Jedro

Pravica dediča, prevzemnika izročenega premoženja po izročilni pogodbi, je v primeru spora o obsegu izročenega premoženja, ki se pod pogoji iz 1. odst. 110. člen ZD šteje za darilo, manj verjetno od pravice drugega nujnega dediča, ki se z izročitvijo in razdelitvijo premoženja ni strinjal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se na pravdo napoti zapustnikovega sina S.J. z zahtevkom, da nepremičnine, ki so mu bile izročene z izročilno pogodbo z dne 21.6.2001, zaradi njegovih vlaganj ali pa zaradi delne odplačnosti izročilne pogodbe, v določenem delu ne predstavljajo darila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in zapustnikovega sina F.J. z zahtevkom, da se v zapuščino všteje darilo, in sicer vse nepremičnine, ki jih je zapustnik izročil sinu S.J. z izročilno pogodbo z dne 21.6.2001, napotilo na pravdo in mu naložilo, da v roku 30 dni vloži ustrezno tožbo, katere izvod naj predloži sodišču prve stopnje, sicer bo slednje nadaljevalo zapuščinski postopek ne glede na zahtevek dediča, s katerim ga je napotilo na pravdo. Zoper sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS št. 15/76) pritožuje na pravdo napoteni dedič F.J.. Predlaga razveljavitev sklepa, podrejeno pa predlaga takšno spremembo sklepa, da se z zahtevkom, da nepremičnine, ki so predmet izročilne pogodbe, niso darilo, ki se všteva v zapuščino, na pravdo napoti zapustnikovega sina S.J.. Pritožnik navaja, da ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 21.6.2001 z njo ni soglašal. Izrecno navaja, da to izročilno pogodbo izpodbija kot neveljavno, zato bi moral biti na pravdo napoten prevzemnik S.J., da dokaže njeno veljavnost. Pritožnik se sklicuje na 110. člen ZD oziroma na 550. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01). Navaja, da se z izročilno pogodbo še vedno ne strinja. Zapustnik je bil ob podpisu pogodbe zelo bolan in je imel po mnenju pritožnika, pa tudi po mnenju lečeče zdravnice, bistveno okrnjeno sposobnost razumevanja. Pogodba je bila zapisana v notarskem zapisu 21.6.2001, izročevalec (zapustnik) pa je 8.8.2001 storil samomor. Prevzemnik tudi ni izvrševal dogovorjenih obveznosti. Dedič in prevzemnik S.J. po poblaščencu priznava, da je premoženje po izročilni pogodbi darilo, ne more pa dati izjave, v kolikšnem delu naj bi bilo darilo. Na koncu pritožnik citira vsebino 4. točke izročilne pogodbe, ki govori o obveznostih pogodbenih strank. Pritožba je utemeljena. V obravnavanem primeru ni sporno, da je zapustnik s svojim sinom S.J. 21.6.2001 sklenil izročilno pogodbo, s katero mu je izročil svoje nepremičnine, ter da se drugi zapustnikov sin F.J. s takšno izročitvijo ni strinjal. Slednji je v zapuščinskem postopku uveljavljal nujni delež. Med dedičema je postalo sporno dejstvo, od katerega je odvisna velikost (nujnega) dednega deleža. Konkretno gre za spor o obsegu S.J. izročenega nepremmičnega premoženja po izročilni pogodbi z dne 21.6.2001, ki naj se po določbi 1. odstavka 110. člena ZD šteje za darilo, glede na to, da se F.J. z izročitvijo ni strinjal. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi zapuščinskega postopka (3. tč. 1. odstavka 210. člena ZD). Materialnopravno napačna pa je odločitev prvega sodišča, da se na pravdo napoti nujnega dediča F.J.. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD). Pritrditi je treba pritožbi v tem, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti prevzemnika izročenega premoženja S.J., katerega pravica je tudi po oceni pritožbenega sodišča manj verjetna. V 1. odstavku 110. člena ZD je uzakonjena domneva, po kateri se v primeru, če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Navedena domneva pa ne glede na nekatera določila izročilne pogodbe z dne 21.6.2001, ki na prvi pogled za prevzemnika ustvarjajo odplačne obveznosti (četrta točka pogodbe), po presoji pritožbenega sodišča narekuje obraten materialnopravni zaključek o tem, kateri zapustnikov sin ima manj verjetno pravico. Zakonsko domnevo, da se vse izročeno premoženje šteje za darilo, zaradi česar se njegova vrednost upošteva pri ugotovitvi vrednosti zapuščine in izračunavanju nujnega deleža (4. odstavek 28. člena ZD v zvezi s 30. členom ZD), bo tako moral (v pravdi) izpodbijati prevzemnik izročenega premoženja, torej S.J., ki uveljavlja vlaganja v predmetne nepremičnine (v višini 20.000 DEM) in delno odplačnost izročilne pogodbe. Njegovo pravico je, ob nespornem dejstvu, da se nujni dedič F.J. z izročitvijo ni strinjal, ter ob izrecni določbi 1. odstavka 110. člena ZD šteti za manj verjetno. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je z zahtevkom, da nepremičnine, ki so mu bile izročene, v določenem obsegu ne predstavljajo darila (bodisi zaradi vlaganj bodisi zaradi delne odplačnosti izročilne pogodbe), na pravdo napotilo zapustnikovega sina S.J., prevzemnika premoženja po izročilni pogodbi z dne 21.6.2001 (3. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).