-01 nejasno in da bi bila zato potrebna razlaga tega določila v smislu 83. čl. Obligacijskega zakonika. Iz 31. čl. Splošnih pogojev jasno izhaja, da je zavarovanec upravičen do izplačila dnevne odškodnine v času aktivnega zdravljenja. Pojem aktivnega zdravljenja pa je zatem opredeljen za tri različne kategorije v posebnih točkah, za študente je to čas, ko ne morejo obiskovati predavanj, razen v primeru imobilizacije z mavcem. Tudi pritožbena navedba, da je to določilo nično, ker je zavarovanec plačal zavarovalnino za obdobje celega leta, po Splošnih pogojih pa naj ne bi bil upravičen do izplačila dnevne odškodnine v času, ko ni predavanj, ni utemeljena. Dnevna zavarovalnina je bila vključena v zavarovalno pogodbo samo kot dodatno kritje ob nezgodnem zavarovanju, saj se to dodatno kritje tudi ne more dogovoriti samostojno. Če se upošteva, da gre za dodatno kritje, pa takšna določba splošnih pogojev ne nasprotuje namenu sklenjenega zavarovanja, niti dobrim poslovnim običajem, zato to določilo ni nično (člen 121 OZ). Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).