Jedro

Tožnik, ki ga je z mesta v.d. direktorja javnega podjetja razrešil nadzorni svet (organ ustanovitelja) s tožbo uveljavlja svoje interese zaradi prenehanja delovnega razmerja; zato je za obravnavanje zadeve pristojno delovno sodišče; vprašanje razrešitve z delovnega mesta v.d. direktorja pa je v zadevi predhodno vprašanje.

Izrek

Za odločanje v sporu v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo, ki jo je vložil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani zahteval poleg odprave sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 7.6.2000, s katerim je bil razrešen funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja H. mesta L., da se ugotovi, da mu delovno razmerje vršilca dolžnosti generalnega direktorja tožene stranke ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto ter mu priznati vse pravice iz dela in po delu ter plačati pripadajoča nadomestila plače. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z dne 5.10.2001 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti zadevo odstopilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da gre za spor v zvezi z razrešitvijo direktorja javnega podjetja, za reševanje katerega je po 4. odstavku 27. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju ZGJS) pristojno sodišče, ki je pristojno za upravne spore. Po določbi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) pa lahko omejeno sodišče v upravnem sporu, ko odloči o zakonitosti izpodbijanega akta, odloči tudi o odškodninskih in drugih zahtevkih, ki so v povezavi z izpodbijanim spornim aktom. Pravilnost omenjene odločitve je ob reševanju tožnikove pritožbe zoper omenjeni sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 14.2.2002. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo, zato je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPP sprožilo spor o pristojnosti. Presodilo je, da omenjeni sporni akt ni niti dokončni posamični akt v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS, ker ga tožeča stranka ni izdala v izvrševanju javnih pooblastil, niti posamični akt v smislu 2. odstavka 3. člena ZUS, ker ne gre za akt razrešitve, ki bi ga izdal kateri izmed organov oziroma pravnih subjektov navedenih v omenjenem členu ZUS. Sporno pravno razmerje zato ni javnopravno razmerje, temveč delovnopravno razmerje. Ker gre za spor glede prenehanja delovnega razmerja, je zanj glede na 4. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju ZDSS) pristojno delovno sodišče. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Stališču delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, po katerem naj bi v obravnavni zadevi šlo za spor v zvezi z razrešitvijo direktorja javnega podjetja, za reševanje katerega naj bi bilo po 4. odstavku 27.člena ZGJS pristojno sodišče, pristojno za upravne spore, bi bilo mogoče pritrditi, če bi šlo za primer iz 2. odstavka omenjenega člena ZGJS, torej za direktorja, ki bi ga razrešil ustanovitelj javnega podjetja na način in po postopku določenim s statutom, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Tožnika je namreč na podlagi zakonskega pooblastila iz 250. člena Zakona o gospodarskih družbah ter pooblastila iz 26. člena Statuta javnega H. mestnih javnih podjetij razrešil nadzorni svet H. mesta L. d.o.o., L., ki je organ tožene stranke. Zato v obravnavanem primeru ne gre za dejanski in pravni položaj iz 2. in 4. odstavka 27. člena ZGJS.

Že iz tožbenega zahtevka, pa tudi drugih tožbenih navedb in listin v sodnem spisu je razvidno, da tožnik s tožbo pravzaprav uveljavlja svoje interese zaradi prenehanja delovnega razmerja ob razrešitvi z delovnega mesta vršilca dolžnosti generalnega direktorja tožene stranke. Razrešitev tožnika z omenjenega delovnega mesta je v obravnavanem sporu prehodno vprašanje. Tožnik je omenjeno delo opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju, iz katerega so izhajale tudi njegove pravice. Spor, ki izvira iz pogodbe o zaposlitvi, pa je spor, ki vsebuje vse elemente individualnega delovnega spora. Za odločanje v individualnih delovnih sporih, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja ter na premoženjske in druge posamične pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, pa so po 4. členu ZDSS pristojna delovna sodišča. Skladno z navedenimi razlogi je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 2. odstavka 10. člena ZUS odločilo o kompetenčnem sporu tako, da je v tej zadevi v skladu s 4. členom ZDSS pristojno odločati Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.