Jedro

Tožena stranka, ki se je spustila v obravnavanje glavne stvari in podala posamezne dejanske in materialnopravne ugovore, kasneje pa je pripoznala tožbeni zahtevek (odločitev o stroških postopka pa prepustila sodišču) se ne more uspešno upirati odločitvi, po kateri mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep (odločba o stroških) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma s sodbo in deloma s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku, kolikor ni bil umaknjen in odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencema J. in R. plačati njune pravdne stroške v znesku 15.037,00 SIT, vsem trem tožencem pa je naložilo, da so solidarno dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 66.184,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti odločbi o stroških postopka se pritožujeta toženca J. in R. (v pritožbi je kot tožena stranka navedena še S.) ter v pritožbi navajajo, da je v tej pravdni zadevi kot tožena stranka sprva nastopila tudi S., ki je ugovarjala pasivno legitimacijo, saj se je v zapuščinskem postopku po pokojni A. odpovedala dedovanju. Prvostopno sodišče pa njenih stroškov ni priznalo. Toženca tudi menita, da je napačna prvostopna odločitev, da sta skupaj s tretjo toženko dolžna solidarno povrniti tožeči stranki 2/3 pravdnih stroškov. Pritožnika nista dala povoda za tožbo in sta v udgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek. Pritožnika sodišču druge stopnje predlagata, da spremeni odločitev o stroških postopka tako, da tožeči stranki naloži plačilo vseh njihovih pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da S. ni bila stranka na pasivni strani v tej zadevi, pač pa je bila le predlagana, da stopi v pravdo na strani tožene stranke kot pravna naslednica pokojne A., saj tožnici ni bilo znano, da se je kot dedinja odpovedala dedovanju po navedeni zapustnici. Iz tega razloga je S. sodišču le sporočila, da v tej pravdi ne more biti pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje je to dejstvo sprejelo na znanje in zato S. utemeljeno ni upoštevalo kot stranke v tej pravdi. Iz stroškovnika pooblaščenke toženih strank pa izhaja, da je prvo sodišče na račun vloge S., s katero je sporočila, da v tej pravdi ne more biti pasivno legitimirana, priznalo strošek v višini 100 odvetniških točk. Ni torej točna pritožbena navedba, da prvo sodišče njenih stroškov naj ne bi priznalo. Pravilna je tudi prvostopna odločitev, ko je pritožnikoma J. in R. naložilo, da skupaj s tretjo toženko solidarno povrneta tožeči stranki 2/3 njenih pravdnih stroškov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna prvostopna ocena, da je tožnica v tej pravdi uspela z 2/3 tožbenega zahtevka ter da je zato tudi upravičena v tem razmerju do poplačila njenih pravdnih stroškov. Ni točna pritožbena trditev, da pritožnika naj ne bi dala povoda za tožbo in da naj bi že v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek. Toženca sta v celoti ugovarjala tožbenemu zahtevku in šele v nadaljevanju postopka in potem, ko je tožnica umaknila del tožbenega zahtevka, sta toženca šele pripoznala preostali del tožbenega zahtevka. Nedvomno je, da je nastala stroškovna obveznost tako obeh tožencev, kot tudi tretje toženke. Ker je glede na povedano prvostopna odločitev o stroških postopka pravilna in zakonita, je zato bilo potrebno pritožbo prvih dveh tožencev zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP).