Jedro

Ker tožena stranka tožnici ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2011, regres za leto 2012 in sorazmerni del regresa za leto 2013, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del dopusta regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 354,17 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 850,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 440,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov regresov za letni dopust, obračun odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2013 v višini 340,72 EUR bruto, odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 8. 2013 dalje do plačila (II. točka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 231,01 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 49,80 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sodbo izpodbija v točkah I, III in IV izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek skupaj s stroškovno posledico v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V predmetnem postopku je nesporno, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo 19. 7. 2013 s pisnim sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je pripravila tožnica. Iz vsebine v točki III jasno izhaja, da so medsebojno urejene vse obveznosti in da ni več odprtih zadev med delodajalcem in delavko. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da med pravdnima strankama ni odprtih obveznosti, saj so le-te vse izpolnjene in da je tožena stranka tožnici izplačala vse pravice, ki gredo na podlagi delovnega razmerja. Tako je odločitev sodišča napačna. Tožena stranka je na zaslišanju jasno in prepričljivo izpovedala, da dopušča možnost, da je tožnici gotovino izročil že ob samem podpisu sporazuma. Izjava tožene stranke je bila prepričljiva in skladna. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja, da ne zatrjuje, da bi se tožnica odpovedala svojim pravicam iz delovnega razmerja, temveč da med pravdnima strankama ni odprtih obveznosti, saj je tožena stranka tožnici izpolnila vse obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeno ne drži povsem, saj v odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ni tožnici dolžna plačati ničesar, saj bi se, v kolikor bi tožena stranka tožnici še kaj dolgovala v času sklepanja sporazuma to vedelo in bi stranki uredili tudi plačilo. Nadalje tožena stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo ni omenjala kakršnegakoli ustnega dogovora o naknadnem plačilu v gotovini, temveč je svojo argumentacijo opirala na dejstvo, da je tožnica sama dala odpoved in da bi toženi stranki povzročila škodo, kar pa ne drži. Tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, da bi regrese ali nadomestilo za neizkoriščen letni dopust plačala. Tožena stranka se niti približno ni spomnila, koliko naj bi tožnici plačala, saj je imela v žepu vedno 10.000,00 EUR. Neskladja med prvotnim zanikanjem obstoja kakršnekoli obveznosti in naknadno dopolnitvijo navedb o že izplačanih zneskih zapadlih obveznosti nakazujejo, da so navedbe tožene stranke neresnične. Tožnica ponovno poudarja, da ji tožena stranka ob podpisu sporazuma ni izročila nobene gotovine, ampak je bilo dogovorjeno, da bodo zapadli zneski plačani ob plačilu zadnje plače, kar pa ni bilo uresničeno. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica in po zaslišanju tožnice ter zakonitega zastopnika tožene stranke direktorja A.A. ter priče B.B. je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011, regres za letni dopust za leto 2012 ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013. 7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in sicer najpozneje do 1. julija tekočega leta. Sodišče je tudi pravilno štelo, da ima na podlagi določil 161. člena ZDR-1 delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve (sorazmerni del dopusta).

8. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja in se dogovorili, da so med njima izpolnjene vse obveznosti, vendar se delodajalec in delavec ne moreta dogovoriti v sporazumu o nečem, kar je v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Tožnica je bila ob podpisu sporazuma sama z direktorjem, ki ji ni izplačal nikakršne gotovine, pri čemer pa je tožena stranka v postopku podajala različne izjave, tako da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno poklonilo vero tožnici, ki je ves čas postopka zatrjevala in izpovedovala enako. Sodišče odloča na podlagi proste presoje dokazov, kot to določa 8. člen ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo o izplačilu regresov za letni dopust v bruto zneskih, pri čemer je od navedenih zneskov potrebno obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, kot to določa 2. točka prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprem. - ZDoh-2).

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.