Jedro

Pri določitvi zasilne poti je treba najti tisto varianto, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino in povezuje zemljišče z javno potjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelja sta v roku 15. dni po prejemu tega sklepa dolžna prvemu nasprotnemu udeležencu Š. K. povrniti 869,36 EUR stroškov pritožbenih postopkov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da zasilna pot do zemljišča predlagateljev parc. št. 157/11 k.o. X. poteka od javne poti parc. št. 1000/1 k.o. X. po parc. št. 157/9 k.o. X., ki je v naravi asfaltirana pot v izmeri 359 m2, v nadaljevanju pa v širini 3 m in površini 42 m2 po parc. št. 157/10 k.o. X., vzdolž severovzhodne meje te parcele do parc. št. 157/11 k.o. X. Uporaba poti je dovoljena za neomejeno hojo in vožnjo z motornimi vozili širine do 2,5 m, kamor sodijo povprečna vozila, ki gravitirajo na posamezno gospodinjstvo. Kot enkratno odmeno za uporabo poti sta predlagatelja v roku 30. dni dolžna plačati Š. K. 3.974,53 EUR, J. M. in T. M. po 816,27 EUR vsakemu in Občini Medvode 9.055,94 EUR.

2. Pritožuje se prvi nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlog za določitev nujne poti zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da po prvi varianti določena zasilna pot favorizira predlagatelja. Ne gre za optimalno odločitev, kar je potrdil tudi izvedenec B. v dopolnitvi mnenja z dne 10.12.2012. S táko vzpostavitvijo nujne poti je pritožnik izgubil vsa parkirna mesta. To pomeni, da bo moral svoj avtomobil parkirati na začetku javne poti, ki je od hiše oddaljena 400 m. Tako bodo morali parkirati tudi sorodniki in obiskovalci. Ker prostora na začetku javne ceste ni dovolj, bo parkiranje v celoti onemogočeno. Zasilna pot poteka tik pred vhodom v stanovanjsko hišo. O poteku služnostne poti ni bilo odločeno v skladu z načelom sorazmernosti. Nujna pot znatno in nesorazmerno ovira uporabo služeče nepremičnine. Pritožnik z družino bo zaradi neposredne bližine ceste živel v povsem okrnjenem okolju, ki predstavlja nevarnost za zdravje in življenje. Predlagatelja sta pridobila dostop do svoje parcele na račun nesorazmernega posega v pritožnikovo lastninsko pravico. Ker tudi o. do svojih zemljišč parc. št. 157/5, 156/5 ter 156/10, vse k.o. X., nima dostopa iz javne poti, bo tudi za ta zemljišča v bodočnosti določena zasilna pot preko pritožnikovega zemljišča. To pomeni, da bodo dodatno vozili uporabniki vsaj štirih stanovanjskih hiš, kar pomeni vsaj osem novih avtomobilov. Obremenitev nujne poti bo prevelika, kar je potrjeno z izvedenskim mnenjem. Sodišče vprašanja nujne poti ni reševalo celovito, ampak je z ustanovitvijo zasilne poti vprašanje rešilo zgolj parcialno. Z vzpostavitvijo poti po drugi varianti bi bila urejena pot tudi za zemljišča v lasti občine. Kljub večji investiciji je ta rešitev bolj smotrna. Izvedenec B. je pri ustnem podajanju mnenja potrdil, da bi rešitev, kakršna izhaja iz slike na list. št. 184, pomenila celovito rešitev tega območja. Do tega mnenja se je prvostopenjsko sodišče opredelilo le s pavšalno utemeljitvijo, da takšna varianta za predlagatelja ni sprejemljiva. Določena zasilna pot pomeni grob in prekomeren poseg v lastninsko pravico pritožnika. To potrjujejo fotografije izvedenca B. K. Sklicuje se na odločbo Cp 799/2008 in navaja, da je razloge za določitev zasilne poti treba presojati restriktivno. Meni, da bi bila varianta številka dve ali varianta, ki jo je predlagala občina, ustreznejši. Upoštevani