Jedro

Pritrditi je revidentovi navedbi slovenske sodne prakse, po kateri imetnik stanovanjske pravice, ki se preseli v drugo stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ne izgubi stanovanjske pravice. Toda v danem primeru prejšnje stanovanje ne leži na območju Republike Slovenije, zanj se po določilih 18. in 21. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKS, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82) ne uporablja slovensko pravo, predvsem pa s tem stanovanjem ne razpolaga tožena stranka: Republika Slovenija. Če želi toženec uveljaviti kake pravice na stanovanju v S., mora to nasloviti na pravo osebo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka dodeliti tožniku drugo primerno stanovanje (prosto oseb in stvari) v M., ki obsega kuhinjo z jedilnico, dnevno sobo, spalnico, kabinet ter kopalnico s straniščem in za to stanovanje skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas po določilih Stanovanjskega zakona, sicer bi pogodbo nadomestila sodba. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožnik povrniti toženi stranki 37.986,00 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da mu je bilo m. stanovanje dodeljeno z nezakonito odločbo, kar zadeva stanovanje v S., ki ga je izpraznil, pa se nahaja v drugi državi in tožena stranka z njim ne razpolaga.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je vse dejanske in pravne ugotovitve prvega sodišča in dodalo, da je že v pravnomočno končani pravdi zaradi izpraznitve stanovanja revizijsko sodišče pojasnilo, da bi se tožnik (tedaj toženec) lahko skliceval na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico, da se ponovno vseli vanj, če bi se to stanovanje nahajalo v Republiki Sloveniji in bi ta z njim razpolagala. Okoliščina, da se stanovanje nahaja v Republiki Hrvaški tako možnost izključuje.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo prvega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 354. člena ZPP. Predlaga, da se reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se sodbi razveljavi.

Navaja, da je kot podčastnik na podlagi delovnega razmerja novembra 1979 dobil dvoinpolsobno stanovanje v S.. Kot zaveden Slovenec se je vrnil v Slovenijo, kjer mu je JLA 5.9.1991 z odločbo dodelila dvosobno stanovanje v M., toda v pravdi je bilo pravnomočno odločeno, da ga mora izprazniti. Tako stališče ni v skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da preselitev v drugo stanovanje, ki je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe, ne povzroči izgube stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju. To pomeni, da tožnik ni izgubil stanovanjske pravice na s. stanovanju, saj gre za pridobljeno pravico iz delovnega razmerja, na podlagi katere tožniku pripada stanovanje. Ker je prišel v M., mu pač pripada stanovanje v M., saj so on in njegovi družinski člani slovenski državljani. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, ki je zapisano v 14. členu Ustave Republike Slovenije in v 14. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Revident izraža še svoje nasprotovanje sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 579/93 in meni, da je skupna država razpadla v oktobru 1991, njemu pa je bilo stanovanje dodeljeno pred tem datumom.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), tožena stranka ni odgovorila na revizijo, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba tožnika opozoriti na določilo 382. člena ZPP, ki dovoljuje revizijo samo proti pravnomočni sodbi, ki je bila v tej zadevi izdana na drugi stopnji, zato sklicevanje na revizijsko odločbo v izpraznitveni pravdi in na to, da je skupna država razpadla šele v oktobru 1991 (kar naj bi imelo za posledico zakonitost odločbe za dodelitev m. stanovanja) ne pride v poštev.

Pritrditi pa je revidentovi navedbi slovenske sodne prakse, po kateri imetnik stanovanjske pravice, ki se preseli v drugo stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ne izgubi stanovanjske pravice. Toda v danem primeru prejšnje stanovanje ne leži na območju Republike Slovenije, zanj se po določilih 18. in 21. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKS, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82) ne uporablja slovensko pravo, predvsem pa s tem stanovanjem ne razpolaga tožena stranka: Republika Slovenija. Če želi toženec uveljaviti kake pravice na stanovanju v S., mora to nasloviti na pravo osebo.

Revidentovo sklicevanje na slovensko državljanstvo in na 14. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I in Ustavni zakon o spremembi 68. člena URS, UZS68, Ur.l. RS, št. 42/97) ter na 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - Mednarodne pogodbe št. 7/94) je zmotno. Navedena pravna akta nalagata Republiki Sloveniji, da vsem ljudem zagotovi enake človekove pravice in temeljne svoboščine ter enakost pred zakonom na območju Republike Slovenije. To pa ne pomeni, da mora svojim državljanom zagotavljati več pravic in zlasti ne, da jim mora zagotavljati take pravice tudi izven državnih meja, v katerikoli drugi državi, z drugačnim pravnim redom. Če revident meni, da je upravičen zahtevati kako pravico v tuji državi, jo mora uveljaviti sam in ne more zahtevati od države, katere državljan je, da jo uveljavi namesto njega ali da mu jo da.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani in ker sodišče ni našlo nobenih kršitev, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP).