Jedro

Nedovoljenost revizije v premoženjskopravnem sporu zaradi prenizke navedbe vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora za 1,5 m znižati strešno konstrukcijo na svoji stanovanjski hiši, ki stoji na parceli št. 974/2 in 33/5 k.o. ... Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti takšni sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da obravnavana zadeva ne spada v sodno, temveč v upravno pristojnost. Sklicevanje na dogovor med strankama, ki dejansko ni bil potrjen, ni utemeljeno. Ob nasprotni predpostavki pa je treba upoštevati, da je bil ta dogovor s soglasjem z dne 2.4.1988 spremenjen. Za rušenje ni materialno pravne podlage, saj je izvedenec ugotovil, da gre le za 5 % manjše osončenje. Končno je tožnik gradil natančno tako visoko hišo kakor toženec. Revizija graja tudi nesklepčnost tožbenega zahtevka.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdi gre za premoženjskopravni spor iz 3. oz. 2. odstavka 382. člena ZPP. V premoženjskopravnem sporu, kakršen je obravnavani,je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi v tej pravdi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 100.000,00 tedanjih din dne 7.11.1988, kar sedaj predstavlja 10,00 SIT. Kasneje ta vrednost ni bila niti spreminjana, niti ji ni ugovarjala tožena stranka, niti je ni sodišče prve stopnje ugotavljalo na drugačen način (3. odstavek 40. člena ZPP).

V obravnavanem primeru se je torej začel postopek (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1987 (Uradni list SFRJ št. 74/87), ki velja od 22.11.1987 dalje. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 800.000,00 din (80,00 SIT). Sicer pa je z poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih itak bila le še zvišana. Ker te vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.