so zgolj stroški investicije, ki je potrebna za vzpostavitev nujne poti, ne pa njena smotrnost in vpliv na tržno vrednost pritožnikove nepremičnine. Nujna pot mora biti najsmotrnejša rešitev in ni nujno, da je najkrajša (I Cp 784/2010). Predlagatelja imata sedaj služnost le za potrebe kmetijske obdelave svojega zemljišča. Ko sta zemljišče kupila, še ni bilo zazidljivo. V praksi so že sedaj problemi pri uporabi ceste, predvsem pri pluženju, dostavi olja in podobno. Srečanje dveh avtomobilov ni možno. Opozarja, da ni upoštevano vrednotenje, ki ga je opravil cenilec D. M. v mesecu novembru 2010. Pritožnikovo nepremičnino je ocenil na 180.000,00 EUR, pri določitvi nadomestila pa upošteval hrup, smrad, tresenje, slabši pogled, splošno nevarnost zaradi prometa v neposredni bližini vhoda, izgubo večjega dela dvorišča, izgubo parkirnih mest, negativne vplive na okolje in kvaliteto bivanja. Upošteval je tudi morebitno gradnjo, ki se bo odvijala na zemljišču predlagateljev (vožnje tovornjakov …). Zaradi naštetih vplivov je ocenil približno 5 – 10 % zmanjšanje tržne vrednosti nepremičnine in odškodnino določil na 32.000,00 EUR. Višina nadomestila, ki ga je določilo sodišče, je nesprejemljiva. Opozarja, da ni odločeno o stroških, ki jih je pritožnik priglasil v svoji pritožbi zoper sklep N 475/2010. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavali sta se dve trasi, po katerih je mogoče zemljišče parc. št. 157/11 k.o. X. povezati z javno potjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo prednosti in slabosti vsake od njiju in potek zasilne poti določilo po trasi, ki jo je označilo kot varianto ena. Slabost te rešitve je, da v severnem delu, na parc. št. 157/10 k.o. X., poteka mimo vhoda v stanovanjsko hišo. Kljub temu ni mogoče slediti pritožbi, da vzpostavljena zasilna pot za pritožnika pomeni poseg, ki nesorazmerno ovira uporabo njegove nepremičnine. Predlagatelja sta na svoje zemljišče že do sedaj prihajala po zemljišču parc. št. 157/10 k.o. X. V breme parc. št. 157/10 k.o. X. je za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča parc. št. 157/11 k.o. X. oz. vsakokratnega lastnika te nepremičnine vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje. Že služnostna pot pritožnika omejuje pri uporabi njegovega zemljišča. Po vzpostavitvi zasilne poti bo frekventnost voženj nedvomno večja, vendar ni mogoče spregledati, da je pritožnik traso poti, po kateri je vzpostavljena zasilna pot, že do sedaj moral ohranjati prosto zaradi služnostne poti za kmetijske potrebe gospodujočega zemljišča. Povečana frekventnost voženj zato ni okoliščina, ki bi onemogočala ali znatno ovirala uporabo zemljišča parc. št. 157/10 k.o. X., kot želi s trditvami o onemogočenem pakiranju prikazati pritožnik.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da določitev zasilne poti pomeni širitev poti tudi za potrebe dostopa do sosednjih zemljišč parc. št. 157/5, 156/5 in 156/10, vse k.o. X., ki tudi nimajo dostopa do javne ceste. Za tak očitek pritožnik nima podlage. Očitek, da se bo nujna pot spremenila v površino s funkcijo, enako javni cesti, je povsem neosnovan. Izvedenec A. B., univ. dipl. inž. grad. je namreč podal mnenje, da je zaradi obstoječe obremenitve poti mogoče dovoliti le še dostop do nepremičnine predlagateljev, ne pa do drugih zemljišč. Parc. št. 157/9 X. je namreč že obremenjena z vožnjami za potrebe več ob njej ležečih stavbnih zemljišč, srečanje vozil na poti pa zaradi njene širine ni možno.

6. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče problema povezanosti zemljišč z javno cesto ni obravnavalo celovito. Možnost dostopa do zemljišča predlagateljev je natančno obdelana tudi po trasi, ki je označena kot varianta dve. Ugotovljeno je, da je ta dostop manj primeren od dostopa po trasi, označeni kot varianta ena. V 14. točki obrazložitve je kot razloge za to ugotovitev prvostopenjsko sodišče navedlo: potrebo po nadelavi nove poti z odstranitvijo humusa ter izdelavo spodnjega ustroja ceste, kar skupaj z asfaltno površino 305 m2 predstavlja strošek od 15.000,00 EUR do 18.000,00 EUR; vprašljivost izvedbe priključka na cesto P. – M., ki bi bil izveden v bližini križišča; delitev in razvrednotenje parc. št. 157/1 k.o. X.; problematičnost krivin, kjer bi morala biti pot širša kot v ostalem delu; slab dostop na zemljišče predlagateljev. To so razlogi, da ni mogoče slediti pritožniku, da druga varianta pomeni optimalnejšo rešitev. Iz gornjih razlogov je razvidno, da pri presoji optimalnosti rešitve niso upoštevani zgolj finančni razlogi. Upoštevane so vse okoliščine, tudi tiste, na katere opozarja pritožnik.

7. Pritožnik se sklicuje na traso poti, ki bi prišla v poštev v primeru prostorske ureditve okoliškega območja (list. št. 184). V teku postopka so stranke iskale rešitev tudi v tej smeri, vendar do rešitve niso prišle. Lastnica, katere zemljišče bi bilo s to rešitvijo prizadeto, na omejitev svoje lastninske pravice ni pristala, pogojev za razlastitev pa do spremembe družbenega plana ni. Z dejstvom, da bo tudi sosednja zemljišča v bodočnosti treba povezati z javno cesto, je bilo sodišče seznanjeno. Ni pa to dejstvo odločilno, ker planski in urbanistični akti niso izdelani.

8. Izvedenec A. B., ki je določal višino nadomestila za uporabo pritožnikovega zemljišča za potrebe nujne poti, je upošteval vse okoliščine, na katere je s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca D. M., univ. dipl. niž. opozoril nasprotni udeleženec (pritožnik). Ker mnenje izvedenca M. ni bilo izdelano po naročilu sodišča in vsi udeleženci z njim ne soglašajo, v njem izvedeno vrednotenje nima teže. Sodišče se do vrednotenja, ki ga je ta izvedenec opravil, ni bilo dolžno opredeljevati. Obremenitev služečih zemljišč z zasilno potjo je po nalogu sodišča ovrednotil izvedenec B., katerega mnenje je razumljivo in preverljivo. Vse okoliščine (faktorje), na katere je s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca M. opozoril pritožnik, je izvedenec B. upošteval. Konkretnih pripomb na njegov izdelek nasprotni udeleženci niso podali.

9. Pritožnik opozarja, da je priglasil stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe z dne 15.7.2013, o kateri je bilo že odločeno s sklepom I Cp 2606/2013 z dne 2.4.2014. O teh stroških še ni odločeno. Ker gre zgolj za pritožbene stroške, katerih odmera je v domeni pritožbenega sodišča, so odmerjeni s tem sklepom. Iz argumentacije v naslednji točki, je razvidno, da znašajo 434,68 EUR.

10. Pritožniku so v tem pritožbenem postopku nastali stroški v sledeči višini: nagrada za postopek s pritožbo 254,40 EUR (tar. št. 3210 Odvetniške tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002), DDV 60,28 EUR, sodna taksa za pritožbo 100,00 EUR, skupaj 434,68 EUR. Vrednost predmeta znaša 4.000,00 EUR. Enaki stroški so pritožniku nastali v pritožbenem postopku s pritožbo z dne 15.7.2013. Te stroške in stroške postopka s pritožbo z dne 15.7.2013 sta dolžna pritožniku povrniti predlagatelja, ker se je postopek vodil v njunem interesu. Odločitev o stroških postopka temelji na 146. čl. Zakona o nepravdnem postopku.