Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta ni revizijski razlog.
1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.1.2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada L., Oddelka za pravne naloge z dne 4.3.2003. Z omenjenim sklepom sta bila kot prepozno vložena zavržena predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter predlog za obnovo postopka odmere in postopka vračila neupravičeno odmerjenega in plačanega prometnega davka za leto 1993. S sklepom (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) pa ni bilo ugodeno tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in priloženih upravnih spisov izhaja, da gre v zadevi za obnovo postopka odmere prometnega davka oziroma vračila preveč plačanega prometnega davka za leto 1993, končanega z odločbo Davčnega urada L. z dne 25.3.1999, iz razloga 4. točke 260. člena ZUP. Stranka lahko v takšnem primeru predlaga obnovo prejšnjega postopka v roku enega meseca, ki teče od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt (3. točka 1. odstavka 263. člena ZUP). V obravnavanem primeru je bila (glede na upravne spise) odločba davčnega organa z dne 5.7.2002, s katero "naj bi se enaka problematika za davčna leta 1994 do 1998 drugače reševala", vročena tožnikovemu pooblaščencu 8.7.2002. Z omenjenim dnem je torej stranka mogla uporabiti novi akt. Dne 17.1.2003 vloženi predlog za obnovo postopka odmere prometnega davka za leto 1993 je zato prepozen. Tožnik je sicer hkrati s predlogom za obnovo postopka vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker pa tudi ta po treh mesecih od dneva zamude ni več upošteven (2. odstavek 105. člena ZUP), je odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka in predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita.
Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks temelji na presoji sodišča prve stopnje, da s plačilom sodnih taks (za tožbo v znesku 15.200 SIT in za sodbo v znesku 19.000 SIT) ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja glede na višino njegovih dohodkov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe (133.887,00 SIT).
Tožnik v pritožbi uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev določb ZUP ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je bil od 14.5.2002 dalje zaradi psihofizičnih težav v bolniškem staležu ter v posledici bolezni tudi invalidsko upokojen. Za davčno leto 1993 je tekel poseben postopek, za preostala leta (1994 do 1998), pa drugi postopek. Okoliščina, da je bil isti pooblaščenec v obeh postopkih, ne pomeni, da se roki iz enega ali drugega postopka lahko pomešajo. Zato se sodišče ne more sklicevati na zamudo za davčno leto 1993 zaradi časovnih dogodkov, ki izvirajo iz postopka za davčna leta 1994 do 1998. Tudi odločitev glede oprostitve sodnih taks naj bi bila napačna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj ne bi dostavil potrdila o premoženjskem stanju, kar pa ne drži; dostavil je potrdilo o višini katastrskega dohodka z dne 29.3.2006, iz opombe k temu potrdilu pa izhaja, da se izdaja za priznanje taksne oprostitve zaradi slabih premoženjskih razmer. Iz priloženih obvestil o izplačilih pokojnine tudi izhaja, da ima mesečno 55.000 SIT odtegljajev iz naslova preživninskih obveznosti. Zato predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse za pritožbo.
Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.
Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba zoper sodbo (1. točka sodbe in sklepa) ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, tožnikova pritožba zoper sklep (2. točka sodbe in sklepa) pa te pogoje, določene v omenjeni zakonski določbi izpolnjuje. Zato je pritožba zoper sodbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavana kot pravočasna in dovoljena revizija, sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007, pritožbo zoper sklep, pa kot pritožbo po določbah ZUS-1. K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.
Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).
Revident ni uveljavljal bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.
V upravnem sporu je izpodbijana procesna odločitev, sprejeta v davčnem postopku (pravočasnost predloga za obnovo davčnega postopka oziroma pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje). Materialno pravo tako ni bilo uporabljeno. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.
Revidentovi ugovori se nanašajo na presojo pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1. Zato na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati.
Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
K 2. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da v obravnavanem primeru ni pogojev za oprostitev plačila sodne takse na podlagi 1. odstavka 13. člena ZST temelji na presoji, da s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik. Poleg višine taksne obveznosti (skupaj 34.200,00 SIT) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo druge okoliščine, ki se nanašajo na preživljanje tožnika ter okoliščine, ki opredeljujejo njegov premoženjski položaj. Pritožbeno sodišče se zato strinja s to presojo ter dejansko in pravno podlago izpodbijanega sklepa.
V pritožbi uveljavljeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Potrdilo o višini katastrskega dohodka, iz katerega izhaja, da tožnik nima katastrskega dohodka, se nahaja v sodnem spisu, ter ga je sodišče v svoji odločitvi upoštevalo. Odločitev, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks se sicer nanaša na vse sodne takse. Če pa tožnik meni, da so se njegove premoženjske razmere spremenile, bo o njegovem predlogu za pritožbo (po predložitvi novih listin) moralo odločiti sodišče prve stopnje.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 82. člena istega zakona.