Jedro

Ker stranski intervenient z intervencijo ščiti svoj interes in zato v pravdi nastopa v svojem in ne v strankinem imenu, mu nasprotnik vedno dolguje le povračilo njegovih pravdnih stroškov. Pri tem se potrebnost intervenientovih stroškov in stroškov glavne stranke presoja samostojno. Intervenient torej lahko zahteva samo povrnitev lastnih stroškov in ne tudi stroškov stranke, ki se ji je pridružil v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po umiku tožbe sklenilo, da se postopek ustavi. Obenem je zavrnilo zahtevek stranske intervenientke za plačilo stroškov postopka v višini 5.253,17 EUR.

2. Pritožila se je stranska intervenientka, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep in ugodi stroškovnemu zahtevku, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da se po zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih stroški spora o zavarovančevi odgovornosti vštevajo v zavarovalno vsoto. Del teh stroškov so bili tudi stroški spornih prevodov, ki jih je po dogovoru s toženko naročila in plačala stranska intervenientka. Res je strokovne članke in njihove prevode sodišču predložila toženka, vendar se je nanje v svojih vlogah sklicevala tudi stranska intervenientka. Gre za njeno stroškovno terjatev. Toženka teh stroškov ni uveljavljala, jih pa je pravočasno priglasila stranska intervenientka. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka je zato napačna.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Toženka in stranska intervenientka sta opravljali procesna dejanja samostojno, članke s prevodi pa je v spis vložila samo toženka. Sicer pa ti stroški niso bili potrebni za pravdo, saj je moral o strokovnih vprašanjih podati svoje mnenje izvedenec. Upoštevaje hudo invalidnost mld. tožnice uveljavljanje spornih stroškov nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Intervenient, ki se po 199. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pridruži stranki, kadar ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga, je kljub vstopu v pravdo le pomočnik stranke. Po prvem odstavku 201. člena ZPP ima pravico dajati predloge in opravljati vsa pravdna dejanja, s čimer lahko, če so ta koristna za stranko, učinkovito nadomesti morebitno strankino pasivnost v postopku. Če nasprotna stranka v pravdi ne uspe, mu mora po prvem odstavku 154. člena ZPP povrniti njegove potrebne pravdne stroške. Ko intervenira na strani toženca, je stranski intervenient stroškovni upravičenec, tudi kadar tožnik umakne tožbo (158. člen ZPP). Ker stranski intervenient z intervencijo ščiti svoj interes in zato v pravdi nastopa v svojem in ne v strankinem imenu, mu nasprotnik vedno dolguje le povračilo njegovih pravdnih stroškov. Pri tem se potrebnost intervenientovih stroškov in stroškov glavne stranke presoja samostojno. Intervenient torej lahko zahteva samo povrnitev lastnih stroškov in ne tudi stroškov stranke, ki se ji je pridružil v pravdi.

6. Sodišče prve stopnje je pritožnici utemeljeno odreklo zahtevane stroške. Kot je pravilno pojasnilo v izpodbijanem sklepu, so sporni stroški nastali v zvezi z dokazom, ki ga je predlagala toženka. Iz spisa je razvidno, da je toženka strokovne članke v angleškem jeziku sodišču ponudila kot dokaz že v odgovoru na tožbo, še pred pritožničino izjavo o vstopu v pravdo. Tudi njihove prevode je sodišču izročila toženka na prvem naroku za glavno obravnavo. Ni šlo torej za pritožničin predlog ali pravdno dejanje. Samo pritožničino poznejše sklicevanje na ta toženkin dokazni predlog ne more imeti stroškovnih posledic.

7. Ni pomembno, kakšen je bil dogovor med toženko in pritožnico glede naročila in plačila prevodov. Gre za njuno razmerje, ki se tožnikov ne tiče. Odveč je tudi sklicevanje na pritožničine zavarovalne pogoje in njeno zavarovalno pogodbo s toženko. Njihova vsebina je bila relevantna zgolj za presojo pritožničinega intervencijskega interesa, ne vpliva pa na njeno stroškovno upravičenje v razmerju do tožnikov. Njihovo stališče v odgovoru na pritožbo, da ti stroški niti niso bili potrebni, je sicer zgrešeno, vendar brez pomena za odločitev o pritožbi. Bistveno je, da sporni stroški niso nastali v zvezi z intervenientkinimi predlogi ali pravdnimi dejanji, zato pritožnica drugačne odločitve o priglašenih stroških ne more doseči. 8. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi pritožbene stroške. Ker s pritožbo ni uspela, jih mora intervenientka kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP), medtem ko tožniki stroškov za odgovor na pritožbo niso priglasili.