Jedro

Predpostavka za začetek likvidacijskega postopka je torej po sedmem odstavku 171. člena ZBan obstoj dokončne ugotovitvene odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga. Sodišče, ki odloča o začetku likvidacijskega postopka, torej ne presoja obstoja likvidacijskega razloga, ker je to v pristojnosti Banke Slovenije. Pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga pa prizadeta stranka lahko uveljavlja v postopku sodnega varstva po določbah 176. člena in nadaljnjih ZBan, v katerem odloča Vrhovno sodišče (primerjaj 178. člen ZBan). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga presojati sodišče v uvedenem likvidacijskem postopku, ali celo samo ugotavljati obstoj likvidacijskega razloga. Slednje bi pomenilo negiranje obstoja dokončne odločbe državnega organa - Banke Slovenije in pravnih posledic take odločbe, določenih v sedmem odstavku 171. člena ZBan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje začelo likvidacijski postopek nad dolžnikom Zadruga S, Zadruga za opravljanje intelektualnih storitev, organizacijo in svetovanje obrtnikom in podjetnikom z.b.o. Ljubljana, določilo likvidacijskega upravitelja in narok za preizkus terjatev.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil A. S. kot soustanovitelj in solastnik likvidacijskega dolžnika, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je Banka Slovenije zoper Zadrugo XY izvedla postopek nadzora po 171. členu Zakona o bančništvu (v nadaljevanju: ZBan) in na podlagi petega odstavka 171. člena ZBan dne 13.11.2002 izdala odločbo opr. št. 24.20 - 13.8 - I/02, s katero je ugotovila, da obstoji razlog za likvidacijo Zadruge XY. Pritožnik ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je navedena odločba Banke Slovenije dokončna. Prvostopenjsko sodišče je tudi navedlo pravno podlago za začetek likvidacijskega postopka, ki jo je našlo v sedmem odstavku 171. člena ZBan. Po citiranem določilu sodišče začne postopek likvidacije na podlagi dokončne odločbe Banke Slovenije o ugotovljenih razlogih za likvidacijo in po njenem predlogu. ZBan je specialen predpis, zato razlogov za likvidacijo ni potrebno iskati v ZPPSL.

Predpostavka za začetek likvidacijskega postopka je torej po sedmem odstavku 171. člena ZBan obstoj dokončne ugotovitvene odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga. Sodišče, ki odloča o začetku likvidacijskega postopka, torej ne presoja obstoja likvidacijskega razloga, ker je to v pristojnosti Banke Slovenije. Pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga pa prizadeta stranka lahko uveljavlja v postopku sodnega varstva po določbah 176. člena in nadaljnjih ZBan, v katerem odloča Vrhovno sodišče (primerjaj 178. člen ZBan). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga presojati sodišče v uvedenem likvidacijskem postopku, ali celo samo ugotavljati obstoj likvidacijskega razloga. Slednje bi pomenilo negiranje obstoja dokončne odločbe državnega organa - Banke Slovenije in pravnih posledic take odločbe, določenih v sedmem odstavku 171. člena ZBan.

Navedeno izhodišče o (ne)potrebnosti presoje obstoja materialnopravnih pogojev za začetek likvidacijskega postopka, torej obstoja likvidacijskega razloga, pokaže, da uporaba določb ZPPSL o vročitvi predloga Banke Slovenije za začetek likvidacijskega postopka dolžniku v izjavo ni smiselna (a contrario prvi odstavek 182. člena ZPPSL) glede na to, da je glede ugotavljanja obstoja likvidacijskega razloga ZBan v razmerju do ZPPSL specialen predpis, kot je bilo že obrazloženo.

S tem, ko sodišče ni vročilo predloga za začetek likvidacijskega postopka v izjavo dolžniku, sodišče ni kršilo določb ZPPSL. Nerelevantna pa je tudi pritožbena trditev, da dolžniku ni bil vročen izpodbijani sklep, ker ga je prejel likvidacijski upravitelj. Pritožnik sam navaja, da je bil do izdaje izpodbijanega sklepa predsednik zadruge in torej njen zakoniti zastopnik. Z vsebino izpodbijanega sklepa se je očitno seznanil, ne le kot solastnik dolžnika, pač pa tudi kot zakoniti zastopnik dolžnika. Z obravnavanjem njegove pritožbe (kot solastnika zadruge), ki bi jo lahko vložil tudi v svojstvu zakonitega zastopnika dolžnika, tako pritožniku ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva, prav tako pa tudi ne dolžniku.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).