Jedro

Kadar dolžnik v ugovoru navaja, da ni pasivno legitimiran v postopku, saj je pravi dolžnik že celotno izterjevano terjatev poravnal, je takšen ugovor šteti kot obrazložen. Potrebno pa je tudi šteti, da dolžnik v laičnem ugovoru kot dokaz predlaga tudi lastno zaslišanje.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegov izrek poslej glasi: “Ugovoru dolžnika se ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.9.2008, opr. št. VL 69302/2008 razveljavi v delu, kjer je bila dovoljena izvršba.

O zahtevku in stroških bo v nadaljnjem pravdnem postopku odločalo Okrajno sodišče v Velenju.” Upnik mora v roku 8-dni dolžniku povrniti 45,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo.

Zoper naveden sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Izpodbija sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Trdi, da je sodišče neutemeljeno dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine, čeprav ni bila navedena in priložena nobena verodostojna listina in niso bili navedeni podatki, ki so potrebni za izvedbo izvršbe in se nanašajo na določljivost terjatve po vrsti in obsegu, na časovno opredeljenost in dospelost terjatve. Trdi, da je sklep izdan zoper nepravega dolžnika, ki ni lastnik niti najemnik stanovanja, na katerega se terjatev nanaša, zato dolžnik ugovarja pomanjkanje pasivne legitimacije. Izvršilna terjatev je pogodbena obveznost, ki je bila poravnana po prejetih računih pred začetkom izvršbe. Za del terjatve, ki se nanaša na obdobje pred 12.9.2007 dolžnik ugovarja zastaranje terjatve. Sodišče bi moralo presoditi, da dolžnik ni mogel presoditi upravičenosti terjatve, ki ni določena in dokazana, zato bi moralo sodišče šteti, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z II. odst. 41. čl. ZIZ mora upnik verodostojno listino, na podlagi katere zahteva izvršbo, v predlogu samo določno označiti in je ni potrebno prilagati k predlogu, kot je pred spremembo to obveznost upnika določal ZIZ. Zato je neutemeljeno dolžnik v ugovoru zatrjeval, da upnik predlogu verodostojne listine ni priložil. Prav tako je neutemeljeno trdil, da v predlogu verodostojna listina ni navedena. V skladu z Navodilom za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo ima predlog za izvršbo v sektorju oznaka zahtevka vse sestavine, ki so predpisane, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Prav tako neutemeljeno pritožba zatrjuje, da se navedbe v ugovoru štejejo za resnične, ker upnik na ugovor ni odgovoril, saj gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za katero pa ne velja določba čl. 57 ZIZ o vročanju ugovora v odgovor upniku ( čl. 61/I ZIZ).

Je pa utemeljena pritožba v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj je zaključilo, da ugovor dolžnika ni obrazložen, tako kot za obrazloženost takšnih ugovorov določa II. odst. 61. čl. ZIZ. Sodišče je navedlo, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal uveljavljeni terjatvi, vendar pa za zatrjevana dejstva ni ponudil nobenih dokazov, zaradi česar ugovora ni mogoče šteti kot obrazloženega.

Za presojo pravilnost in zakonitosti izpodbijanega sklepa je pomembno, ali je ugovor obrazložen. Kadar dolžnik izpodbija sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v naložitvenem delu ali v celoti, za presojo obrazloženosti njegovega ugovora zadošča, da o njem navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (II. odst. 61. čl. ZIZ). Za dosego standarda obrazloženosti ugovora tako zadošča, da dolžnik navede pravno pomembna dejstva in predlaga dokaze, s katerimi bi se lahko ugotovila zatrjevana dejstva. Glede na navedeno je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oz., ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oz. trditvami.

Utemeljeno v pritožbi dolžnik sodišču prve stopnje smiselno očita, da je ugovor obrazložen, saj ni ne lastnik ne najemnik stanovanja, na katerega se nanaša terjatev in ugovarja pomanjkanje pasivne legitimacije v tem izvršilnem postopku. V ugovoru je dolžnik zatrjeval, da izvršilna terjatev kot obveznost najemnika ni prešla na dolžnika, saj so bili računi upnika po navedbah najemnika v celoti poravnani. Po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo te navedbe v ugovoru takšno pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko pripeljalo, če bi se izkazalo za resnično, do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (čl. 62/II ZIZ). Glede na to, da je laičen ugovor, se tudi šteje, da dolžnik kot dokaz za dokazovanje svojih trditev, predlaga lastno zaslišanje.

Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da ugovor dolžnika ni obrazložen. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje v skladu s 3. tč. 365. čl. ZPP in 366. čl. ZPP, vse v zvezi s čl. 15 ZIZ, pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo in odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa.

Ker je pritožnik s pritožbo v celoti uspel, je upravičen do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožnik je priglasil strošek takse za pritožbo v višini 40,00 EUR in strošek fotokopij ter strošek pošte v višini 5,00 EUR, skupaj torej 45,00 EUR. Navedene stroške je upnik dolžan povrniti dolžniku v roku 8 dni.